Talasa (luna)
Tálasa (grško Θάλασσα: Talasa) je Neptunu drugi najbližji naravni satelit.
 Luna Talasa kot jo je posnel Voyager 2 leta 1989. Vidi se samo nepravilna oblika brez podrobnosti na površini. | |
| Odkritje | |
|---|---|
| Odkritelj | Richard J. Terrile[1] in Voyager Imaging Team |
| Datum odkritja | september, 1989 |
| Oznake | |
| Neptun IV, S/1989 N 5 | |
| Značilnosti tira[2] | |
| Epoha: 18. avgust 1989 | |
| Periapsida | 50.065 km |
| Apoapsida | 50.085 km |
Srednji polmer orbite | 50.075 km |
| Izsrednost | 0,0002 ± 0,0002 |
| 0,31148444 ± 0,00000006 dni | |
| Naklon tira | 0,21 ± 0,02° (na Neptunov ekvator) 0,21° (na lokalno Laplaceovo ravnino) |
| Obkroža | Neptun |
| Fizikalne značilnosti | |
| Razsežnosti | 108×100×52 km[3] |
| Masa | ~3,5×1017 kg (izračunano iz ocenjene gostote) |
Srednja gostota | ~1,2 g/cm3 (ocena) |
| sinhrono vrtenje (predvidevanje) | |
| Albedo | 0,09 [3] |
| Temperatura | ~51 K (ocena) |
Odkritje in imenovanje uredi
Luno Talaso je odkrila skupina Voyager imaging Team septembra leta 1989. Takrat je dobila začasno ime S/1989 N 5.[4] Odkritje je bilo objavljeno 29. septembra. Ime je dobila 16. septembra 1991 [5] po Talasi (hčerka Etra in Hemere) iz grške mitologije [5].
Lastnosti uredi
Luna Talasa ima zelo nepravilno obliko. Verjetno se od njenega nastanka njena oblika ni spremenjala z notranjimi geološkimi procesi. Izgleda kot, da je nastala z združevanjem delcev nekega Neptunovega satelita, ki je razpadel zaradi motenj, ki jih je povzročala luna Titan kmalu potem, ko je bil ta zajet v tirnico z veliko izsrednostjo.[6]
Njena tirnica je malo pod sinhrono tirnico, zaradi tega se zaradi plimskih sil upočasnjuje in bo prišla v Neptunovo atmosfero.Možno je tudi, da bo razpadla v obroč, ko bo prešla Rocheevo mejo. Kmalu potem bodo njeni ostanki prišli na območje lune Despine.
Opombe in reference uredi
- ↑ Planet Neptune Data http://www.princeton.edu/~willman/planetary_systems/Sol/Neptune/
- ↑ R.A. Jacobson and W.M. Owen Jr. (2004). »The orbits of the inner Neptunian satellites from Voyager, Earthbased, and Hubble Space Telescope observations«. Astronomical Journal. 128: 1412.
- ↑ 3,0 3,1 E. Karkoschka (2003). »Sizes, shapes, and albedos of the inner satellites of Neptune«. Icarus. 162: 400.
- ↑ »IAU Circular No. 4867«. 29. september 1989. Pridobljeno 5. avgusta 2006.
- ↑ 5,0 5,1 »IAU Circular No. 5347«. 16. september 1991. Pridobljeno 10. aprila 2007.
- ↑ D. Banfield and N. Murray (1992). »A dynamical history of the inner neptunian satellites«. Icarus. 99: 390.
Glej tudi uredi
- Podatki o luni Talasi Arhivirano 2007-08-01 na Wayback Machine.