Alba Iulia

kraj v Romuniji


Alba Iulia (nemško Karlsburg ali Carlsburg, pred tem Weißenburg, madžarsko Gyulafehérvár, latinsko Apulum,[2] osmansko turško Erdel Belgradı ali Belgrad-ı Erdel) je mesto v zahodni osrednji Romuniji in sedež okraja Alba. Mesto stoji ob reki Mureș v zgodovinski pokrajini Transilvaniji. Ima 63.536 prebivalcev (2011). [3]

Alba Iulia

Alba Iulia
Občina
Cetatea Alba Iulia din aer toamna.jpg
Zastava Alba Iulia
Zastava
Grb Alba Iulia
Grb
Alba Iulia se nahaja v Romunija
Alba Iulia
Alba Iulia
Geografski položaj Iuliae Iuliae v Romuniji
Koordinati: 46°4′1″N 23°34′12″E / 46.06694°N 23.57000°E / 46.06694; 23.57000Koordinati: 46°4′1″N 23°34′12″E / 46.06694°N 23.57000°E / 46.06694; 23.57000
DržavaZastava Romunije Romunija
ObčinaAlba
Upravljanje
 • ŽupanPaul Voicu[1]
Površina
 • Skupno103,65 km2
Nadm. višina
230 m
Prebivalstvo
 (popis 2011)
 • Skupno63.536
Časovni pasUTC+2 (EET)
 • Poletje (DST)UTC+3 (EEST)
Poštn3 številk3
510002–510408
Omrežna skupina(+40) 258
Avtomobilska oznakaAB
Spletna stran[www.apulum.ro www.apulum.ro]

Alba Iulia je že od poznega srednjega veka sedež Transilvanske rimskokatoliške škofije. Od leta 1541 do 1690 je bila prestolnica Vzhodnega ogrskega kraljestva in zatem Kneževine Transilvanije. V nekem obdobju je bila tudi središče pravoslavne Transilvanske metropolije s pomožno škofijo Vad.[4][5] Mesto je zgodovinsko pomembno za Romune, Madžare in Transilvanske Sase. Decembra 2018 je bila uradno proglašena za prestolnico Velike romunske unije.[6]

Mesto upravlja štiri vasi: Bărăbanț (Borbánd), Micești (Ompolykisfalud), Oarda (Alsóváradja) in Pâclișa (Poklos).

ImenaUredi

V rimskem obdobju se je naselje imenovalo Apulum (iz dakijskega Apoulona, ki ga omenja Ptolemaj).[7][8][9]Ko je naselje, zgrajeno na rimskih razvalinah, v 10. stoletju postalo sedež vojvodine, je bilo prebivalstvo morda slovansko.[10] Zgodnjeslovansko ime naselja je bilo Bălgrad, kar pomeni "beli grad" ali "belo mesto".[9][11] Staro romunsko ime mesta je bilo Bălgrad,[9] ki je slovanskega izvora.

Madžarsko ime Gyulafehérvár je prevod starejše slovanske oblike imena[11] in pomeni "Julijev beli grad"[12] ali "Julijevo belo mesto".[11] Ime Gyula (Julij) se nanaša na ogrskega vojskovodjo iz sredine 10. stoletja, ki je bil krščen v Konstantinoplu.[9][11]

Med Rusini je bilo mesto znano kot Bilhorod (Belo mesto). [4]

Latinsko ime v 10. stoletju se je glasilo Civitatem Albam in Ereel.[13] Prvi del imena, "Alba", se nanaša na ruševine rimske utrdbe Apulum (predfevdalna bela citadela)[11][14]

Kasneje v srednjem veku so se pojavila še druga imena, kot so Frank episcopus Belleggradienesis leta 1071, Albae Civitatis leta 1134, Belegrada leta 1153, Albensis Ultrasilvanus leta 1177, eccl. Micahelis leta 1199, Albe Transilvane leta 1200, Albe Transsilvane leta 1201, castrum Albens leta 1206, canonicis Albensibus leta 1213, Albensis eccl. Transsylvane leta 1219, B. Michaelis arch. Transsilv. leta 1231, Alba ... Civitas leta 1242, Alba sedes eptus leta 1245, Alba Jula leta 1291, Feyrvar leta 1572, Feyérvár leta 1574, Weissenburg leta 1576, Belugrad leta 1579, Gyula Feyervár leta 1619, Gyula Fehérvár leta 1619, Gyls Fehérvár leta 1690 in Karlsburg leta 1715.[13]

Latinsko ime mesta se je pod vplivom madžarskega imena Gyulafehérvár sčasoma spremenilo v Alba Julia ali Alba Iulia.[8]Medieval and Early Modern for Central and Eastern Europe. Alexandru Ioan Cuza university Press, str. 196.</ref> Sodobno romunsko ime je privzeto iz srednjeveškega latinskega imena. Uporabljati se je začelo v 18. stoletju[15] in je potem, ko je Transilvanija postala del Romunije, postalo uradno ime mesta.[16]

Nemško ime se je v 16. stoletju glasilo Weyssenburg.[9] Sasi so ga v čast Karla VI.[9][17] preimenovali v Karlsburg (Carlsburg).[18] V jidišu in hebrejščini je prevladovalo ime Karlsburg, v ladinu pa Carlosburg.[7] Srednjeveška latinska oblika imena je bila Alba Carolina.[7]

ZgodovinaUredi

AntikaUredi

 
"Porta Principalis Dextra", desna glavna vrata kastra Apulum

Sodobno mesto se nahaja v bližini pomembnega dačanskega političnega, gospodarskega in družbenega središča Apulona, ki ga je omenil starogrški geograf Ptolemaj. Nekateri arheologi so prepričani, da je dačanska utrdba stala na vrhu Piatre Craivii.[19] Ko je Dakija postala rimska provinca, se je mesto preimenovalo v Apulum in postalo središče province Dacia Apulensis.[20] Apulum je bil največje mesto rimske Dakije in sedež legije XIII. Gemina. Apulum je bil največji kastrum na sedanjem romunskem ozemlju. Meril je 750x500 m (37,5 ha).

Srednji vekUredi

 
Obzidje citadele Alba Carolina

Letopis Gesta Hungarorum (Dejanja Madžarov) omenja ogrskega vladarja Džula ali Geula, ki je bil po materini strani stari oče Štefana I. Ogrskega in regent Transilvanije. Geula je v 10. stoletju izbral mesto za prestolnico svoje vojvodine. V bizantinskem obdobju je bil krščen in je okoli leta 950 v Alba Juliji postavil prvo cerkev v Transilvaniji. Ruševine cerkve so odkrili leta 2011. Po Ioanu Aurelu Popu in drugih zgodovinarjih je tukaj živel prvi transilvanski škof Hierotheos,[21][22] ki je Geula po krstu v Konstantinoplu okoli leta 950 spremljal na poti nazaj na Ogrsko.[23]

Potem ko je Štefan I. sprejel katolicizem in ustanovil katoliško transilvansko škofijo, je v 11. stoletju, morda že prej, zgradil prvo stolnico. Sedanja katoliška stolnica je bila zgrajena v 12. ali 13. stoletju. Leta 1442 je transilvanski vojvoda Ivan Hunyadi uporabil citadelo za pripravo na veliko bitko proti osmanskim Turkom. Katedrala je bila med njegovo vladavino razširjena. V njej je bil pokopan.

Osmansko in habsburško obdobjeUredi

Po delitvi Kraljevine Ogrske leta 1541 in ukinitvi Kneževine Transilvanije je Alba Iulia postala prestolnica Vzhodnega Ogrskega kraljestva in takšna ostala do leta 1690. V mestu je bil leta 1551 podpisan Weissenburški sporazum, s katerim je nadvojvoda Ferdinand I. Habsburški postal vladar Kraljeve Ogrske in Transilvanije. Masto je doseglo svoj kulturni višek z ustanovitvijo akademije med vladanjem kneza Gáborja Bethlena.

29. novembra 1599 je vlaški knez Mihael Hrabri po zmagi v bitki pri Šelimbarju prišel v Alba Iulijo in postal vojvodja Transilvanije. Leta 1600 je pridobil nadzor nad Moldavijo in združil kneževine Vlaško, Moldavijo in Transilvanijo pod svojo oblast, ki je trajala leto in pol, dokler ga niso leta 1601 umorili agenti generala Giorgia Baste.

Alba Iulia je leta 1690 postala del Habsburške monarhije. Trdnjava Alba Carolina, ki jo je zasnoval arhitekt Giovanni Morando Visconti, je bila zgrajena med letoma 1716 in 1735 po naročilu habsburškega cesarja Karla VI. V Alba Iuliji so bili januarja 1785 usmrčeni voditelji transilvanskega kmečkega upora. Pomembna mejnika v razvoju mesta sta bila ustanovitev knjižnice Batthyanaeum leta 1780 in prihod železnice v 19. stoletju. Po popisu prebivalstva leta 1910 je imelo mesto 11.616 prebivalcev, od tega 5.226 Madžarov (44,98%), 5.170 Romunov (44,50%), 792 Nemcev (6,81%) in 287 Romov (2,47%).

20. in 21. stoletjeUredi

Ob koncu prve svetovne vojne so se 1. decembra 1918 v Alba Iuliji zbrali predstavniki romunskega prebivalstva Transilvanije in Državnega zbora Romunov Transilvanije in Madžarske, da bi razglasili Unijo Transilvanije s Kraljevino Romunijo. Predstavniki Transilvanskih Sasov so se tej deklaraciji pridružili 8. januarja 1919.

Leta 1922 je bil Ferdinand I. Romunski v Alba Iuliji simbolično okronan za kralja Romunije. Oktobra 2012 je 90. obletnico njegovega kronanja s prihodom v Alba Iulio počastila njegova prapravnukinja princesa Margarita.

ZnamenitostiUredi

 
Knjižnica Batthyaneum v nekdanjem samostanu Reda Svete Trojice
 
Stolnica sv. Mihaela; zvonik je iz 17. stoletja
 
Obeliski Horee, Cloșce in Crișana
 
Katoliška stolnica iz zgodnjega 20. stoletja

Glavno zgodovinsko območje Alba Iulia je Gornje mesto, ki ga je razvil Karel VI. Po njem se je mesto preimenovalo v Karlsburg. Trdnjavo v zvezdasti obliki s sedem bastioni sta med letoma 1716 in 1735 postavila dva švicarska utrdbena arhitekta. Prvi je bil Giovanni Morandi Visconti, ki je zgradil dva bastiona v staroitalijanskem slogu. Drugi je bil Nicolaus Doxat de Demoret z vzdevkom "avstrijski Vauban". Po letu 1720 sta oba arhitekta srednjeveško trdnjavo preoblikovala po nekdanjem rimski kastru v baročno trdnjavo s sedem bastioni po novem nizozemskem sistemu Menna van Coehorna, katerega najbolje ohranjen primer je ravno trdnjava Alba Iulia.

Znotraj trdnjave so Dvorana združitve z Narodno galerijo, Narodni zgodovinski muzej združitve, knežja palača (vojvodska palača), pravoslavna stolnica, rimskokatoliška stolnica, knjižnica Batthyaneum, palača rimskokatoliškega škofa, palača Apor in Univerza Alba Iulia. Rimskokatoliška stolnica, zgrajena v 10. in 11. stoletju, je najbolj reprezentativna zgradba v srednjeveškem rimskem slogu v Transilvaniji in velja za pomemben spomenik zgodnje transilvanske srednjeveške arhitekture. V njej sta grobnici Ivana Hunyadija in ogrske kraljice Izabele Jagelo.

Knjižnica Batthyaneum je v nekdanji samostanski cerkvi, zgrajeni v baročnem slogu. Notranjost cerkve je v knjižnico preuredil transilvanski škof Ignác Batthyány leta 1780. Knjižnica hrani veliko rokopisov, inkunabul in redkih knjig, med njimi polovico Codexa Aureus Lorscha iz 9. stoletja, Codex Burgundus iz 15. stoletja in Biblia Sacra iz 13. stoletja. V njej je bil leta 1792 ustanovljen prvi astronomski observatorij v Transilvaniji. V isti ulici kot je knjižnica je tudi Aporjeva palača, ki jo je v drugi polovici 17. stoletju zgradil knez Apor. V začetku 18. stoletja je bila rezidenca avstrijskega vojskovodje princa Steinvilla. Palača je bila obnovljena leta 2007 pod nadzorom romunskega Ministrstva za kulturo.

Pravoslavna stolnica je bila zgrajena med letoma 1921 in 1923 po načrtih arhitekta D.G. Ștefănesca in nadzorom inženirja T. Eremija. Freske je naslikal Konstantin v tradicionalnem ikonografskem slogu. V stolnici sta bila 15. oktobra 1922 kronana prva monarha združene Romunije, kralj Ferdinand I. in kraljica Marija.

Narodni muzej združitve v Alba Iuliji je v stavbi "Babilon", zgrajeni med letoma 1851 in 1853 za vojaške namene. V muzej je bila preurejena leta 1887. V muzeju je razstavljenih več kot 130.000 umetnin, organiziranih kronološko. Združitvena dvorana, ki je tudi del Narodnega zgodovinskega muzeja, je zgodovinsko pomembna, ker se je v njej 1. decembra 1918 zbralo 1228 romunskih delegatov in odločilo, da se Transilvanija združi s Kraljevino Romunijo. Stavba je bila leta 1895 vojaška igralnica.

Knežja palača (Palatul Principilor ali Palatul Voievodal) je bila rezidenca Mihaela Hrabrega med prvo politično združitvijo Romunov leta 1600. Tuji kronisti so jo opisovali kot izjemno razkošno zgradbo, bogato okrašeno s freskami in marmornatimi stopnicami, ki so se kasneje uničile. Med vladavino knezov Gáborja Bethlena in Jurija II. Rákóczija je bila palača obnovljena, vendar ne v prejšnje stanje. Po letu 1716 se je uporabljala kot vojašnica habsburške cesarske vojske.

Pomembni domačiniUredi

  • Franc I. Rákóczi (1645–1676), izvoljeni knez Transilvanije
  • Mihael II. Apafi (1676–1713), knet Transilvanija (1690-1699)
  • Ernst Michael Mangel (1800–1887), glasbenik in grkofil
  • Rudolf Züllich (1813–1890), kipar
  • Aleksandru Borza (1887–1971), botanik in menih
  • Ernest Krausz (1931–2018), izraelski profesor sociologije in predsednik na Univerzi Bar Ilan
  • Dan Eugen Demco (1942–), zdravnik in član Romunske akademije
  • Ion Mărgineanu (1949–), pisatelj in pesnik
  • Daniel Breaz (1975–), politik, minister za kulturo in šolstvo
  • Marius Moga (1981–), producent, skladatelj in pevec
  • Victor Negrescu (1985–), politik

Drugi pomembni osebiUredi

  • Johann Heinrich Alsted (1588-1638), nemčki kalvinist, minister in akademik
  • David Friesenhausen (1756–1828), judovski pisatelj, matematik in rabin[24]

Pobratena mestaUredi

DemografijaUredi

Po popisu prebivalstva iz leta 2011 je v mestu živelo 63.536 ljudi, od tega 95,3% Romunov, 3,2% Romov, 1,9% Madžarov in 0,2% Nemcev.[3]

Leta 1850 je imela Alba Iulia 5.408 prebivalcev, od tega 2.530 Romunov, 1.009 Madžarov, 748 Nemcev in 1.121 drugih.[27] Leta 1891 je bilo v mestu 8.167 prebivalcev, od tega 3.482 Madžarov (42,63%), 3.426 Romunov (41,94%) in 867 Nemcev (10,62%).[28] Do leta 1910 se je število prebivalcev povečalo na 11.616, od tega 5.226 Madžarov (45%), 5.170 Romunov (44,51%) in 792 Nemcev (6,82%).[29] Po popisu leta 1930 je bilo 38,3% prebivalcev romunskih pravoslavcev, 21,4% romunskih grkokatolikov, 14,9% reformiranih, 10,5% rimokatolikov, 7,2% luteranov-evangeličanov (Transilvanski Sasi) in 6,5% Judov.[30]

PanorameUredi


SkliciUredi

  1. "Alba Iulia are un nou primar, după ce Mircea Hava a devenit europarlamentar" (romunščina). Mediafax. 15 julija 2019. Pridobljeno dne 3 april 2020.
  2. "Alba-Iulia". Encyclopædia Britannica.
  3. 3,0 3,1 Comunicat de presă privind rezultatele provizorii ale Recensământului Populaţiei şi Locuinţelor – 2011. (PDF). Alba County Regional Statistics Directorate. 2. februar 2012. Arhivirano iz izvirnika 18. aprila 2013. Pridobljeno 14. februarja 2012.
  4. 4,0 4,1 Maksym Mayorov. Metropolitan of Kiev and other Eastern Orthodox Churches before 1686 (Київська митрополія та інші православні церкви перед 1686 роком). Likbez. 16. december 2018.
  5. The Metropolitan Cathedral of Cluj. Transylvania and Beyond.
  6. Iaşi desemnat "Capitală istorică", iar Alba Iulia "Capitală a Marii Uniri".
  7. 7,0 7,1 7,2 "ALBA IULIA". Jewish Virtual Library. Pridobljeno 26. decembra 2012.
  8. 8,0 8,1 Jarig Bakker (10. februar 2001). "Alba Iulia (Romania, Alba)". CRW Flags. Pridobljeno 18. oktobra 2013.
  9. 9,0 9,1 9,2 9,3 9,4 9,5 Patrick Leigh Fermor. Between the woods and the water: on foot to Constantipole from the Hook of Holland: the middle Danube to the Iron Gates. Viking, 1986, str. 138. ISBN 9780670811496.
  10. Makkai 2001, str. 365.
  11. 11,0 11,1 11,2 11,3 11,4 Adrian Room. Placenames of the World: Origins And Meanings of the Names for 6,600 Countries, Cities, Territories, Natural Features and Historic Sites. McFarland, 2006, str. 23.
  12. Iván Boldizsár. NHQ; the New Hungarian Quarterly, Volume 29; Volumes 109-110. Lapkiadó Publishing House, 1988. str. 73.
  13. 13,0 13,1 Ferenc Léstyán. MEGSZENTELT KÖVEK A KÖZÉPKORI ERDÉLYI PÜSPÖKSÉG TEMPLOMAI. Roman Catholic Archdiocese of Alba Iulia, 2000, ISBN 973-9203-56-6.
  14. Romania in brief. Meridiane Pub. House, 1966, str. 74.
  15. László Bányai. Közös sors--testvéri hagyományok: történelmi vázlat. Politikai Könyvkiadó, 1973, str. 41.
  16. Magyar történeti tanulmányok, Volumes 19-21. Acta Universitatis Debreceniensis de Ludovico Kossuth nominatae: Series historica, KLTE, 1986, str. 85.
  17. The Transylvanian Saxons: historical highlights. Alliance of Transylvanian Saxons, 1982, str. 55. ISBN 9783853730706.
  18. Berichte und Forschungen. Jahrbuch des Bundesinstituts für Kultur und Geschichte der Deutschen im Östlichen Europa 11/2003. str. 137.
  19. Alba Iulia Online. Apulum.ro. Arhivirano iz izvirnika 11. februarja 2012. Pridobljeno 25. marca 2013.
  20. Apulum @Livius.orgl.
  21. Ioan Aurel Pop, Jan Nicolae, Ovidiu Panaite. Sfântul Ierotei, episcop de Alba Iulia (sec. X). Edit. Reîntregirea, 2010, str. 335.
  22. I. Strajan. Adevărul istoric a învins la Alba Iulia, Despre prima organizare creştină din Transylvania – sec. X. "DACOROMANIA", 55 (2011).
  23. Curta, Florin (2006). Southeastern Europe in the Middle Ages, 500-1250. New York : Cambridge University Press. str. 189. COBISS 2386382. ISBN 978-0-521-89452-4.
  24. Silber, Michael K. "Friesenhausen, David". YIVO. Pridobljeno 9. avgusta 2014.
  25. Bozsoki, Agnes. "Partnervárosok Névsora Partner és Testvérvárosok Névsora" [Partner and Twin Cities List]. City of Székesfehérvár (madžarščina). Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 2012-12-08. Pridobljeno dne 2013-08-05.
  26. "Oraşe înfrăţite (Twin cities of Minsk) [via WaybackMachine.com]" (romunščina). Primăria Municipiului Chişinău. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 3 September 2012. Pridobljeno dne 2013-07-21.
  27. "ERDÉLY ETNIKAI ÉS FELEKEZETI STATISZTIKÁJA" (PDF).
  28. Gyulafehérvár. A Pallas nagy lexikona. Hungarian Electronic Library (MEK).
  29. Gyulafehérvár. Révai Nagylexikona, vol. 9. str. 237. Hungarian Electronic Library.
  30. Recensământul general al populaţiei României din 29 Decemvrie 1930, vol. II, str. 522.