Sobni hrošček (znanstveno ime Anthrenus verbasci) je vrsta hrošča iz družine slaninarjev, razširjena po vsem svetu, ki jo pogosto najdemo v človekovih bivališčih, kjer se ličinke prehranjujejo z naravnimi vlakni različnih izdelkov in spravljeno hrano. Zato ga obravnavamo kot škodljivca.[1]

Sobni hrošček

Znanstvena klasifikacija
Kraljestvo: Animalia (živali)
Deblo: Arthropoda (členonožci)
Razred: Insecta (žuželke)
Red: Coleoptera (hrošči)
Družina: Dermestidae (slaninarji)
Rod: Anthrenus
Vrsta: A. verbasci
Znanstveno ime
Anthrenus verbasci
(Linnaeus, 1767)
Sinonimi
  • Byrrhus verbasci Linnaeus, 1767
  • Bostrichus varius Fabricius, 1775
  • Anthrenus florilegus Fourcroy, 1785
  • Dermestes varius Schneider, 1785
  • Anthrenus varius Fabricius, 1775
  • Anthrenus adspersus Herbst, 1797
  • Anthrenus tricolor Herbst, 1797
  • Anthrenus pictus Germar, 1813
  • Anthrenus tomentosus Thunberg, 1815

Telesne značilnosti

uredi
 
Ličinka

Odrasli zrastejo približno 2–3 mm v dolžino, od zgoraj so približno ovalne oblike in pokriti z obarvanimi luskami, ki tvorijo pisan vzorec iz rumenkastih, rjavkastih in belih lis na črni podlagi. Po trebušni strani so bolj monotone sivkaste barve.[1] Starejše živali so temnejše, z več črne, ker jim odpadajo luske.[2] Od podobnih vrst svojega rodu jih je možno zanesljiveje ločiti po 11-členih tipalnicah s kijasto zadebelitvijo zadnjih treh členov in enakomerno zaobljenem robu oči.[3]

Ličinke so ob koncu razvoja dolge do 4 ali 5 mm, s širšim zadnjim delom in prečno progaste. Porasle so s ščetinami, ki so na zadnjem delu telesa združene v šope, ki jih lahko žival nasrši, kadar se počuti ogroženo. V nevarnosti se lahko tudi zvijejo v kroglico.[1]

Življenjski krog in ekologija

uredi
 
Odrasli sobni hroščki na socvetju navadnega komarčka

Samica izleže do 40 jajčec posamič ali v gručah v okolju, kjer bodo našle hrano. Po nekaj tednih se izležejo ličinke, ki potrebujejo temperaturo 15–25 ºC za razvoj. Ta v ugodnih pogojih traja do eno leto, v tem času se 4- do 16-krat levi. Razvoj prekine zimska hibernacija, ob nižjih temperaturah tudi dve, tako da se preobrazijo v odrasle šele spomladi po dveh zimah. V naravi se pogosto pojavljajo v gnezdih ptic, kot so lastovke, vrabci in hudourniki, kjer se prehranjujejo z odpadlim perjem in drugim odmrlim organskim materialom, pa tudi v gnezdih netopirjev in os. Odrasli so aktivni letalci; za razliko od ličink se prehranjujejo s pelodom in najraje obiskujejo cvetove rastlin, ki proizvajajo veliko peloda, kot so medvejke (rod Spiraea). Kot odrasli živijo le nekaj tednov.[1]

Ugodne pogoje najdejo v človeških prebivališčih, kjer ličinke obžirajo obleke, zavese in preproge iz živalskih vlaken, najdemo pa jih tudi v spravljeni hrani, predvsem zrnju.[1] Pri tem rastlinska semena niso najugodnejša hrana zanje in se lahko namesto tega hranijo z odmrlimi ostanki drugih škodljivcev, kot je hišni molj. Pogosto pridejo v hišo iz opuščenih ptičjih gnezd pod streho.[3] Še posebej pa so problematični v prirodoslovnih muzejih, kjer lahko uničijo entomološke zbirke prepariranih žuželk, zato se skrbniki proti njim aktivno borijo z odganjanjem, lepljivimi pastmi in zaplinjanjem.[1][2]

SKlici

uredi
  1. 1,0 1,1 1,2 1,3 1,4 1,5 Robinson, William H. (2005). Handbook of urban insects and arachnids (PDF). Cambridge University Press. str. 98–99. ISBN 978-0-521-81253-5.
  2. 2,0 2,1 »Varied Carpet Beetle« (PDF). MuseumPests.net. Integrated Pest Management Working Group. Pridobljeno 9. marca 2023.
  3. 3,0 3,1 Peacock, Enid R. (1993). Adults and larvae of hide, larder and carpet beetles and their relatives (Coleoptera: Dermestidae) and of derodontid beetles (Coleoptera: Derodontidae) (PDF). Royal Entomological Society of London. str. 30, 60–61.

Zunanje povezave

uredi