Wikipedija

Uporabnik:A09/peskovnik2

< Uporabnik:A09
(Preusmerjeno s strani Uporabnik:A09090091/peskovnik2)

Legenda uredi

Zgodovina rudnika uredi

15. in 16. stoletje uredi

Ozemlje je od leta 1420 pripadalo zaledju Beneške republike, sprva pa je bila last Oglejskega patriarhata.[1] Čedajski plemiči, ki so bili od leta 1379 tu tudi zemljiški gospodje,[1] so okrog leta 1490 pričeli z neuspešnim sledenjem rude v idrijski kotlini. 28. decembra 1493 Idrijo obišče čedajski rudarski vikar iz Vicenze skupaj z dvema oglednikoma, ugotovijo bogatost rude, do leta 1600 je več koč postavila družina Čukov iz Kobarida.[2] Po pridobitvi dovoljenja Sveta desetih prvo živosrebrovo rudo v Idriji odkrije koroška (nemška) rudarska družba v Katarinini jami (družba jamo proda drugi rudarski družbi zaradi pomanjkanja financ, najvišja rudna ležišča pa so razkropljena[3]).[4] Koroški rudarji so prebivali v preprostih lesenih kočah ob Nikovi. Katarinino jamo prevzame nova rudarska družba, katere člana sta tudi nemška trgovca Viljem Neumann in Hans Pflügel, ki sta do 1523 s prodajo živega srebra dobro obogatela. Leta 1519 sta prevzela deleže drugih deležnikov (npr. kranjskega glavarja Janža Auersperga).[3]

Vojska cesarja Maksimiljana I. je idrijsko zavzela med avstrijsko-beneško vojno leta 1508. Leta 1510 se Idrija v dveh spisih 17. zvezka knjigovodstva dvorne komore Maksimiljana I. omenja kot beneško posestvo. 29. januarja 1510 je bilo tedanjemu kranjskemu vicedomu Jörgu pl. Egkhu ukazano, naj razdeli beneške lastniške deleže rudnika med ostale deležnike (med drugimi tudi plemištvo, ki se je udeležilo avstrijskonemško-beneške vojne[5]).[6] Idrija je v potresu 26. marca 1511 močno poškodovana: zaradi zemeljskega plazu dolvodno od Idrije je poplavljena naselbina ter rudnik, vzpostavitev prvotnega obsega del traja sedem let. Idrijski rudarji se kmečkega upora leta 1515 niso udeležili.[1][a] 28. februarja 1512 je Maksimilijan I. v kopijalni knjigi izrazil zanimanje za dohodke pridobivanja živega srebra, dokument je sicer naslovljen na vrhovnega rudarskega mojstra Spodnje Avstrije, Lamberta Zachena.

V tistem času je v Idriji poleg neimenovane družbe (Neumann, Pflügel) delovala tudi Ahacijeva družba, ta je naletela tudi na bogate rudne žile. Deželni knez, nadvojvoda Ferdinand I. je leta 1522 navkljub izjavi cesarja Maksimiljana I. o neposeganju v rudarska opravila odprl svoj kop.[5] Ferdinand I. je 3. aprila 1523 idrijskim rudarskim zasebnikom, med drugimi tedanjemu tridentinskemu škofu, Ferdinandovemu zakladničarju ter kranjskemu vicedomu, izročil nov »Knežji kop«.[7] Slednji niso imeli dobička, zato so svoj delež leta 1535 prodali Ahacijevi družbi, ki je leta 1536 postala tudi edini lastnik rudnika. Med leti 1539 in 1573 rudnik v okviru enajstih kupoprodajnih pogodb z južnoameriškimi trgovci izkoplje 33.546 centov (1878 ton) živega srebra ter 342 ton cinobra.[b] Skupaj je imel rudnik približno 362.000 renških goldinarjev čistega dobička.[5] Leta 1556 je Jurij Agricola v svojem enciklopedičnem delu o metalurgiji, De re metallica, opisal retortne peči za pridobivanje živega srebra.[8]

Plitva rudna ležišča so bila hitro izkopana, zato so v 30. letih 16. stoletja izkopali prvi dnevni Ahacijev jašek, ki je bil opremljen z gepljem. Leta 1536 je dosegel globino 68,5 m in ga zaradi preprečevanja eksplozije niso smeli več poglabljati. Leta 1550 je prišlo do jamske eksplozije, umre več kot 30 rudarjev. Konec 60. let 16. stoletja je prišlo do velike razlike med globino glavnega jaška ter rudnih jam, ki so dosegale globine 170 m. Skrajni konci rovov so tako bili neprezračeni.[9] Zaradi slabih delovnih pogojev je delovnik trajal osem ur s triurnim odmorom za kosilo. Na delo v jašek so se rudarji spuščali po vrvnih lestvah, obolele rudarje pa s koši. Nad dnom jaška so se pričeli rahlo poševni rovi do rudnih jam. V teh so zaradi neprezračenega zraku kopali samo v mrzlem delu leta.[10] Eno najtežjih del v takratnem rudniku je bilo črpanje jamske vode, tovrstna dela so opravljali okoliški kmetje.[c] Idrijski rudnik je bil v 16. stoletju zanemarjen, kar se je kazalo v nazadovalnih izkopnih in žgalnih tehnikah, slabi cestni infrastrukturi, nezadostni oskrbi prebivalstva, nerednem plačilu delavcev ter premajhni zaščiti delavca pred vplivi živega srebra na zdravje.[11]

Idrijski rudnik je bil v 16. stoletju eden tehnično najbolj zahtevnih evropskih rudnikov.[12]

Geologija uredi

Tako kot idrijsko rudišče kot tudi širša idrijska okolica imata zapleteno geološko zgradbo. Najvišje ležeča rudna ležišča so razkropljena, zato je bilo začetno iskanje in izkopavanje rude oteženo.

Površinsko stratigrafijo idrijske okolice je že leta 1857 in 1874 opisal M. V. Lipold ter pri tem opravil petrografijo kamenin. Idrijsko cinabaritno rudišče pa je leta 1899 podrobneje popisal F. Kossmat.[13]

Najnižji horizont idrijskega rudišča sega do karbonskih (starost 340 mio. let) plasti zelo mehkih črnih glinastih, deloma ploščastih skrilavcev s posameznimi luskami sljude in kalcitnimi žilami. Pojavlja se tudi črn meljevec ter konglomerat.[14] Pogosto so med skrilavci našli piritne leče s samorodnim živim srebrom v velikosti nekaj decimetrov, ki so ga tudi industrijsko izkoriščali.[13] Občasno so našli vložke sivega sljudnega kremenovega peščenjaka. Med skrilavci so občasni okameneli ostanki flore.[15][14] Karbonska plast je debela do 350 m. Karbonske kamnine so litološko gledano nastajale na kontinentalni polici, v katero so se zlivali vodotoki. Polica se je do spodnjega perma dvignila.[16]

V permu se je v okolici Idrije odlagal grödenski rdečevijoličasti, rumeni in beli konglomerat, ki vsebuje občasna kremenova zrna, zelo redko sljudne luske. Ob Idrijskem prelomu se ob grödenski plasti nahajajo karbonske golice. Med kamninskimi vezivi prevladuje kremen, redkeje apnenec. Na nekaterih delih se pojavlja bellerohontski apnenec. O tem, ali rudišče vsebuje permske sedimente, ni jasnega znanstvenega konsenza.[17]

Opombe uredi

  1. ↑ Idrijski rudarji so sicer gradili tudi tolminski grad, ki je bil v potresu porušen.
  2. ↑ Prideloval se je tako fini kot naravni cinober, vendar so slednjega pridelali le v omejeni količini, saj je bila ruda premalo čista. Posledično izdelava naravnega cinobra ni bila profitabilna.
  3. ↑ Okoliški kmetje so v primeru zaposlitve pri rudniku uživali osebno svobodo ter bili v primeru kazenskega prekrška odgovorni rudarskemu sodniku.

Sklici uredi

  1. ↑ 1,0 1,1 1,2 Verbič 1993, str. 30.
  2. ↑ Verbič 1993, str. 29.
  3. ↑ 3,0 3,1 Verbič 1990, str. 19.
  4. ↑ Verbič 1990, str. 18.
  5. ↑ 5,0 5,1 5,2 Verbič 1990, str. 20.
  6. ↑ Mraz 1990, str. 12.
  7. ↑ Mraz 1990, str. 13.
  8. ↑ Čar 1993, str. 45.
  9. ↑ Verbič 1990, str. 22.
  10. ↑ Verbič 1990, str. 23.
  11. ↑ Verbič 1990, str. 24.
  12. ↑ Verbič 1990, str. 17.
  13. ↑ 13,0 13,1 Berce 1958, str. 6.
  14. ↑ 14,0 14,1 Čar 1993, str. 47.
  15. ↑ Berce 1958, str. 7.
  16. ↑ Čar 1993, str. 48.
  17. ↑ Berce 1958, str. 8.

Viri uredi

  • Berce, Boris (1958). »Geologija živosrebrnega rudišča Idrija«. Geologija (v slovenščini in angleščini). Zv. 1, št. 4. Geološki zavod Ljubljana, Slovensko geološko društvo. str. 5–67. COBISS 5636866. Pridobljeno 5. oktobra 2023.
  • Čar, Jože (1993). Bevk, Samo; Kavčič, Janez; Leskovec, Ivana (ur.). »Nastanek idrijskega rudišča«. Idrijska obzorja: Pet stoletij rudnika in mesta. Idrija: Mestni muzej Idrija. str. 45–52. COBISS 33899264.
  • Mlakar, Ivan; Drovenik, Matija (1972). »Geologie und Vererzung der Quecksilberlagerstätte Idrija«. Geologija (v slovenščini, angleščini in nemščini). Št. 15. str. 47–62. COBISS 494165. Pridobljeno 5. oktobra 2023.
  • Mlakar, Ivan; Drovenik, Matija (1971). »Strukturne in genetske posebnosti idrijskega rudišča«. Geologija (v slovenščini in angleščini). Št. 14. str. 67–126. COBISS 62037. Pridobljeno 5. oktobra 2023.
  • Mraz, Gottfried (1990). »Viri za zgodovino rudnika živega srebra v Idriji v dunajskem Arhivu dvorne komore 1510-1848«. Idrijski rudnik skozi stoletja. Ljubljana: Zgodovinski arhiv Ljubljana. str. 12–15. COBISS 20378112.
  • Verbič, Marija (1990). »Rudnik živega srebra v Idriji in tehnične naprave v njem do konca 16. stoletja«. Idrijski rudnik skozi stoletja. Ljubljana: Zgodovinski arhiv Ljubljana. str. 17–48. COBISS 20378112.
  • Verbič, Marija (1993). Bevk, Samo; Kavčič, Janez; Leskovec, Ivana (ur.). »Naselbina do konca 16. stoletja«. Idrijska obzorja: Pet stoletij rudnika in mesta. Idrija: Mestni muzej Idrija. str. 29–31. COBISS 33899264.
Pridobljeno iz »https://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Uporabnik:A09/peskovnik2&oldid=6123682«