Wikipedija

Wayne Shorter

Wayne Shorter, ameriški jazzovski saksofonist in skladatelj, * 25. avgust 1933, Newark, New Jersey, ZDA, † 2. marec 2023, Los Angeles, ZDA.

Wayne Shorter
Portret
Z Weather Report v Torontu,
27. november, 1977
Osnovni podatki
Rojstvo25. avgust 1933({{padleft:1933|4|0}}-{{padleft:8|2|0}}-{{padleft:25|2|0}})[1][2][…]
Newark[d][4]
Smrt2. marec 2023({{padleft:2023|4|0}}-{{padleft:3|2|0}}-{{padleft:2|2|0}})[5][4] (89 let)
Los Angeles[4]
SlogiModalni jazz, crossover jazz, post-bop, hard bop, jazz fusion, third stream
Poklicskladatelj, saksofonist, jazzovski glasbenik
Glasbilatenorski saksofon, sopranski saksofon
Leta delovanja1958–danes
ZaložbaBlue Note, Columbia, Verve

Javnosti je postal znan konec 50. let kot član in kasneje glavni komponist zasedbe Arta Blakeyja, Jazz Messengers. V 60. letih se je pridružil Davisovemu 2. kvintetu, kasneje pa je bil eden izmed ustanoviteljev jazz fusion skupine Weather Report. Posnel je več kot 20 solističnih albumov.

Številne Shorterjeve kompozicije so postale jazzovski standardi, njegovo udejstvovanje v glasbi pa si je prislužilo svetovno priznanje ter kritične pohvale.

Shorter je osvojil 10 grammyjev.[6] Konec 60. let je svoje igranje preusmeril s tenorskega na sopranski saksofon in dobil priznanje tudi za obvladovanje sopranskega saksofona. 10-krat zapored je bil s strani kritikov revije Down Beat imenovan za najboljšega saksofonista na sopranskem saksofonu, 18-krat pa je bil za ta naziv imenovan s strani bralcev revije.[7] The New York Times ga je leta 2008 opisal kot "verjetno najboljšega jazzovskega komponista za manjše zasedbe in kandidata za najboljšega živečega improvizatorja."[8] Leta 2017 je prejel nagrado Polar Music Prize.[9]

Biografija uredi

Zgodnje življenje in kariera uredi

Shorter se je rodil v Newarku, New Jersey in je obiskoval srednjo šolo Newark Arts High School,[10] kjer je leta 1952 maturiral. Oče ga je navdušil, da se je v najstniških letih pričel učiti klarinet,[11] njegov brat Alan pa se je najprej učil altovskega saksofona.[12] Med študijem je igral v orkestru Nat Phipps orchestra, igranja in razumevanja jazza pa se je učil tudi z obiskovanjem newyorškega kluba Birdland in vadenjem z Johnom Coltranom.[13] Po diplomi na Univerzi v New Yorku leta 1956,[11] je dve leti preživel v ameriški vojski. Predtem je kratek čas igral s Horacom Silverjem,[11] po odhodu iz vojske pa je igral z Maynardom Fergusonom.[12] V mladosti je Shorter dobil vzdevek "Mr. Gone", kakor je kasneje poimenoval enega izmed albumov skupine Weather Report.[14]

Leta 1959 se je Shorter pridružil Artu Blakeyju.[12] Z njim je ostal pet let in v tem času postal glasbeni direktor njegove zasedbe.[15]

Z Milesom Davisom (1964–70) uredi

 
 
Shorter je sodeloval tudi pri snemanju dveh revolucionarnih albumov Milesa Davisa In a Silent Way in Bitches Brew.

Ko je John Coltrane leta 1960 zapustil Davisovo zasedbo, da bi ustanovil svojo, je za svojo zamenjavo predlagal Shorterja, a Shorter ni bil dosegljiv.[16] Davis je nato igral s Sonnyjem Stittom na tenorskem saksofonu,[17] kasneje pa so se na tem instrumentu izmenjali še Hank Mobley,[18] George Coleman[19] in Sam Rivers.[20] Leta 1964 je Davis prepričal Shorterja, da je zapustil Blakeyja in se pridružil njegovemu kvintetu, ki so ga sestavljali še Herbie Hancock, Ron Carter in Tony Williams.[21] Davisov 2. kvintet je bil s strani številnih glasbenikov in kritikov imenovan kot ena najvplivnejših zasedb v zgodovini jazza,[22] velik razlog pri tem pa so tudi Shorterjeve kompozicije.[11] Za Davisa je veliko komponiral ("Prince of Darkness", "E.S.P.", "Footprints", "Sanctuary", "Nefertiti", in številne druge) in na nekaterih albumih prispeval polovico kompozicij.

Hancock je o Shorterjevem obdobju v skupini dejal: "Najboljši skladatelj te skupine je bil zame Wayne Shorter. Še vedno je mojster. Wayne je eden redkih, ki so Milesu prinesli glasbo, ki kasneje ni bila spremenjena."[23] Davis je o Shorterju dejal, da je pravi komponist, da piše dele za vsakogar tako kakor sam želi, da bi zveneli. Dejal je še, da je Shorter prinesel radovednost glede ustvarjanja z glasbenimi pravili in jih je včasih tudi prelomil, a z glasbenim razumom.[24]

Shorter je v Davisovi skupini ostal tudi po razpadu kvinteta leta 1968 in je z Davisom igral na njegovih zgodnjih jazz fusion albumih, vključno z In a Silent Way in Bitches Brew, ki sta izšla leta 1969 in 1970.[25][26] Z Davisom je zadnjič snemal leta 1970.

Do leta 1969 je igral večinoma tenorski saksofon. Zadnji Davisov album, na katerem je Shorter večinoma igral tenorski saksofon je bil Filles de Kilimanjaro.[27] Leta 1969 je igral sopranski saksofon na Davisovem albumu In a Silent Way[25] in na solo albumu Super Nova, pri snemanju katerega sta sodelovala tudi Chick Corea in John McLaughlin, takratna Davisova sodelavca.[28] Med Davisovimi koncerti in na posnetkih od poletja 1969 do pomladi 1970 je igral tako tenorski kot sopranski saksofon, od začetka 70. let pa je igral predvsem sopranski saksofon.

Solo kariera pri Blue Note uredi

Vzporedno z delom pri Davisovemu kvintetu, je Shorter posnel več albumov pri založbi Blue Note Records, ki v veliki večini vsebujejo njegove lastne kompozicije, te pa je posnel s številnimi zasedbami. Njegov prvi album (izmed enajstih) za založbo Blue Note je bil Night Dreamer,[29] ki ga je leta 1964 posnel v studiu Rudyja Van Geldra, sodelovali pa so še Lee Morgan, McCoy Tyner, Reggie Workman in Elvin Jones.[30]

Iz tega obdobja sta znana njegova albuma JuJu[31] in Speak No Evil.[32] Skladbe s teh dveh albumov so znane po uporabi pentatoničnih melodij, harmoniziranih s pedalnimi toni in kompleksnimi harmoničnimi povezavami; strukturiranih solov, ki odsevajo melodijo in harmonijo kompozicije; in dolgih pavz kot integralnega dela glasbe, v nasprotju z drugimi, bolj efektivnimi saksofonisti tistega časa, kot je bil John Coltrane.[33]

Kasnejši album The All Seeing Eye je bil posnet z večjo zasedbo,[34] Adam's Apple iz leta 1966 pa je bil povratek k skrbno strukturiranim melodijam Shorterja, ki je tu vodil kvartet.[35] Naslednje leto je album Schizophrenia posnel s sekstetom, ki so ga poleg njega sestavljali še Hancock in Carter ter trombonist Curtis Fuller, saksofonist in flavtist James Sapulding ter bobnar Joe Chambers.[36]

Občasno je kot studijski glasbenik sodeloval z nekaterimi izvajalci kot so Donald Byrd, Tyner, Grachan Moncur III, Hubbard, Morgan ter sočlana Davisovega kvinteta, Hancock in Williams.[11]

Weather Report (1971–1986) uredi

 
Shorter z Weather Report na Japonskem leta 1981

Po izdaji albuma Odyssey of Iska,[37] leta 1970, je Shorter skupaj z Davisovim klaviaturistom Joejem Zawinulom in kontrabasistom Miroslavom Vitoušem ustanovil fusion skupino Weather Report.[38] Preostala člana prvotne zasedbe sta bila še tolkalist Airto Moreira in bobnar Alphonse Mouzon. Po Vitouševem odhodu iz skupine leta 1973, sta Shorter in Zawinul vodila skupino vse do njenega razpada leta 1985.[39] V skupini so igrali številni glasbeniki (Jaco Pastorius, Alphonso Johnson, Peter Erskine, ...), ki so pripomogli, da je skupina posnela številne zelo kvalitetne albume v različnih stilih, med temi pa so bili najbolj dominantni funk, bebop, latin jazz, futurizem in ljudska glasba.[38]

Solo in stranski projekti uredi

Shorter je prav tako snemal kritično uspešne albume kot solist. Med njegovimi bolj znanimi albumi je Native Dancer,[40] na katerem sta igrala tudi Hancock in brazilski skladatelj in vokalist Milton Nascimento.[41]

Konec 70. in začetek 80. let je koncertiral s kvintetom V.S.O.P..[42] Ta skupina je bila obuditev Davisovega kvinteta iz 60. let, trobento pa je igral Hubbard.[43] Shorter se je z istimi nekdanjimi Davisovimi glasbeniki pojavil na dvojnem albumu Carlosa Santane, The Swing of Delight, za katerega je napisal nekaj skladb.[44]

Med letoma 1977 in 2002 je sodeloval na 10 studijskih albumih Joni Mitchell, s čimer je postal znan širši publiki.[45] Igral je tudi na podaljšanem solu skladbe "Aja", ki je leta 1977 izšla na albumu Aja, skupine Steely Dan.[46]

 
Shorter med koncertom leta 2006

Kasnejša kariera uredi

Po koncu skupine Weather Report, je Shorter nadaljeval s snemanjem in igranjem v jazz fusion stilu. Leta 1988 je koncertiral s kitaristom Carlosom Santano, ki je kot gost sodeloval pri snemanju zadnjega albuma Weather Report, This is This!,[47] in z njim istega leta nastopil na Montreux Jazz Festivalu.[48] Posnetki s koncerta so izšli leta 2007 na albumu Live at the Montreux Jazz Festival 1988.[49] Leta 1987 je koncertiral na Lugano Jazz Festivalu s klaviaturistom Jimom Beardom, basistom Carlom Jamesom, bobnarko Terri Lyne Carrington in tolkalistko Marilyn Mazur.[50] Leta 1989 je odigral saksofonski solo pri Don Henleyjevi skladbi "The End of the Innocence"[51] ter produciral album Pilar, ki ga je posnela portugalska glasbenica Pilar Homem de Melo.[52] Še vedno je občasno sodeloval s Herbiejem Hancockom in sodeloval pri albumu A Tribute to Miles, ki ga je kmalu po Davisovi smrti posnel skupaj s Hancockom, Carterjem, Williamsom in trobentačem Wallacem Roneyjem.[53] V 90. letih je še vedno sodeloval pri albumih Joni Mitchell in sodeloval tudi pri snemanju soundtracka filma The Fugitive (1993).[45]

Leta 1995 je izdal album High Life, ki je bil njegov prvi solo album po sedmih letih in prvi njegov album, ki je izšel pri založbi Verve Records.[54] Shorter je prispeval vse skladbe, album pa je produciral skupaj z basistom Marcusom Millerjem. High Life je leta 1997 prejel Grammyja za najboljši sodobni jazzovski album.[55]

Leta 1996 je s strani Montreal International Jazz Festivala prejel Nagrado Milesa Davisa.[56]

Leta 1997 je ponovno sodeloval s Hancockom na zelo cenjenem albumu 1 + 1.[57] Za skladbo "Aung San Suu Kyi", imenovano po mjanmarskem demokratičnem aktivistu, sta Hancock in Shorter osvojila grammyja.[6]

Leta 1998 je prejel najvišje ameriško jazzovsko priznanje, NEA Jazz Masters,[58] leto zatem pa je prejel častni doktorat s strani Berklee College of Music.[59]

Novinarka Michelle Mercer je leta 2004 izdala Shorterjevo biografijo Footprints: The Life and Work of Wayne Shorter. Knjiga opisuje delavna življenja glasbenikov ter Shorterjeve misli in budistična prepričanja.[60]

Leta 2008 je prišla v javnost vest, da bo Shorter eden izmed glavnih nastopajočih na Gnaouaa World Music Festivalu v Essaouiri, v Maroku.[61] Čez pet let je izšel njegov album Without a Net, ki je bil njegov prvi album za založbo Blue Note Records po albumu Odyssey of Iska.[62]

Kvartet uredi

 
Wayne Shorter Quartet, Teatro degli Arcimboldi, Milano, 2010

Leta 2000 je Shorter ustanovil prvo stalno akustično skupino pod svojim imenom.[11] Ta kvartet so sestavljali še pianist Danilo Perez, basist John Patitucci in bobnar Brian Blade.[63] Kvartet izvaja predvsem Shorterjeve kompozicije in preoblikovane melodije iz 60. let.[63] Zasedba je posnela tri albume v živo: Footprints Live! (2002),[64] Beyond the Sound Barrier (2005)[65] in Without a Net (2013).[62] Kvartet je prejel dobre odzive s strani kritikov in poslušalcev, posebno zaradi moči Shorterjevega igranja tenorskega saksofona. Beyond the Sound Barrier je leta 2006 prejel grammyja za najboljši jazzovski instrumentalni album.[66]

Shorterjev album Alegría, ki je izšel leta 2003,[67] je leta 2004 prejel grammyja za najboljši jazzovski instrumentalni album.[68] Album je posnel kvartet z gostujočimi glasbeniki, kot so Brad Mehldau, bobnar Carrington in nekdanji tolkalist skupine Weather Report Alex Acuña.[69] Shorterjeve kompozicije, med katerimi so tudi predelave del iz obdobja z Davisom, vsebujejo kompleksne latino ritme, za katere se je Shorter specializiral v času, ko je igral pri Weather Report.[67]

Ameriško združenje jazzovskih novinarjev je leta 2006 izbralo Kvartet Wayna Shorterja za najboljšo manjšo jazzovsko zasedbo leta.[70]

Priznanja za življenjske dosežke uredi

17. septembra 2013 je Shorter prejel nagrado za življenjsko delo s strani Thelonious Monk Institute of Jazz.[71]

18. decembra 2014 je Snemalna Akademija sporočila, da bo Shorter prejel grammyja za življenjsko delo v čast njegovim "plodnim prispevkom k ameriški kulturi in zgodovini".[72]

Leta 2016 je Shorter prejel nagrado Guggenheim Fellowship na področju glasbene kompozicije in je bil edini jazzovski glasbenik, ki je leta 2016 prejel to nagrado.[73]

Leta 2017 je bilo oznanjeno, da je Shorter skupni zmagovalec nagrade Polar Music Prize. Komisija je poudarila: "Brez glasbenih raziskav Wayna Shorterja, bi moderna glasba ne bila tako globoka."[9]

Wayne Shorter: Zero Gravity uredi

17. maja 2017 je izšel dokumentarni film o življenju Wayna Shorterja z naslovom Wayne Shorter: Zero Gravity.[74][75]

Mega Nova uredi

Leta 2016 je bilo v medijih objavljeno, da bodo Shorter, Carlos Santana in Herbie Hancock začeli koncertirati skupaj pod imenom Mega Nova. V superskupino sta bila vključena še basist Marcus Miller in bobnarka Cindy Blackman Santana.[76] Prvi koncert skupine je bil 24. avgusta 2016 v Hollywood Bowlu.[77][78]

Osebno življenje uredi

Shorter je leta 1961 spoznal Teruko (Irene) Nakagami. Kasneje sta se poročila in imela hčerko, Miyako.[79] Nekatere njegove kompozicije so avtorsko zaščitene kot "Miyako Music", njej pa je Shorter posveti skladbi "Miyako" in "Infant Eyes". Shorter in Teruko sta se ločila leta 1964.[80]

Leta 1966 je Shorter srečal Ano Mario Patricio, leta 1970 pa sta se poročila.[80] Leta 1985 je njuna hčerka Iska umrla zaradi tonično-kloničnega epileptičnega napada v starosti 14 let.[8] Ana Maria in nečakinja Dalila sta umrli 17. julija 1996 na letu TWA 800, ko sta potovali k Shorterju v Italijo.[81] Dalila je bila hčerka sestre Ane Marie in njenega moža, jazzovskega vokalista Jona Luciena.[80] 2. februarja 1999 se je Shorter poročil s Carolino Dos Santos, bližnjo prijateljico Ane Marie.[82]

Shorter prakticira Nichiren budizem in je dolgoletni član budistične zveze Soka Gakkai International.[80]

Diskografija uredi

Solo uredi

Weather Report uredi

Art Blakey uredi

  • Africaine (1959)
  • Paris Jam Session (1959)
  • A Night in Tunisia (1960)
  • Like Someone in Love (1960)
  • Meet You at the Jazz Corner of the World (1960)
  • Roots & Herbs (1960)
  • The Big Beat (1960)
  • A Day with Art Blakey (1961)
  • Art Blakey!!!!! Jazz Messengers!!!!! (1961)
  • Buhaina's Delight (1961)
  • Mosaic (1961)
  • The Freedom Rider (1961)
  • The Witch Doctor (1961)
  • Tokyo 1961 (1961)
  • Paris Jazz Concert: Olympia May 13th 1961 (1961)
  • Caravan (1962)
  • Three Blind Mice (1962)
  • Ugetsu (1963)
  • Free for All (1964)
  • Kyoto (1964)
  • Indestructible (1964)
  • Golden Boy (1964)

Freddie Hubbard uredi

  • Ready for Freddie (1961)
  • Here to Stay (1962)
  • The Body & the Soul (1963)

Lee Morgan uredi

  • Search for the New Land (1964)
  • The Gigolo (1965)
  • Delightfulee (1966)
  • Standards (1967)
  • The Procrastinator (1967)

Miles Davis uredi

Herbie Hancock uredi

Joni Mitchell uredi

  • Don Juan's Reckless Daughter (1977)
  • Mingus (1979)
  • Wild Things Run Fast (1982)
  • Dog Eat Dog (1985)
  • Chalk Mark in a Rain Storm (1988)
  • Night Ride Home (1990)
  • Turbulent Indigo (1994)
  • Taming the Tiger (1998)
  • Both Sides Now (2000)
  • Travelogue (2002)

Ostalo uredi

Nagrade in priznanja uredi

Grammyji uredi

Leto Kategorija Naslov Opombe
1979 Najboljša jazz fusion izvedba 8:30 z Weather Report
1987 Najboljša instrumentalna kompozicija »Call Sheet Blues« s Herbiejem Hancockom, Ronom Carterjem in Billyjem Higginsom
1994 Najboljša instrumentalna jazz izvedba posameznika ali skupine A Tribute to Miles s Herbiejem Hancockom, Ronom Carterjem, Tonyjem Williamsom in Wallacem Roneyjem
1996 Najboljši sodobni jazz album High Life
1997 Najboljša instrumentalna kompozicija »Aung San Suu Kyi« s Herbiejem Hancockom
1999 Najboljši instrumentalni jazz solo »In Walked Wayne«
2003 Najboljša instrumentalna kompozicija »Sacajawea«
2003 Najboljša instrumentalna jazz izvedba posameznika ali skupine Alegría
2005 Najboljša instrumentalna jazz izvedba posameznika ali skupine Beyond the Sound Barrier
2014 Najboljši instrumentalni jazz solo »Orbits«

Sklici uredi

  1. ↑ SNAC — 2010.
  2. ↑ Encyclopædia Britannica
  3. ↑ Brockhaus Enzyklopädie
  4. ↑ 4,0 4,1 4,2 https://www.lemonde.fr/disparitions/article/2023/03/02/le-jazzman-wayne-shorter-est-mort-a-l-age-de-89-ans_6163920_3382.html
  5. ↑ Wayne Shorter, icon of jazz saxophone, dies aged 89 — 2023.
  6. ↑ 6,0 6,1 »GRAMMY Award Results for Wayne Shorter«. grammy.com (v angleščini). Pridobljeno 5. marca 2018.
  7. ↑ »Down Beat Poll Archive«. DownBeat.com (v angleščini). Pridobljeno 2. junija 2013.
  8. ↑ 8,0 8,1 Ratliff, Ben (3. december 2008). »A Birthday Bash at Carnegie Hall With a Harmonious Mix of Guests«. The New York Times (v angleščini). Pridobljeno 5. marca 2018.
  9. ↑ 9,0 9,1 9,2 Chow, Andrew R. (7. februar 2017). »Sting and Wayne Shorter Win Polar Music Prize«. The New York Times (v angleščini). Pridobljeno 4. marca 2018.
  10. ↑ »A Brief History«. Newark Arts High School (v angleščini). 19. april 2008. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 10. avgusta 2008. Pridobljeno 5. marca 2018.
  11. ↑ 11,0 11,1 11,2 11,3 11,4 11,5 Ginell, Richard S. »Wayne Shorter | Biography & History« (v angleščini). AllMusic. Pridobljeno 5. marca 2018.
  12. ↑ 12,0 12,1 12,2 Iverson, Ethan. »Interview with Wayne Shorter« (v angleščini). BBC. Pridobljeno 5. marca 2018.
  13. ↑ 13,0 13,1 »Wayne Shorter Biography« (v angleščini). A&E Television Networks. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 7. marca 2018. Pridobljeno 6. marca 2018.
  14. ↑ Holtje, Steve (16. december 2006). »Weather Report - Forecast: Tomorrow (Columbia Legacy)« (v angleščini). bigtakeover.com. Pridobljeno 5. marca 2018.
  15. ↑ Jarenwattananon, Patrick (7. februar 2011). »Why We're Obsessed With Wayne Shorter« (v angleščini). npr.org. Pridobljeno 5. marca 2018.
  16. ↑ Hewett, Ivan (31. oktober 2016). »Wayne Shorter: 'Jazz isn't chewing gum – you can't market it«. telegraph.co.uk (v angleščini). Pridobljeno 5. marca 2018.
  17. ↑ »Biography | Sonny Stitt«. telegraph.co.uk (v angleščini). Pridobljeno 5. marca 2018.
  18. ↑ Huey, Steve. »Hank Mobley | Artists | Blue Note Records«. bluenote.com (v angleščini). Pridobljeno 5. marca 2018.
  19. ↑ »George Coleman - Biography«. georgecoleman.com (v angleščini). Pridobljeno 5. marca 2018.
  20. ↑ Chinen, Nate (27. december 2011). »Sam Rivers, Jazz Artist of Loft Scene, Dies at 88«. The New York Times (v angleščini). Pridobljeno 5. marca 2018.
  21. ↑ Weiner, Natalie (15. maj 2015). »Wayne Shorter on Miles Davis, Kanye West, & the Music of the Future«. Billboard (v angleščini). Pridobljeno 5. marca 2018.
  22. ↑ Werlin, Mark (18. julij 2016). »Miles Davis: In Time, All Changes«. allaboutjazz.com (v angleščini). Pridobljeno 5. marca 2018.
  23. ↑ Len Lyons (1989). »Herbie Hancock«. The Great Jazz Pianists: Speaking Of Their Lives And Music (v angleščini). Da Capo Press. str. 274. ISBN 978-0306803437.
  24. ↑ Davis, Miles; Troupe, Quincy (1990). »Chapter 13«. Miles: The Autobiography (v angleščini). Simon and Schuster. str. 274. ISBN 0-671-72582-3.
  25. ↑ 25,0 25,1 Jurek, Thom. »Miles Davis: In a Silent Way«. AllMusic (v angleščini). Pridobljeno 5. marca 2018.
  26. ↑ Jurek, Thom. »Miles Davis: Bitches Brew«. AllMusic (v angleščini). Pridobljeno 5. marca 2018.
  27. ↑ Erlewine, Stephen Thomas. »Miles Davis: Filles de Kilimanjaro«. AllMusic (v angleščini). Pridobljeno 5. marca 2018.
  28. ↑ Yanow, Scott. »Wayne Shorter: Super Nova«. AllMusic (v angleščini). Pridobljeno 5. marca 2018.
  29. ↑ Yanow, Scott. »Night Dreamer | Releases | Blue Note Records«. bluenote.com (v angleščini). Pridobljeno 5. marca 2018.
  30. ↑ »Wayne Shorter: Night Dreamer - Credits«. AllMusic (v angleščini). Pridobljeno 5. marca 2018.
  31. ↑ Proefrock, Stacia. »Wayne Shorter: JuJu«. AllMusic (v angleščini). Pridobljeno 5. marca 2018.
  32. ↑ Jurek, Thom. »Wayne Shorter: Speak No Evil«. AllMusic (v angleščini). Pridobljeno 5. marca 2018.
  33. ↑ Gislason, Stephen (2011). Sound of Music (v angleščini). Persona Digital Books. str. 202. ISBN 978-1-894787-41-3.
  34. ↑ Yanow, Scott. »Wayne Shorter: The All Seeing Eye«. AllMusic (v angleščini). Pridobljeno 5. marca 2018.
  35. ↑ Proefrock, Stacia. »Wayne Shorter: Adam's Apple«. AllMusic (v angleščini). Pridobljeno 5. marca 2018.
  36. ↑ Erlewine, Stephen Thomas. »Wayne Shorter: Schizophrenia«. AllMusic (v angleščini). Pridobljeno 5. marca 2018.
  37. ↑ Yanow, Scott. »Wayne Shorter: Odyssey of Iska«. AllMusic (v angleščini). Pridobljeno 5. marca 2018.
  38. ↑ 38,0 38,1 Milkowksi, Bill. »Weather Report: the life and times of the group on record«. jazzwisemagazine.com (v angleščini). Pridobljeno 5. marca 2018.
  39. ↑ Ginell, Richard S. »Weather Report - Biography«. AllMusic (v angleščini). Pridobljeno 5. marca 2018.
  40. ↑ Henderson, Alex. »Wayne Shorter: Native Dancer«. AllMusic (v angleščini). Pridobljeno 5. marca 2018.
  41. ↑ »Wayne Shorter: Native Dancer - Credits«. AllMusic (v angleščini). Pridobljeno 5. marca 2018.
  42. ↑ »The V.S.O.P. Quintet Concert Setlists & Tour Dates«. setlist.fm (v angleščini). Pridobljeno 5. marca 2018.
  43. ↑ Ginell, Richard S. »V.S.O.P.: The Quintet«. AllMusic (v angleščini). Pridobljeno 5. marca 2018.
  44. ↑ Ruhlmann, William. »Carlos Santana: The Swing of Delight«. AllMusic (v angleščini). Pridobljeno 5. marca 2018.
  45. ↑ 45,0 45,1 »Wayne Shorter - Credits«. AllMusic (v angleščini). Pridobljeno 5. marca 2018.
  46. ↑ »Steely Dan: Aja - Credits«. AllMusic (v angleščini). Pridobljeno 5. marca 2018.
  47. ↑ Bianchi, Curt. »This Is This - Weather Report«. weatherreportdiscography.org (v angleščini). Pridobljeno 5. marca 2018.
  48. ↑ »Festival 1988 artists«. montreuxjazz.com (v angleščini). Pridobljeno 5. marca 2018.
  49. ↑ »Carlos Santana & Wayne Shorter: Live at the 1988 Montreaux Jazz Festival«. AllMusic (v angleščini). Pridobljeno 5. marca 2018.
  50. ↑ »Wayne Shorter Quintet au Lugano Jazz Festival«. lefigaro.fr (v francoščini). Pridobljeno 5. marca 2018.
  51. ↑ »Don Henley: The End of the Innocence«. AllMusic (v angleščini). Pridobljeno 5. marca 2018.
  52. ↑ »Pilar (4) ‎– Pilar«. Discogs (v angleščini). Pridobljeno 5. marca 2018.
  53. ↑ Yanow, Scott. »A Tribute to Miles«. AllMusic (v angleščini). Pridobljeno 5. marca 2018.
  54. ↑ Yanow, Scott. »Wayne Shorter: High Life«. AllMusic (v angleščini). Pridobljeno 5. marca 2018.
  55. ↑ »Winners of the 1997 Grammy Awards«. The New York Times (v angleščini). 28. februar 1997. Pridobljeno 5. marca 2018.
  56. ↑ 56,0 56,1 »Festival Awards«. montrealjazzfest.com (v angleščini). Pridobljeno 6. marca 2018.
  57. ↑ Ginell, Richard S. »Herbie Hancock / Wayne Shorter: 1+1«. AllMusic (v angleščini). Pridobljeno 5. marca 2018.
  58. ↑ 58,0 58,1 »NEA JAZZ MASTERS - Wayne Shorter«. arts.gov (v angleščini). Pridobljeno 6. marca 2018.
  59. ↑ 59,0 59,1 »Honorary Degree Recipients«. berklee.edu (v angleščini). Pridobljeno 6. marca 2018.
  60. ↑ »Footprints: The Life and Work of Wayne Shorter« (v angleščini). allaboutjazz.com. Pridobljeno 5. marca 2018.
  61. ↑ »Previous Editions«. festival-gnaoua.net (v angleščini). Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 6. marca 2018. Pridobljeno 5. marca 2018.
  62. ↑ 62,0 62,1 Jurek, Thom. »Wayne Shorter: Without a Net«. AllMusic (v angleščini). Pridobljeno 5. marca 2018.
  63. ↑ 63,0 63,1 Pariser, Harry S. (2. maj 2017). »Wayne Shorter Quartet At SFJAZZ«. allaboutjazz.com (v angleščini). Pridobljeno 5. marca 2018.
  64. ↑ Doerschuk, Robert L. »Wayne Shorter: Footprints Live!«. AllMusic (v angleščini). Pridobljeno 5. marca 2018.
  65. ↑ Henderson, Alex. »Wayne Shorter Quartet: Beyond the Sound Barrier«. AllMusic (v angleščini). Pridobljeno 5. marca 2018.
  66. ↑ »List of Grammy winners 2006«. CNN (v angleščini). 9. februar 2006. Pridobljeno 5. marca 2018.
  67. ↑ 67,0 67,1 Ginell, Richard S. »Wayne Shorter: Alegría«. AllMusic (v angleščini). Pridobljeno 5. marca 2018.
  68. ↑ »The Grammy Award Winners of 2004«. The New York Times (v angleščini). 9. februar 2004. Pridobljeno 5. marca 2018.
  69. ↑ »Wayne Shorter: Alegría - Credits«. AllMusic (v angleščini). Pridobljeno 5. marca 2018.
  70. ↑ 70,0 70,1 »2006 Jazz Journalists Association Jazz Awards Winners« (v angleščini). jazzhouse.org. Pridobljeno 6. marca 2018.
  71. ↑ »Thelonious Monk Lifetime Achievement Award« (v angleščini). broadwayworld.com. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 20. februarja 2017. Pridobljeno 5. marca 2018.
  72. ↑ »Grammy Lifetime Achievement Award Press Release« (v angleščini). grammy.com. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 11. junija 2016. Pridobljeno 5. marca 2018.
  73. ↑ »Wayne Shorter Awarded Guggenheim Fellowship« (v angleščini). jazztimes.com. 8. april 2016. Pridobljeno 5. marca 2018.
  74. ↑ »Wayne Shorter: Zero Gravity. A Documentary on the Life of Wayne Shorter«. Wayneshorterdoc.com (v angleščini). Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 9. januarja 2022. Pridobljeno 5. marca 2018.
  75. ↑ »Wayne Shorter: Zero Gravity (2017)«. IMDb (v angleščini). Pridobljeno 5. marca 2018.
  76. ↑ Smith, Steve (17. avgust 2016). »Inside Carlos Santana's New Jazz-Rock Supergroup«. Rolling Stone (v angleščini). Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 7. marca 2018. Pridobljeno 5. marca 2018.
  77. ↑ Collins, Shanna (24. avgust 2016). »Carlos Santan's Magical Supergroup Is Here To Break Barriers« (v angleščini). vibe.com. Pridobljeno 5. marca 2018.
  78. ↑ Barton, Chris (25. avgust 2016). »Review: Carlos Santana, Wayne Shorter and Herbie Hancock rarely take off with Mega Nova at the Hollywood Bowl« (v angleščini). Los Angeles Times. Pridobljeno 5. marca 2018.
  79. ↑ »Wayne Shorter – Speak No Evil« (v angleščini). 100greatestjazzalbums.blogspot.com. 24. december 1964. Pridobljeno 5. marca 2018.
  80. ↑ 80,0 80,1 80,2 80,3 »A Separate Peace« (v angleščini). People. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 31. marca 2011. Pridobljeno 5. marca 2018.
  81. ↑ Schudel, Matt (20. september 2013). »Wayne Shorter at 80, catching his second wind«. Washington Post (v angleščini). Pridobljeno 5. marca 2018.
  82. ↑ Jøhnk Christensen, Tina (30. maj 2017). »WAYNE SHORTER'S LA«. scandinaviantraveler.com (v angleščini). Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 7. marca 2018. Pridobljeno 5. marca 2018.

Zunanje povezave uredi

 
Wikimedijina zbirka ponuja več predstavnostnega gradiva o temi: Wayne Shorter
Pridobljeno iz »https://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Wayne_Shorter&oldid=5946914«