Odpre glavni meni

Despina (grško Δέσποινα: Despoina) je Neptunu tretji najbližji naravni satelit.

Despina
Despina.jpg
Luna Despina kot jo je posnel Voyager 2 leta 1989. Oblika lune je raztegnjena horizontalno.
Odkritje
OdkriteljStephen P. Synnott[1] in Voyager Imaging Team
Datum odkritjaseptember, 1989
Oznake
Neptun V,
S/1989 N 3
Značilnosti tira[2]
Epoha 18. avgust 1989
Periapsida52.515 km
Apoapsida52.537 km
Srednji polmer orbite
52.526± 1 km
Izsrednost0,0002 ± 0,0002
0,33465551 ± 0,00000001 dni
Naklon tira0,216 ± 0,014° (na Neptunov ekvator)
0,06° (na lokalno Laplaceovo ravnino)
ObkrožaNeptun
Fizikalne značilnosti
Razsežnosti180×150×130 km[3]
Masa~2,1 · 1018 kg (izračunano iz ocenjene gostote)
Srednja gostota
1,2 g/cm3 (ocena)
sinhrono vrtenje (predvidevanje)
Albedo0,09 [3]
Temperatura~51 K (ocena)
Atmosfera
Površinski tlak
(ni atmosfere)

Vsebina

Odkritje in imenovanjeUredi

Luno Despino je odkril Stephen P. Synnott in skupina Voyager imaging Team julija leta 1989. Takrat je dobila začasno ime S/1989 N 3.[4] Odkritje je bilo objavljeno 29. septembra. Ime je dobila 16. septembra 1991 [5] po nimfi Despini iz grške mitologije [5].

LastnostiUredi

Luna Despina ima zelo nepravilno obliko. Verjetno se od njenega nastanka njena oblika ni spremenjala z notranjimi geološkimi procesi. Izgleda kot, da je nastala z združevanjem delcev nekega Neptunovega satelita, ki je razpadel zaradi motenj, ki jih je povzročala luna Titan kmalu potem, ko je bil ta zajet v tirnico z veliko izsrednostjo.[6]
Tirnica lune Despine leži zelo blizu, vendar zunaj tirnice lune Talase. Leži v Verrierjevem obroču. Ker je njena tirnica bliže kot bi bila sinhrona tirnica, se zaradi delovanja plimskih sil počasi približuje Neptunovi atmosferi, kjer bo razpadla. Možno je tudi, da bo razpadla v planetni obroč, če se bo spustila pod Rocheevo mejo.

Opombe in referenceUredi

  1. Planet Neptune Data http://www.princeton.edu/~willman/planetary_systems/Sol/Neptune/
  2. R.A. Jacobson and W.M. Owen Jr. (2004). "The orbits of the inner Neptunian satellites from Voyager, Earthbased, and Hubble Space Telescope observations". Astronomical Journal 128: 1412. 
  3. 3,0 3,1 E. Karkoschka (2003). "Sizes, shapes, and albedos of the inner satellites of Neptune". Icarus 162: 400. 
  4. IAUC 4824 discovery IAUC circular
  5. 5,0 5,1 "IAU Circular No. 5347". 16. september 1991. Pridobljeno dne 10.4.2007. 
  6. D. Banfield and N. Murray (1992). "A dynamical history of the inner neptunian satellites". Icarus 99: 390. 

Glej tudiUredi