Wikipedija

Sest

Sest (grško Σηστός, latinizirano: Sestόs, latinsko Sestus) je bil starodavno grško mesto na polotoku Trakijski Herson na evropski obali Helesponta, nasproti starodavnega mesta Abidos na azijski obali in blizu sedanjega mesta Eceabat v Turčiji.

Sest
Σηστός
Sest se nahaja v Marmarska regija
Sest
Sest
Geografska lokacija: Turška Marmarska regija
LokacijaAkbaş Kalesi, Provinca Çanakkale,
Zastava Turčije Turčija
RegijaTrakija
Koordinati40°13′58″N 26°25′21″E / 40.23278°N 26.42250°E / 40.23278; 26.42250
TipNaselje
Zgodovina
Ustanovljenook. 600 pr. n. št.
Druge informacije
Javni dostopprepovedan

V grški mitologiji je Sest v mitu Heroj in Leander predstavljen kot Herojev dom.

Zgodovina

uredi

Klasično obdobje

uredi

Sest je bil prvič omenjen v Homerjevi Iliadi kot tračanska naselbina,[1] med trojansko vojno povezana s Trojo.[2] Mesto so okoli leta 600 pr. n. št. ustanovili kolonisti z Lezbosa.[3] Okoli lata 512 pr. n. št. ga je zasedlo Ahemenidsko cesarstvo.[4] Darej I. je po svojem skitskem pohodu iz Sesta odplul v Anatolijo.[3] Sest je ob Bizancu veljal za eno najpomembnejših ahemenidskih pristanišč na evropski obali Bosporja in Helesponta.[5] Na začetku druge perzijske invazije na Grčijo je Kserks I. leta 480 pr. n. št. blizu Sesta zgradil pontonski most čet Dardanele.[3]

 
Antična naselja ob Dardanelah

Leta 479 pr. n. št. so po grški zmagi v bitki pri Mikali[5] Sest oblegale atenske sile pod Ksantipovim poveljstvom.[6] Združene sile Perzijcev in meščanov so obleganje vzdržale celo zimo. Ker je bilo obleganje nepričakovano, so bile zaloge živil v mestu majhne in branilci so trpeli zaradi lakote.[6] Branilci so nazadnje kapitulirali. Perzijski vojaki so bili aretirani,[6] perzijski guverner pa je pobegnil, vendar je bil ujet in križan.[7]

Sest je postal član Delsko-atiške pomorske zveze pod vodstvom Aten in del Helespontskega okrožja.[8] Mesto je od 446/445 pr. n. št. do 435/434 pr. n. št. plačevalo članarino 500 drahem letno in nato do leta 421/420 pr. n. št. 1000 drahem letno.[8] V Sestu so vsem neatenskim trgovskim ladjam z žitom, namenjenim na zahod, zaračunavali 10 % davek.[9] Mesto je služilo kot baza za atensko floto, dokler ga niso leta 404 pr. n. št. med peloponeško vojno zasedle špartanske sile pod Lizandrovim poveljstvom.[8] Prebivalstvo Sesta je bilo za kratek čas izgnano in nadomeščeno s špartanskimi naseljenci, vendar so se domačini kmalu zatem lahko vrnili v mesto.[8]

Med korintsko vojno so leta 393 pr. n. št. Sest zasedle atenske sile, ki jih je vodil Konon, in mesto je prišlo pod oblast frigijskega satrapa Ariobarzana.[8] Leta 365 pr. n. št. je mesto odbilo napad tračanskega kralja Kotisa I., ki je leta 360 ponovno napadel mesto in ga osvojil. V mestu je pustil svojo vojaško posadko.[10] Leta 353 pr. n. št. je Sest zavzel atenski general Hares, pobil moške prebivalce, ženske in otroke pa zasužnjil. V mestu se je ponovno naselila atenska duhovščina. [8]

Helenistično obdobje

uredi
 
Dekret iz Sesta iz helenističnega obdobja , zdaj v Britanskem muzeju

Sest je ostal pod atensko oblastjo do sklenitve miru leta 337 pr. n. št. in razpada Druge atenske zveze, po kateri se je pridružil Korintski zvezi pod vodstvom Makedoncev.[11] Aleksander Veliki je leta 334 pr. n. št. iz Sesta odplul v Anatolijo.[4] Po Aleksandrovi smrti leta 323 pr. n. št. je bilo mesto skupaj z drugimi makedonskimi ozemlji v Trakiji dodeljeno Lizimahu.[12] Kovnica denarja v Sestu je bila ustanovljena okoli leta 300 pr. n. št.[8] Lizimah je obdržal oblast nad mestom do svoje smrti v bitki pri Korupediju leta 281 pr. n. št. [13]

Po Lizimahovi smrti je mesto leta 200 pr. n. št. zasedel makedonski kralj Filip V.[14] Pod makedonsko oblastjo je ostalo do konca druge makedonske vojne in sklenitve Flaminijevega miru leta 196 pr. n. št., s katerim je postal svobodno mesto. Med rimsko-selevkidsko vojno se je leta 196 pr. n. št. predal selevkidskemu kralju Antiohu III. Velikemu, ki je leta 191 pr. n. št. utrdil mesto v pripravah na rimski napad. Mesto se je naslednje leto predalo Gaju Liviju Salinatorju.[15] Ob koncu vojne je bil Sest z Apamejskim sporazumom leta 188 pr. n. št. dodeljen Pergamonskemu kraljestvu.[16]

V Sestu sta bila do konca helenističnega obdobja urada gimnazijarha in efebarha, ki sta bila odgovorna za neoje (mlade) in efeboje (mladostnike).[17][18]

Rimsko obdobje

uredi

Po smrti pergamonskega kralja Atala III. leta 133 pr. n. št. In porazu pretendenta Aristonika je bil Sest priključen k Rimski republiki. [19] Kovnica denarja v Sestu je prenehala delovati leta 250 n. št.[20] Domneva se, da je Sest skupaj z Abidosom in Lampzakom omenjen v Vej lueju, kitajskem besedilu iz 3. stoletja n. št., kot eden od "treh velikih prestolnic" Rimskega cesarstva.[21] Mesto omenja tudi Gaj Julij Solin v svojem delu Collectanea rerum memorabilia (Zbirka spominkov).[22]

Do pozne antike se je pristanišče Sesta zamuljilo.[23] Leta 447 so mesto oplenili Huni.[24] Med vladavino cesarja Zenona ga je leta 478 poškodoval potres.[25] V 6. stoletju je cesar Justinijan I. ponovno utrdil mesto.[3]

Srednjeveško obdobje

uredi

Domneva se, da je Sest omenjen kot Ṣāṣah v Knjigi zanimivosti znanosti in čudes za oči, arabski razpravi iz 11. stoletja.[26] Od 13. stoletja je postal pogostejši prehod čez Dardanele iz Lampsaka v Galipoli in je v veliki meri nadomestil prehod iz Sesta v Abidos.[27] Trdnjavo na mestu Sesta so kasneje poimenovali Hoiridokastron (Prašičji grad). Leta 1355 so jo zavzeli Osmanski Turki pod vodstvom Sulejman Paše. [28] Hoiridokastron naj bi bil prvo naselje v Evropi, ki so ga osvojili Osmani. Aşıkpaşazade trdi, da so pred njim osvojili Cimpe.[29]

Sklici

uredi
  1. ↑ Isaac (1986), str. ;159–160.
  2. ↑ Mackie et al. (2016), str. 15.
  3. ↑ 3,0 3,1 3,2 3,3 von Bredow (2006).
  4. ↑ 4,0 4,1 Sacks (2014), str. 309.
  5. ↑ 5,0 5,1 Balcer (1990), str. ;599–600.
  6. ↑ 6,0 6,1 6,2 Isaac (1986), str. 176.
  7. ↑ Mackie et al. (2016), str. ;9–10.
  8. ↑ 8,0 8,1 8,2 8,3 8,4 8,5 8,6 Loukopoulou (2004), str. ;909–910.
  9. ↑ Sacks (2014), str. ;149–150.
  10. ↑ Fine (1983), str. 599.
  11. ↑ Loukopoulou (2004), str. 902.
  12. ↑ Braund (2008), str. 22.
  13. ↑ Braund (2008), str. 33.
  14. ↑ Walbank (2013), str. 133.
  15. ↑ Grainger (1997), str. 779.
  16. ↑ Delev (2015), str. 66.
  17. ↑ Krauss (1980), str. ;14–63.
  18. ↑ Dmitriev (2005), str. ;31–32.
  19. ↑ Krauss (1980), str. ;22–24.
  20. ↑ Bäbler (2013), str. 155.
  21. ↑ Leslie & Gardiner (1995), str. 67.
  22. ↑ Brodersen (2011), str. 83.
  23. ↑ Londey (2016), str. 492.
  24. ↑ Kelly (2011), str. 104.
  25. ↑ Whitby (1985), str. 571.
  26. ↑ Kahlaoui (2017), str. 138.
  27. ↑ Kazhdan (1991), str. ;1094–1095.
  28. ↑ Türker (2014), str. ;3–5.
  29. ↑ Inalcik (1990), str. 233.

Viri

uredi
  • Bäbler, Balbina (2013). »Thracian Chersonese«. Encyclopedia of Ancient Greece, ed. Nigel Wilson. Routledge. str. 155–156.
  • Balcer, Jack Martin (1990). "BYZANTIUM". In Yarshater, Ehsan (ed.). Encyclopædia Iranica, Volume IV/6: Burial II–Calendars II. London and New York: Routledge & Kegan Paul. pp. 599–600. ISBN 978-0-71009-129-1.
  • Bevan, George; Lehoux, Daryn; Talbert, Richard (2013). »Reflectance Transformation Imaging of a 'Byzantine' Portable Sundial«. Zeitschrift für Papyrologie und Epigraphik. 187: 221–229.
  • Braund, David (2008). »The Emergence of the Hellenistic World«. A Companion to the Hellenistic World, ed. Andrew Erskine. Wiley-Blackwell. str. 19–35.
  • Brodersen, Kai (2011). »Mapping Pliny's World: The Achievement of Solinus«. Bulletin of the Institute of Classical Studies. Wiley. 54 (1): 63–88. doi:10.1111/j.2041-5370.2011.00017.x.
  • Delev, Peter (2015). »From Koroupedion to the Beginning of the Third Mithridatic War«. A Companion to Ancient Thrace. John Wiley & Sons. str. 59–75.
  • Dmitriev, Sviatoslav (2005). City Government in Hellenistic and Roman Asia Minor. Oxford University Press.
  • Fine, John Van Antwerp (1983). The Ancient Greeks: A Critical History. Harvard University Press.
  • Grainger, John D. (1997). A Seleukid Prosopography and Gazetteer. BRILL.
  • Inalcik, Halil (1990). »The Ottoman Turks and the Crusades, 1329-1451«. A History of the Crusades, vol. 6: The Impact of the Crusades on Europe. University of Wisconsin Press. str. 222–276.
  • Isaac, Benjamin H. (1986). The Greek Settlements in Thrace Until the Macedonian Conquest. BRILL.
  • Kahlaoui, Tarek (2017). Creating the Mediterranean: Maps and the Islamic Imagination. BRILL.
  • Oxford Dictionary of Byzantium.
  • Kelly, Christopher (2011). Attila The Hun: Barbarian Terror and the Fall of the Roman Empire. Random House.
  • Krauss, Johannes (1980). Die Inschriften von Sestos und der thrakischen Chersones. Rudolf Habelt. ISBN 3-7749-1750-7.
  • Leslie, D. D.; Gardiner, K. J. H. (1995). »All Roads Lead to Rome: Chinese Knowledge of the Roman Empire«. Journal of Asian History. Harrassowitz Verlag. 29 (1): 61–81.
  • Londey, Peter (2016). »Sestos«. Conflict in Ancient Greece and Rome: The Definitive Political, Social, and Military Encyclopedia. ABC-CLIO. str. 492.
  • Loukopoulou, Louisa (2004). »Thracian Chersonesos«. An Inventory of Archaic and Classical Poleis, ed. Mogens Herman Hansen And Thomas Heine Nielsen. Oxford University Press.
  • Mackie, C. J.; Atabay, Mithat; Körpe, Reyhan; Sagona, Antonio (2016). »Boundary and Divide: The Antiquity of the Dardanelles«. Anzac Battlefield: A Gallipoli Landscape of War and Memory. Cambridge University Press. str. 4–24.
  • Sacks, David (2014). Encyclopedia of the Ancient Greek World. Infobase Publishing.
  • Türker, Ayşe Çaylak (2014). »THE BYZANTINE CASTLE IN AKBAŞ ON THRACIAN CHERSONESSOS« (PDF). Turkish Studies. 9 (8): 1–11.
  • von Bredow, Iris (2006). »Sestus«. V Hubert Cancik; Helmuth Schneider; Christine F. Salazar; Manfred Landfester; Francis G. Gentry (ur.). Brill's New Pauly. Brill.
  • Walbank, F. W. (2013). Philip V of Macedon. Cambridge University Press.
  • Whitby, Michael (1985). »The Long Walls of Constantinople«. Byzantion. Peeters Publishers. 55 (2): 560–583.
Pridobljeno iz »https://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Sest&oldid=6232519«