Despina (grško Δέσποινα: Despoina) je Neptunu tretji najbližji naravni satelit.

Despina
Luna Despina kot jo je posnel Voyager 2 leta 1989. Oblika lune je raztegnjena horizontalno.
Odkritje
OdkriteljStephen P. Synnott[1] in Voyager Imaging Team
Datum odkritjaseptember, 1989
Oznake
Neptun V,
S/1989 N 3
Značilnosti tira[2]
Epoha: 18. avgust 1989
Periapsida52.515 km
Apoapsida52.537 km
Srednji polmer orbite
52.526± 1 km
Izsrednost0,0002 ± 0,0002
0,33465551 ± 0,00000001 dni
Naklon tira0,216 ± 0,014° (na Neptunov ekvator)
0,06° (na lokalno Laplaceovo ravnino)
ObkrožaNeptun
Fizikalne značilnosti
Razsežnosti180×150×130 km[3]
Masa~2,1×1018 kg (izračunano iz ocenjene gostote)
Srednja gostota
1,2 g/cm3 (ocena)
sinhrono vrtenje (predvidevanje)
Albedo0,09 [3]
Temperatura~51 K (ocena)
Atmosfera
Površinski tlak
(ni atmosfere)

Odkritje in imenovanje

uredi

Luno Despino je odkril Stephen P. Synnott in skupina Voyager imaging Team julija leta 1989. Takrat je dobila začasno ime S/1989 N 3.[4] Odkritje je bilo objavljeno 29. septembra. Ime je dobila 16. septembra 1991 [5] po nimfi Despini iz grške mitologije [5].

Lastnosti

uredi

Luna Despina ima zelo nepravilno obliko. Verjetno se od njenega nastanka njena oblika ni spremenjala z notranjimi geološkimi procesi. Izgleda kot, da je nastala z združevanjem delcev nekega Neptunovega satelita, ki je razpadel zaradi motenj, ki jih je povzročala luna Titan kmalu potem, ko je bil ta zajet v tirnico z veliko izsrednostjo.[6]
Tirnica lune Despine leži zelo blizu, vendar zunaj tirnice lune Talase. Leži v Verrierjevem obroču. Ker je njena tirnica bliže kot bi bila sinhrona tirnica, se zaradi delovanja plimskih sil počasi približuje Neptunovi atmosferi, kjer bo razpadla. Možno je tudi, da bo razpadla v planetni obroč, če se bo spustila pod Rocheevo mejo.

Opombe in reference

uredi
  1. Planet Neptune Data http://www.princeton.edu/~willman/planetary_systems/Sol/Neptune/
  2. R.A. Jacobson and W.M. Owen Jr. (2004). »The orbits of the inner Neptunian satellites from Voyager, Earthbased, and Hubble Space Telescope observations«. Astronomical Journal. 128: 1412.
  3. 3,0 3,1 E. Karkoschka (2003). »Sizes, shapes, and albedos of the inner satellites of Neptune«. Icarus. 162: 400.
  4. IAUC 4824 discovery IAUC circular
  5. 5,0 5,1 »IAU Circular No. 5347«. 16. september 1991. Pridobljeno 10. aprila 2007.
  6. D. Banfield and N. Murray (1992). »A dynamical history of the inner neptunian satellites«. Icarus. 99: 390.

Glej tudi

uredi