Nikova
Nikova je hudournik v zahodni Sloveniji ter drugi levi in eden izmed najpomembnejših pritokov reke Idrijce, s katero se steka v Idriji. Izvira jugovzhodno od Rejcovega griča v bližini zaselka Kočevše, ki je sicer del naselja Čekovnik, nato pa teče pod zaselkom Nikova. Od izvira teče 1,5 km skozi grapo proti jugozahodu ter nato še 1,5 km proti severovzhodu, nato pa še okrog 1,5 km skozi središče Idrije v betonski strugi do sotočja z Idrijco. Skozi sotesko Nikove poteka tudi cesta Idrija–Vojsko.
.jpg)
Hidrologija uredi
Prvotno naj bi te reke tekle jugovzhodno v smeri Hotenjskega podolja proti Ljubljanici, zaradi zakrasevanja ljubljanskega porečja in erozije reke Soče pa so se reke na Idrijskem začele pretakati v soško porečje.[1] Prvi del toka Nikove je preostanek nekdanje večje reke, ki je izoblikovala tudi Hleviška sedla ter se nato vzhodno od Divjega jezera dosegla območje današnje Zale. Potem je dalje tekla mimo godoviškega bajerja in se pri Hotedršici izlila v večjo reko. Nekdanja reka je pretrla kamnine na območju Zalinega preloma, drugje pa se je oblikovala ob narivnih ploskvah. Predhodnik Nikove naj bi imel tudi bistveno vlogo pri nastanku vadoznega bazena, katerega sta danes del tako Divje jezero in potok Padarca.[2]
Zaradi lege toka in majhne samočistilne samosposobnosti je Nikova najbolj obremenjeno vodno telo občine Idrija.[3]
Geologija uredi
Nikova sprva teče po plitvmorskem sivem ali belem dolomitu z dolomitnim konglomeratom in peščenjakom, nato po pretežno karbonatnih kamninah, sledijo plitvomorske klastične kamnine glinavca in meljevca, skozi Idrijo pa teče po plitvomorskem tankoplastnem apnencu z vložki dolomita (krajši del po globokomorskem razgaljenem flišu[4]). Tik pred izlivom teče po temnosivem skrilavem glinavcu s kremenovimi lečami.[5] Nikova je, tako kot druge okoliške reke, izkoristila prelome dinarskih smeri.[2]
Flora uredi
Nad dolino reke Nikove raste tudi za Slovenijo redka in zaščitena vrsta travniške orhideje, lepi čeveljc (Cypripedium calceolus), ter purpurna močvirnica (Epipactis purpurata).[6]
Arheometalurgija uredi
V centru Idrije so pod Prontom v prvih letih rudarjenja v Idriji v strugi Nikove iz nakopanih kamnin izpirali samorodno živo srebro. Do okrog leta 1510, ko se je v okolici Idrije prakticiralo žganje rude v kopah, so prežgane rudne ostanke nalagali na bregove reke Nikove. Naravna migracija živega srebra je zelo omejena, ta se pojavlja le v posameznih izdanjanjih in ob Nikovi ter Idrijci, ki ležita nižje od izdajanj.[7]
Nikovo so leta 1533 zajezili pod gradom Gewerkenegg za poganjanje kamšti Ahacijevega jaška, ki je črpala jamsko vodo, a je bila neučinkovita zaradi pomanjkanja vode.[8] Junija 1587 je kamštar Ruprecht Pebinger v poskusu reševanja kamšti in rudnika odredil povišanje jezu za stalnejši dotok vode na kamšt Ahacijevega jaška, a je ta leta 1588 prenehala delovati. Leta 1591 jo nadomesti dvojna kamšt na bližnjem Barbarinem jašku.[9] V 18. stoletju so v strugi Nikove stali tudi rudniški mlini za žito.[8]
Sklici uredi
- ↑ Topole, Maja; Zorn, Matija (2010). Nared, Janez (ur.). Na prelomnici: razvojna vprašanja občine Idrija. Zv. Naravnogeografske značilnosti Občine Idrija. ZRC SAZU. COBISS 253725696. Pridobljeno 7. oktobra 2023.
- ↑ 2,0 2,1 Mlakar, Ivan (2002). »O nastanku hidrografske mreže in o nekaterih kraških pojavih na Idrijskem«. Acta Carsologica (v slovenščini in angleščini). Zv. 31, št. 2. doi:10.3986/ac.v31i2.387. ISSN 1580-2612.
- ↑ Polajnar Horvat, Katarina; Smrekar, Aleš (2010). Nared, Janez (ur.). Na prelomnici: razvojna vprašanja občine Idrija. Zv. Turizem na kmetijah kot priložnost za razvoj trajnostno naravnane turistične dejavnosti v Občini Idrija. ZRC SAZU. COBISS 253725696. Pridobljeno 7. oktobra 2023.
- ↑ Habič, Peter (1987). »Sledilni poskus na kraškem razvodju med Idrijco, Vipavo in Ljubljanico«. Acta carsologica. Št. 16. Založba ZRC SAZU. COBISS 5554221.
- ↑ Ivan Mlakar, Jože Čar (Avgust 2021). Geološka karta Geoparka Idrija 1:50 000 (PDF) (zemljevid).
{{navedi map}}: Vzdrževanje CS1: datum in leto (povezava) - ↑ Dakskobler, Igor; Terpin, Rafael; Vončina, Anka (2010). Nared, Janez (ur.). Na prelomnici: razvojna vprašanja občine Idrija. Zv. Rastlinstvo in rastje v Občini Idrija. ZRC SAZU. COBISS 253725696. Pridobljeno 7. oktobra 2023.
- ↑ Gosar, Matija; Čar, Jože (2006). »Vpliv žgalnic živosrebrove rude iz 16. in 17. stoletja na razširjenost živega srebra v okolici Idrije«. Geologija. Zv. 49, št. 1. Ljubljana: Geološki zavod Slovenije. Pridobljeno 8. oktobra 2023.
- ↑ 8,0 8,1 Čar, Jože (1990). »O tehnično-tehnološkem razvoju idrijskega jamskega obrata do prve svetovne vojne«. Idrijski rudnik skozi stoletja. Ljubljana: Zgodovinski arhiv Ljubljana. str. 64–65.
- ↑ Verbič, Marija (1990). »Rudnik živega srebra v Idriji in tehnične naprave v njem do konca 16. stoletja«. Idrijski rudnik skozi stoletja. Ljubljana: Zgodovinski arhiv Ljubljana. str. 29, 35, 46.