Sesšu Tojo

Sesshū Tōyō (japonsko:雪 舟 等 楊; OdaTōyō od leta 1431, znan tudi kot Tōyō, Unkoku ali Bikeisai; * 1420, + 26. avgust 1506) je bil najpomembnejši japonski mojster slikarstva s črnilom na mokrem platnu iz sredine obdobja Muromachi.

Sesšu Tojo
Portret
Rojstvo1420[1]
Bitchū Province[d]
Smrtavgust 1506
Masuda[d][2]
DržavljanstvoJaponska
Poklicbhikkhu, slikar

ZAČETEK ŽIVLJENJA IN DELOUredi

Sesshū se je rodil v naselju Akahama v provinci Bitchū. Njegovo družinsko ime je bilo Oda, prvotno ime pa ni znano. Ime Tōyō je dobil leta 1431, ko je prišel v tempelj Hōfuku-ji v Sōji. 'Zgodovina japonskega slikarstva' (Honchogashi) pisatelja Kana Eina iz 17. stoletja opiše dobro znano anekdoto o mlademu Sesshū : Sesshū naj ne bi izkazoval veliko potenciala za meniha, večino časa je namreč veliko raje risal kot poučeval. Nekoč je bil kaznovan zaradi neposlušnosti in privezan na steber v predsobi templja. Čez nekaj časa ga je prišel pogledat duhovnik in od presenečenja poskočil - blizu Sesshūjeve noge je ležala miš. Toda to je bila slika, ki jo je Sesshū naslikal iz solz v prahu, in to z nožnim palcem. Od takrat naprej je lahko nemoteno nadaljeval s slikanjem. Čeprav je zgodba znana, je resničnost zgodbe vprašljiva. Okoli leta 1440 je odšel iz svoje rodne province v Kyōto, ki je bil takrat glavno mesto in umetniško središče Japonske. Mladi menih je živel v templju Shōkoku ob cesarski palači šogunov Ashikaga, ki so veljali za velike umetniške pokrovitelje. Takrat je bil nadzornik stavb in zemljišč v templju Shōkoku Shōbun, ki je veljal za najslavnejšega japonskega slikarja tistega časa. Njegov slog, tako kot pri večini japonskih zen slikarjev, so navdihnili kitajski slikarji iz dinastije Song, npr. Ma Yuan, Xia Gui in Guo Xi. Tako je naneslo, da je Sesshū nadaljeval z učenjem slikarstva pod vodstvom enega največjih mojstrov. Poleg študija pa je preučeval še budizem pri zen mojstru Shurinu Sutu. Čeprav ni slik, ki bi jih bilo mogoče z gotovostjo pripisati temu zgodnjemu obdobju Sesshūjeve kariere, se domneva, da je sledil Shubunovem slogu. V obdobju Song (960–1279) so kitajski mojstri prejemali veliko naklonjenosti japonskih slikarjev, njihova dela pa so pogosto zbirali japonski poznavalci in umetniki. Zatorej je lahko mladi Sesshū dolge ure posvečal preučevanju mojstrovin

kitajskega slikarstva. Po tem, ko je 20 let preživel v Kyōtu, je Sesshū prestolnico zapustil in odšel v Yamaguchi na zahodnem delu otoka Honshu, mesto, ki je pod klanom Chiuchi postalo pomembno kulturno središče. Tam je dobil mesto glavnega duhovnika templja Unkoku in najverjetneje leta 1466 postal znan pod imenom Sesshū ("Snežni čoln"). Eden od razlogov, da se je Sesshū preselil v Yamaguchi, je bila njegova želja, da bi šel na Kitajsko.

POT NA KITAJSKOUredi

Sesshū se je leta 1468 kot umetniški strokovnjak pridružil japonskih trgovskih ladij in pristal v Ningbuju na jugu Kitajske. Deloval naj bi kot »duhovnik-kupec« in kupoval kitajske slike za svoje pokrovitelje ter študiral v chan samostanih (kitajska beseda za zen). Sesshū je bil razočaran nad sodobnim kitajskim slikarstvom, ki se je v času dinastije Ming (1368–1644) odmaknilo od duhovnih in estetskih idej, prevladujočih v obdobju Song. Kljub temu so bili čudovita pokrajina Kitajske in izkušnje v samostanih zanj velik vir navdiha, kar je prišlo do izraza predvsem v njegovih poznejših letih.

Kot ugledni obiskovalec z Japonske je bil Sesshū zelo spoštovan. Počaščen je bil s "prvim sedežem" (to je sedež v znamenitem samostanu na gori Tiantong), zaradi česar je podpisal več svojih slik pod nazivom "Zasednik prvega sedeža v Tiantongu". Potoval je tudi v kitajsko prestolnico Peking. Prijatelj, ki ga je spremljal na tem potovanju, je poročal, da je bil Sesshū povabljen, da poslika stene ene od dvoran Ministrstva za obrede v cesarski palači. Ni znano, ali je ta zgodba resnična ali napihovanje nekega drugega vabila, vendar vseeno kaže na veliko izkazovanje spoštovanja njegovih kitajskih sodobnikov. Kako naj bi izgledale Sesshūjeve slike tega obdobja morda najbolje ponazarja sklop štirih krajinskih zvitkov v Tokijskem narodnem muzeju, ki imajo podpis "Tōyō, Japonski zen duhovnik".

SREDNJA IN POZNA LETAUredi

Leta 1469 se je vrnil na Japonsko, kjer je bil kljub bivanju na Kitajskem že zelo cenjen. Najprej naj bi se vrnil v Yamaguchi, od koder pa se je leta 1476 preselil čez ožino v provinco Bungo blizu mesta Oita. Svoj nov studio je poimenoval Tenkai Zuga-rō (Nebeški slikarski paviljon), s čimer je izkazal čast miru in lepoti pokrajine. Poučeval je slikarje, ki so ga želeli za učitelja, tam pa so nastala tudi nekatera njegova najboljša dela. Čez deset let, 1486, se je vrnil v Yamaguchi. V teh zadnjih letih življenja je naslikal nekatera naslavnejša dela, npr. Sansui Chōkan (Dolg krajinski zvitek), Haboku Sansui in Pogled na Ama-no-Hashidate (ptičji pogled na peščeno obrežje v provinci Tango). Za slednjo se je takrat že kot osemdesetletnik moral povzpeti na visoko goro, kar nakazuje na njegovo čilost tudi v jeseni življenja. Umrl je star 86 let v Masudi, čeprav zgodovinarji niso prepričani o dejanski lokaciji, prav tako pa ne o njegovem grobu.

DELAUredi

Mnogo del s Toyevim podpisom ali stilom obstaja, a le redkim lahko zagotovo določijo pristnost; celo nekateri veliki slikarji, npr. Hasegawa Tōhaku, so se kdaj podpisali s Sesshujevim imenom, in sicer zaradi umetniških razlogov. Preostala pa so večinoma dela njegovih učencev ali pa kopije. Največje število njegovih slik pa je trenutno shranjenih v Tokijskem nacionalnem muzeju. V njegovem stilu je opaziti predvsem vpliv kitajskih umetnikov, prav tako pa moramo ob njegovih delih vedno upoštevati tudi vpliv zen budizma. Kljub temu pa ni bil tradicionalist, torej se ni striktno držal pravil. Zase je nekoč dejal, da njegovi učitelji niso bili ljudje, temveč gore in reke. Pri slikanju je uporabljal tri tradicionalne tehnike poslikave s črnilom (sumi-e): shin, gyo in so. 'Shin' sestoji iz močnih, odločnih potegov s čopičem in pozornosti na linearne podrobnosti. Pri 'gyo' gre predvsem za hitre potege, krive črte in okrogle oblike; pri 'so' pa za manj poudarjene linije, ki bolj nakazujejo na vsebino, kot da bi jo natančno opisale. Vse tehnike, ki spadajo pod sumi-e, s hitrostjo nanašanja črt izrazijo eno od osnovnih idej zen budizma- do nirvane se lahko pride z meditacijo, toda hipoma, kadarkoli. Njegova glavna dela so:

• Pokrajine štirih letnih časov (1469)

• Jesenske in zimske pokrajine (dva viseča zvitka, 1470-1490)

• Kratek krajinski zvitek (1474-90)

• Dolg krajinski zvitek (Sansui Chokan, 1486)

• Haboko Sansui (1495)

• Pogled na Ama-no-Hashidate (1502-05)

• Huike daruje roko Bodhidarmi (1496)

Poleg slikanja se je Sesshu uspešno ukvarjal tudi z urejanjem vrtov. Najznamenitejši med njimi je pri templju Iko-Ji v Masudi, kjer je bil nekaj časa glavni duhovnik.

SANSUI CHOKANUredi

Ko se je vrnil v Yamaguchi, je ustvaril eno svojih slavnejših del, prav tako pa eno največjih japonskih slik na sploh. To je bil 15 m dolg zvitek, imenovan Dolg krajinski zvitek. Predstavlja japonsko pokrajino skozi vse letne čase. Glavnina motivov je naravnih, se pa med sabo ne povezujejo drugače kot s predstavljanjem letnih časov. Kitajci si besedo “pokrajina” predstavljajo kot gore in reke, kar je na svojem potovanju po Kitajski ponotranjil tudi Sesshu. Za razliko od kitajskih motivov hitrejših voda, predvsem potokov in hudournikov, pa je on raje upodabljal mirnejše, širše vodotoke. Še ena značilnost je upodabljanje ljudi. Ti niso pogosti in po vzoru zen budizma v sliki nimajo nič večjega pomena od kamnov, rastlin, živali… saj so vsi enakovreden del narave.

Pri slikanju te umetnine je Tōyō uporabljal predvsem tehniko shin, sta pa v nekaterih delih izraziti tudi gyo in so.

SkliciUredi

VIRIUredi

Chiba, R. Sesshu’s Long Scroll. [internet]. [citirano: 29. 11. 2020]. Dostopno na naslovu: http://www.all-art.org/asia/japanese_prints/japan_art65.html.

Japan Visitor. Sesshu Toyo. [internet]. [citirano: 29. 11. 2020]. Dostopno na naslovu: https://www.japanvisitor.com/famous-japanese-people/sesshu-toyo.

Mittman, A., S. Nature: spotlight — SesshuToyo’s Winter Landscape. 2019. [internet]. [citirano: 29. 11. 2020]. Dostopno na naslovu: https://smarthistory.org/theme-nature/.

Munsterberg, H. Sesshu. 2021. [internet]. [citirano: 29. 11. 2020]. Dostopno na naslovu: https://www.britannica.com/biography/Sesshu.