Akademija Hanlin
Akademija Hanlin (kitajsko 翰林院, pinjin Hànlín Yuàn) je bila akademska in upravna visokošolska ustanova, ki jo je v 8. stoletju v Čanganu ustanovil kitajski cesar Šuandzong iz dinastije Tang. Naziv ustanove bi se lahko prevedel kot "Koledž za književnost" in "Akademija gozda svinčnikov".[1]
| Akademija Hanlin | |||||||
|---|---|---|---|---|---|---|---|
| 翰林院 | |||||||
 | |||||||
| Aktivna | 708–1911 (pogorela) | ||||||
| Kraj | Čangan, Luojang, Peking, Nandžing | ||||||
| Kitajsko ime | |||||||
| Poenostavljeno kitajsko | 翰林院 | ||||||
| Tradicionalno kitajsko | 翰林院 | ||||||
| |||||||
Članstvo v akademiji je bilo omejeno na elitno skupino učenjakov, ki so za dvor opravljali tajniške in literarne naloge. Ena njenih glavnih nalog je bila odločanje o interpretaciji kitajskih klasikov, ki so bili podlaga za cesarske izpite, ki so jih morali opraviti ambiciozni vladni birokrati, da so dosegli najvišja mesta v cesarski vladi. Akademiji so bili pridruženi tudi slikarji, ki so delali za dvor. [2]
Člani akademije
urediNekateri bolj znani Hanlinovi akademiki so bili:
- Li Baj (701–762) – pesnik
- Baj Džuji (772–846) – pesnik
- Su Ši (1037 – 1101) – pesnik[3]
- Jan Šu (991–1055) – pesnik, kaligraf, leta 1042 prvi minister
- Oujang Šju (1007–1072) – zgodovinar
- Šen Kuo (1031–1095) – kancler
- Džang Dzeduan (1085–1145) – slikar
- Džao Mengfu (1254–1322) – slikar, kaligraf, pesnik, v letih 1314-1320 rektor akadenije
- Huang Dzičeng (1350–1402) – cesarski učenjak
- Li Dongjang (1447–1516) – cesarski častnik, pesnik, služboval kot 'veliki zgodovinar'
- Ni Juanlu (1593–1644) – kaligraf, slikar, visok državni funkcionar
- Vu Renčen (1628–1689) – zgodovinar in matematik
- Čen Menglej (1650–1741) – učenjak, pisatelj, glavni urednik Popolne zbirke klasik stare Kitajske
- Džang Tingju (1672–1755) – politik in zgodovinar
- Dži Šjaolan (1724–1805) – učenjak, pesnik, glavni urednik Popolne knjižnice štirih zakladnic)
- Jao Naj (1731–1815) – učenjak
- Gao E (1738–1815) – učenjak in urednik
- He Čangling (1785–1848) – učenjak in funkcionar
- Dzeng Guofan (1811–1872) – učenjak, kasneje ključni vojaški funkcionar
- Čen Lanbin (1816–1895) – diplomat, ambasador v ZDA, Španiji in Peruju
- Veng Tonghe (1830–1904) – cesarjev mentor
- Caj Juanpel (1868–1940) – vzgojitelj
- Ču Hongdži (1850–1918) – politik
Urad za prevajanje
urediAkademiji Hanlin je bil podrejen Urad za prevajanje,[4] ki ga je ustanovila dinastija Ming leta 1407 po prvi ekspediciji Dženg Heja v Indijski ocean. Urad se je ukvarjal z dokumenti in besedili, ki so jih posredovali tuji veleposlaniki in usposobljeni strokovnjaki za tuje jezike. Vključeval je oddelke za veliko jezikov:[5] džurčenski (mandžurski),[6][7][8] tartarski (mongolski),[9][10][11][12] korejski,[13] riukiu, japonski,[14][15] tibetanski,[16] huihui (perzijski),[17][18][9][19][20][21] vietnamski[22] in burmanski,[22] pa tudi za jezike "različnih barbarskih plemen" - baj ji Šanov na jugozahodnih mejah Kitajske, gaočang (star ujgurski jezik ljudstva Turfana)[9][20][23][24][25][26][27] in šitjan (sanskrt, ki se je govoril v Indiji). Leta 1511 in 1579 sta bila ustanovljena tudi odelka za laoški oziroma tajski jezik.[28] Sestavljena sta bila besednjaka malajščine, ki se je govorila v sultanatu Malaka,[29][30][31][32][33] in jezika, ki se je govoril v kraljestvu Čampa.[34][35]
Kasneje je prevajanje opravljala vladna šola za poučevanje tujih jezikov Tongven Guan, ki jo je leta 1862 v Pekingu ustanovila dinastija Čing. Šola je bila podrejena ministrstvu za zunanje zadeve (uradno Urad za splošno vodenje zadev, ki zadevajo različne države).[36]
Požar leta 1900
urediPekinška Akademija Hanlin in njena knjižnica sta bili močno poškodovani v požaru med obleganjem poslaniške četrti med boksarsko vstajo leta 1900. V požaru, ki se je na akademijo razširil 24. junija, je bilo uničenih veliko dragocenih starih besedil.[37]
Akademija je delovala neprekinjeno od njene ustanovitve do njene ukinitve med šinhajsko revolucijo leta 1911.
Sklici
uredi- ↑ Stevens, Keith. »THE HAN LIN ACADEMY AND A CHINESE DEITY«. Journal of the Hong Kong Branch of the Royal Asiatic Society. 36: 231–233 – prek JSTOR.
- ↑ Chung, A. L. Y. (1966). »The Hanlin Academy in the Early Ch'ing Period (1644-1795)«. Journal of the Hong Kong Branch of the Royal Asiatic Society. 6: 100–119. ISSN 0085-5774.
- ↑ Baldrian-Hussein, Farzeen (1996). »Alchemy and Self-Cultivation in Literary Circles of the Northern Song Dynasty – Su Shi 蘇軾 (1037-1101) and His Techniques of Survival –«. Cahiers d'Extrême-Asie. 9: 15–53. ISSN 0766-1177.
- ↑ Wild, Norman (1945). »Materials for the Study of the Ssŭ i Kuan 四 夷 譯 館 (Bureau of Translators)«. Bulletin of the School of Oriental and African Studies, University of London. 11 (3): 617–640. doi:10.1017/S0041977X00072311. JSTOR 609340. S2CID 154048910.
- ↑ »ͼ ݹż 䱾 Կ«. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 19. oktobra 2013.
- ↑ Shou-p'ing Wu Ko (1855). Translation (by A. Wylie) of the Ts'ing wan k'e mung, a Chinese grammar of the Manchu Tartar language (by Woo Kĭh Show-ping, revised and ed. by Ching Ming-yuen Pei-ho) with intr. notes on Manchu literature. str. xix–.
- ↑ Translation of the Ts'ing wan k'e mung, a Chinese Grammar of the Manchu Tartar Language; with introductory notes on Manchu Literature: (translated by A. Wylie.). Mission Press. 1855. str. xix–.
- ↑ de Lacouperie, Terrien (1889). »The Djurtchen of Mandshuria: Their Name, Language, and Literature«. Journal of the Royal Asiatic Society of Great Britain and Ireland. 21 (2): 433–460. JSTOR 25208941.
- ↑ 9,0 9,1 9,2 Morris Rossabi (28. november 2014). From Yuan to Modern China and Mongolia: The Writings of Morris Rossabi. BRILL. str. 98–. ISBN 978-90-04-28529-3.
- ↑ Shou-p'ing Wu Ko (1855). Translation (by A. Wylie) of the Ts'ing wan k'e mung, a Chinese grammar of the Manchu Tartar language (by Woo Kĭh Show-ping, revised and ed. by Ching Ming-yuen Pei-ho) with intr. notes on Manchu literature. str. xxvi–.
- ↑ Alexander Wylie; Henri Cordier (1897). Chinese Researches. str. 261–.
- ↑ Translation of the Ts'ing wan k'e mung, a Chinese Grammar of the Manchu Tartar Language; with introductory notes on Manchu Literature: (translated by A. Wylie.). Mission Press. 1855. str. xxvi–.
- ↑ Ogura, S. (1926). »A Corean Vocabulary«. Bulletin of the School of Oriental Studies, University of London. 4 (1): 1–10. doi:10.1017/S0041977X00102538. JSTOR 607397. S2CID 145363934.
- ↑ Mai, Yun (2005). »漢語歷史音韻研究中的 一些方法問題 [Some Methodological Problems in Chinese Phonetics]«. 浙江大学汉语史研究中心简报 [The Briefing News of Research Center for History of Chinese Language]. 18 (2). Pridobljeno 24. maja 2020.
- ↑ Chiu, Chichu (21. december 2012). 中國翻譯史學會論文投稿： 16世紀日本譯語的出版及傳抄 [The Publishing and Writing of Chinese-Japanese Dictionary in the 16th Century]. 書寫中國翻譯史：第五屆中國譯學新芽研討會 [Writing Chinese Translation History: Fifth Young Researchers’ Conference on Chinese Translation Studies] (v kitajščini). Pridobljeno 24. maja 2020.
- ↑ Lotze, Johannes S. (2016). Translation of Empire: Mongol Legacy, Language Policy, and the Early Ming World Order, 1368-1453 (PDF) (PhD). Pridobljeno 24. maja 2020.
- ↑ Ido, Shinji (2018). »Chapter 2: Huihuiguan zazi: A New Persian glossary compiled in Ming China«. Trends in Iranian and Persian Linguistics. De Gruyter Mouton. str. 21–52. doi:10.1515/9783110455793-003.
- ↑ Ido, Shinji (2015). »New Persian vowels transcribed in Ming China«. Iranian languages and literatures of Central Asia: from the 18th century to the present. Association pour l’Avancement des Études Iraniennes. str. 99–136.
- ↑ Hecker, Felicia J. (1993). »A Fifteenth-Century Chinese Diplomat in Herat«. Journal of the Royal Asiatic Society. 3 (1): 85–98. doi:10.1017/S1356186300003692. JSTOR 25182641. S2CID 153758529.
- ↑ 20,0 20,1 Morris Rossabi (28. november 2014). From Yuan to Modern China and Mongolia: The Writings of Morris Rossabi. BRILL. str. 94–. ISBN 978-90-04-28529-3.
- ↑ »p. 5« (PDF). Pridobljeno 25. junija 2023.
- ↑ 22,0 22,1 »Thông báo về việc các GS Nhật Bản sang trao đổi khoa học, tham gia đào tạo cao học Hán Nôm« (PDF). Arhivirano iz prvotnega spletišča (PDF) dne 9. marca 2016. Pridobljeno 22. januarja 2016.
- ↑ Association for Asian Studies. Ming Biographical History Project Committee; Luther Carrington Goodrich (15. oktober 1976). Dictionary of Ming biography, 1368–1644. Columbia University Press. str. 1042, 1126. ISBN 9780231038010.
- ↑ Heinrich Julius Klaproth (Januar 1985). Abhandlung über die Sprache und Schrift der Uiguren. Buske Verlag. str. 6–. ISBN 978-3-87118-710-0.
- ↑ Heinrich Julius Klaproth (1820). Abhandlungen über die Sprache und Schrift der Uiguren. str. 6–.
- ↑ Heinrich Julius von Klaproth (1820). Abhandlung über die Sprache und Schrift der Uiguren, nebst einem Wörterverzeichnisse und anderen uigurischen Sprachproben (etc.). Königl. Dr. str. 6–.
- ↑ Heinrich Julius Klaproth (1812). Abhandlung über die Sprache und Schrift der Uiguren. str. 41–.
- ↑ Norman Wild (1945), »Materials for the Study of the Ssŭ i Kuan 四夷(譯)館 (Bureau of Translators)«, Bulletin of the School of Oriental and African Studies, University of London, 11 (3): 617–640, doi:10.1017/s0041977x00072311, JSTOR 609340, S2CID 154048910; pp. 617-618.
- ↑ Vladimir Braginsky (18. marec 2014). Classical Civilizations of South-East Asia. Routledge. str. 366–. ISBN 978-1-136-84879-7.
- ↑ Edwards, E. D.; Blagden, C. O. (1931). »A Chinese Vocabulary of Malacca Malay Words and Phrases Collected between A. D. 1403 and 1511 (?)«. Bulletin of the School of Oriental Studies, University of London. 6 (3): 715–749. doi:10.1017/S0041977X00093204. JSTOR 607205. S2CID 129174700.
- ↑ B., C. O. (1939). »Corrigenda and Addenda: A Chinese Vocabulary of Malacca Malay Words and Phrases Collected between A. D. 1403 and 1511 (?)«. Bulletin of the School of Oriental Studies, University of London. 10 (1). JSTOR 607921.
- ↑ Phyllis Ghim-Lian Chew (7. december 2012). A Sociolinguistic History of Early Identities in Singapore: From Colonialism to Nationalism. Palgrave Macmillan. str. 79–. ISBN 978-1-137-01233-3.
- ↑ Donald F. Lach (15. januar 2010). Asia in the Making of Europe, Volume II: A Century of Wonder. Book 3: The Scholarly Disciplines. University of Chicago Press. str. 493–. ISBN 978-0-226-46713-9.
- ↑ Edwards, E. D.; Blagden, C. O. (1939). »A Chinese Vocabulary of Cham Words and Phrases«. Bulletin of the School of Oriental Studies, University of London. 10 (1): 53–91. JSTOR 607926.
- ↑ Vladimir Braginsky (18. marec 2014). Classical Civilizations of South-East Asia. Routledge. str. 398–. ISBN 978-1-136-84879-7.
- ↑ Lackner, Ph.D., Michael; Vittinghoff, Natascha, ur. (2004). Mapping Meanings: The Field of New Learning in Late Qing China ; [International Conference "Translating Western Knowledge Into Late Imperial China", 1999, Göttingen University]. Zv. 64 of Sinica Leidensia / Sinica Leidensia (illustrated izd.). BRILL. str. 249. ISBN 9004139192. Pridobljeno 24. aprila 2014.
- ↑ Diana Preston (1999). The Boxer Rebellion: The Dramatic Story of China's War on Foreigners That Shook the World in the Summer of 1900. str. 138–140. ISBN 0-8027-1361-0.