Ščit (ozvezdje)
Ščit je majhno ozvezdje na južni nebesni polobli. Uveljavilo se je v 17. stoletju.
| Ozvezdje | |
 | |
| Latinsko ime | Scutum |
|---|---|
| Kratica | Sct |
| Rodilnik latinskega imena | Scuti |
| Simbolika | Ščit |
| Rektascenzija | 19 |
| Deklinacija | -10 |
| Površina | 109 kv. stopinj (°)² (84. po velikosti) |
| Glavne zvezde | 2 |
| Bayer/Flamsteed zvezde | 7 |
| Zvezde s planeti | 1 |
| Zvezde svetlejše kot 3,00m | 0 |
| Zvezde znotraj 10,00 pc (32,62 ly) | 0 |
| Najsvetlejša zvezda | α Ščita (3,85m) |
| Najbližja zvezda | LHS 3398 (41,54 sv.l., 12,74 pc) |
| Messierova telesa | 2 |
| Meteorski roji | Junijski Skutidi |
| Sosednja ozvezdja | Orel Strelec Rep Kače |
| Vidno na širinah med +80° in −90°. Najprimernejše opazovanje ob 21:00 - avgust. | |
ZgodovinaUredi
Ozvezdje Ščit je leta 1684 ustvaril Johannes Hevel,[1] ki ga je originalno poimenoval Ščit Sobieskega po poljskem kralju Janu III. Sobieskemu. Pozneje je bilo ime pokrajšano v Ščit. Pet najsvetlejših zvezd v Ščitu (α Ščita, β Ščita, δ Ščita, ε Ščita in η Ščita) je bilo predhodno znanih kot 1, 6, 2, 3 in 9 Orla.[2]
Omembe vredne značilnostiUredi
ZvezdeUredi
Ščit ni svetlo ozvezdje. Najsvetlejša zvezda v Ščitu, Alfa, ima navidezni sij 3m85. Beta sledi z magnitudo 4,22 in nato Delta Ščita z magnitudo 4,72. Beta je dvojna zvezda. Svetlejša ima spektralni tip podoben Soncu, samo da je 1270-krat svetlejša. Delta je modrobela orjakinja, ki se premika v smeri Osončja. Čez 1.300.000 let bo samo 10 svetlobnih let oddaljena od nas in bo svetlejša kot je Sirij sedaj (glej tudi Seznam najsvetlejših zvezd v zgodovini). V Ščitu se prav tako nahaja največja znana zvezda, pulzirajoča spremenljiva rdeča orjakinja UY Ščita.
Nezvezdni objektiUredi
Glede na to, da ni veliko ozvezdje, vsebuje Ščit kar nekaj razsutih kopic, prav tako pa kroglastih kopic. Najbolj znana nezvezdna objekta v Ščitu sta kroglasta kopica Messier 11 in razsuta kopica Messier 26.
SkliciUredi
- ↑ Star Tales ― Scutum by Ian Ridpath (v angleščini)
- ↑ Wagman, M. (August 1987). "Flamsteed's Missing Stars". Journal for the History of Astronomy, Vol.18, NO. 3/AUG, P.209, 1987. 18: 212–213. Bibcode:1987JHA....18..209W.
