Socialistična zveza delovnega ljudstva Slovenije

Socialistična zveza delovnega ljudstva Slovenije (kratica SZDLS) je bila »prostovoljna demokratična fronta vseh delovnih ljudi in občanov kot posameznikov in njihovih družbenopolitičnih in drugih interesnih oblik združevanja z namenom graditve socialistične samoupravne družbe«[1].

Delegati na konferenci SZDL mariborskega okraja, januarja 1962

Ustanovljena je bila aprila 1953, ko se je dotedanja Osvobodilna fronta preimenovala na 4. kongresu. 27. decembra 1989 je prenehala delovati kot družbenopolitična organizacija, ki je vključevala vse druge družbene oz. družbenopolitične organizacije, ki so bile še 4 (ZKS, Zveza sindikatov, ZSMS, ZZB NOV; do 1953 tudi AFŽ). Njeno kolektivno članstvo so sestavljala tudi vsa ostala - "navadna" društva, med katerimi je po političnem pomenu še posebej izstopala Zveza rezervnih vojaških starešin.

Na jugoslovanski (zvezni) ravni začetku je bilo v začetku (tik pred in nekaj časa po osvoboditvi) vključenih še več srbskih in delno tudi hrvaških političnih strank, ki so se odločile za sodelovanje s KPJ v Enotno ljudsko narodnoosvobodilni fronti, a je bil njihov obstoj kmalu marginaliziran in postopoma popolnoma onemogočen, nekateri od njihovih voditeljev pa kaznovani ali celo zarti.

Vloga SZDL je bila množična mobilizacija ljudi za izgradnjo novega družbenega in političnega sistema, imela je tudi ustavno opredeljeno vlogo pri volitvah oz. kandidacijskih postopkih v skupščine vseh ravni kot "množičnega vseljudskega parlamenta", ki je bila nekakšen "dežnik" vseh oblik političnega in društvenega organiziranja, kar pomeni, da je formalno vključevala vse politične organizacije in tudi nepolitična društva, nadzorovala tisk oz. medije itd. Dejansko pa je bila SZDL transmisija Komunistične partije (že 1952 preimenovane v Zvezo komunistov), katere program je na jugoslovanski ravni tudi formalno prevzela za svojega. Zato so njeni vodilni funkcionarji imeli običajno hkrati tudi visoke funkcije v ZK (do začetka 60. let je bil predsednik SZDL na republiški in zvezni ravni obenem vodilni sekretar ZK v posamezni federalni enoti), obenem pa so zaradi "videza demokratičnosti in širine" v njene organe vključili tudi nekatere predstavnike nekdanjih konstitutivnih skupin OF ("demokratičnih" Sokolov, krščanskih socialistov in kulturnikov), čeprav so večinoma že zdavnaj postali komunisti, pa tudi posamezne nekomuniste, ki so bili "prijazni" do socializma (npr. naslovni škof Vekoslav Grmič). Sprva je bilo članstvo individualno, torej množično, na jugoslovanski ravni torej vsaj 7-8 milijonsko, ker je poskušalo zajeti kar največji del prebivalstva, kasneje pa je postalo dejansko poleg članstva na lokalni ravni, ki se ni več evidentiralo, le kolektivno, saj je bil posamezik, ki je bil član katerekoli organizacije ali društva, s tem avtomatično tudi član SZDL. Posebnost slovenske SZDL je bila vsaj navidez nekoliko izrazitejša vloga v političnem sistemu zaradi tradicije OF, prav tako pa je njen predsednik ustavno zagotovljeno članstvo v Predsedstvu SRS (poleg predsednika CK ZKS, ki je imel izključno pravico do članstva "po položaju" tudi v predsedstvih drugih republik, prav tako pa predsednik CK ZKJ v Predsedstvu SFRJ).

Ob koncu 80. let je zaradi vznika novih političnih "zvez" oz. (proto-)strank SZDL pod predsedstvom Jožeta Smoleta organizirala "okroglo mizo", ki so se je udeležili vsi novi politični subjekti, a ni pripeljala nikamor, nazadnje pa je sama SZDL postala ena izmed njih.

Bila je del SZDL Jugoslavije, katere predsednik je bil do 1964 Josip Broz - Tito, potem so se njeni predsedniki redno menjavali (po vrsti Blažo Jovanović, Lazar Koliševski, Veljko Milatović, Dragoslav Draža Marković?, od 1982 naprej vsako leto. Sprva je imela SZDL za najvišji organ kongres, ki je volil Glavni odbor (na zvezni in republiških ravneh), kasneje pa je bil najvišji organ delegatsko izvoljena Zvezna oz. Republiška konferenca SZDL, ta pa je izvolila Predsedstvo (v Sloveniji je nazadnje štelo več kot 50 članov; njegovi člani so bili mdr. avtomatično nekateri člani IO OF ob koncu 2. svetovne vojne) in še ožje izvršilno telo, Izvršni odbor, ki ga je koordiniral sekretar RK SZDL.

Iz Slovenije so bili generalni sekretarji zveznega sveta (oz. po 1967 zvezne konference) SZDLJ Edvard Kardelj (1953-60), Beno Zupančič (1967-71) in Marjan Rožič (1972-78); ta je bil 1 leto tudi njen predsednik (kot član predsedstva zvezne konference v obdobju 1982-87), podpredsednica pa je bila v 60. letih Lidija Šentjurc.

Leta 1990 se je preoblikovala v Socialistično stranko Slovenije.

Predsedniki slovenske SZDL so bili:

Viri in opombe uredi

  1. »Zgodovinski arhiv Ljubljana«. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 28. septembra 2007. Pridobljeno 29. marca 2007.

Glej tudi uredi