Aleksander Lajovic, slovenski skladatelj in pedagog, * 26. maj 1920, Tábor (Češka), † 12. september, 2011, Maribor / Ptuj, Slovenija).

Aleksander Lajovic
Rojstvo26. maj 1920({{padleft:1920|4|0}}-{{padleft:5|2|0}}-{{padleft:26|2|0}})[1]
Smrt12. september 2011({{padleft:2011|4|0}}-{{padleft:9|2|0}}-{{padleft:12|2|0}})[1] (91 let)
Državljanstvo Slovenija
 SFRJ
 Kraljevina Jugoslavija
Poklicskladatelj, glasbeni pedagog, univerzitetni učitelj

Življenjepis

uredi

Na Akademiji za glasbo v Ljubljani je končal študij kompozicije (v razredu Lucijana Marije Škerjanca, 1950) in dirigiranja (v razredu Danila Švare, 1951). Živel in deloval je v Mariboru; med letoma 1952 in 1980 je deloval kot profesor teoretskih predmetov na Srednji glasbeni šoli v Mariboru, v letih 1984-1989 pa na Pedagoški fakulteti v Mariboru.

Njegov skladateljski slog se giblje v okviru proste tonalnosti, večina njegovih del je instrumentalnih, predvsem komornih skladb.

Družina

uredi

Aleksander je nečak slovenskega skladatelja Antona Lajovica.

  • Orkester:
    • Suita iz baleta Nevsakdanji dan (1967)
    • Ludi contrapunctici: passacaglia et fuga pro orchestra transmutata (1980)
  • Komorna glasba:
    • Nesodobne miniature, za klavir (1948)
    • Sonatina I-II, ta klavir (1954; 1973)
    • Dialog, za trobento in trombon (1973)
    • Dialog, za 2 klarineta (1973)
    • Sonata, za violino in klavir (1977-81)
    • Sonata breve, za violončelo in klavir (1968)
  • Vokalna glasba:
    • Misel na ljubico, za sopran in klavir (1954)
    • Preproste popevke, za sopran in klavir (1957-1969)
    • Štirje samospevi, za sopran in klavir (1959)
    • Prihaja zima, za mešani zbor (1975)
  • Vokalno-instrumentalna glasba:
    • Pet pesmi iz kitajske lirike, za tenor in komorni orkester (1948)
    • Pisma, z amezzosopran in orkester (1953-1956)
    • Nespečnost, kantata (1961)

Glej tudi

uredi
  1. 1,0 1,1 https://www.obrazislovenskihpokrajin.si/oseba/lajovic-aleksander/