Wikipedija

Saimaaski kolobarjasti tjulenj

Saimaaski kolobarjasti tjulenj (znanstveno ime Pusa hispida saimensis, finsko Saimaannorppa) je podvrsta in ledeniški relikt kolobarjastega tjulnja (Pusa hispida).[2] Spadijo med najbolj ogrožene tjulnje na svetu, saj imajo skupno populacijo le približno 400 osebkov.[3] Edina obstoječa populacija živi v jezeru Saimaa na Finskem (od tod tudi ime). Približno 9500 let so živeli v popolni izolaciji od drugih populacij kolobarjastih tjulnjev in so se ločili v morfološko ter ekološko drugačno podvrsto.[4] Populacija izvira iz kolobarjastih tjulnjev, ki so bili ločeni od ostalih, ko se je kopno dvignilo po zadnji ledeni dobi. Ta tjulenj je poleg ladoškega in bajkalskega tjulnja eden redkih še živečih sladkovodnih tjulnjev.

Saimaaski kolobarjasti tjulenj

navadni tjulenj (Phoca vitulina)
Ohranitveno stanje taksona
Znanstvena klasifikacija
Kraljestvo: Animalia (živali)
Deblo: Chordata (strunarji)
Razred: Mammalia (sesalci)
Podrazred: Eutheria (višji sesalci)
Red: Carnivora (zveri)
Klad: Pinnipedia (plavutonožci)
Družina: Phocidae (pravi tjulnji)
Vrsta: P. hispida
Podvrsta: P. h. saimensis
Znanstveno ime
Pusa hispida saimensis
(Nordquist, 1899)

Razširjenost

uredi

Saimaaski kolobarjasti tjulenj je endemit njihovega habitata v jezeru Saimaa na Finskem. Jezero leži med mestoma Lappeenranta na jugu in Joensuu na severu ter obsega oval s približno 180 x 140 km. Sestavljeno je iz številnih večjih kotlin, povezanih z ožjimi kanali, izklesanimi od ledenika, in ima 13.710 otokov, približno dolžino obale 14.850 kilometrov in površino 4279 km².[5] Je razmeroma plitvo, ima povprečno globino 17 metrov in največjo globino 85,8 m. Sladkovodno jezero zamrzne med mesecem novembrom in majem, zaradi česar so tjulnji habitat v ledu in v odprtih vodah. V poletnih mesecih, ko se led stopi, otoki nudijo dovolj prostora za levitev in razmnoževanje tjulnjev.

Videz

uredi
 
Nagačeni Saimaaski kolobarjasti tjulenj v Finskem muzeju naravne zgodovine

Odrasel Saimaaski kolobarjasti tjulenj je dolg med 85 in 160 centimetri in tehta med 50 in 90 kilogrami; samci so običajno večji od samic. Obarvani so temno sivo, s sivo-črnim hrbtom s krožnimi belimi kolobarji. Spodnji del trebuha je svetlo siv. Je temnejše barve kot katerikoli drug kolobarjasti tjulenj.

Prehrana

uredi

Tjulenj nima neverjetno raznolike prehrane. So splošni hranilci in jedo izključno ribe.[6] Med zaužitimi ribami so predvsem majhne v povprečni dolžini od 8,6 cm do 21 cm, medtem ko se je izkazalo, da mladiči jedo nekoliko manjše ribe od povprečja. Večino njihove prehrane sestavljajo mala ozimica (coregonus albula), snetci ( Osmeridae), ostriž in rdečeoka.[7] Prehrana mladičev se izrazito razlikuje od prehrane odraslih, saj je sestavljena predvsem iz ostrižev in rdečeok, ki jih najdemo v plitvi vodi, kjer preživijo večino časa v zgodnjih mesecih, medtem ko odrasli zaužijejo več male ozimice in snetcev.

Dolgo časa je veljalo, da Saimaaski kolobarjasti tjulenj tekmuje s komercialno in rekreacijsko ribiško industrijo, zato so se zanje izplačevale nagrade vse do leta 1940. Vendar je bilo pred kratkim dokazano, da tjulenj minimalno ali nič ne vpliva na ribiško industrijo. Ne plenijo lokalnih ogroženih vrst lososov (Salmo salar m. Sebago, S. trutta m. lacustris in Salvelinus alpines). Čeprav plenijo dragoceno populacijo rišca, razmerje med populacijo risanca in količino, ki jo zaužijejo tjulnji, kaže, da ne tekmujejo z lokalno ribiško industrijo.

Vedenje

uredi

Razmnoževanje

uredi

Saimaaski kolobarjasti tjulenj postanejo zreli med 4. in 6. letom starosti. Stopnja brejosti je med 80 in 95 odstotki. Brejost traja 11 mesecev. Njihovi mladiči so veliki med 55 in 65 centimetri in ob rojstvu težki 4 do 5 kilogramov. Življenjska doba je nekaj več kot 20 let.

Študija, izvedena med letoma 1980 in 1984, je razkrila, da Saimaaski kolobarjasti tjulnji naredijo zakopane brloge blizu obale in se zaradi svoje dolgoživosti razmnožujejo enkrat letno.[8]

Imajo dve vrsti brlogov; izvlečni brlog, kjer se ne parijo, in paritveni brlog. Brlogi za razmnoževanje so bližje obali kot brlogi za izvleke.[9]

Potapljanje

uredi

Potapljanje je pomembno vedenje za vodne sesalce, saj je nekaj, na kar se zanašajo pri vedenju, kot sta iskanje hrane in potovanje. Trajanje njihovih potopov se podaljša od pomladi do jeseni, kar je lahko posledica razpoložljivosti hrane, zanimivo pa je, ker so ena redkih vrst tjulnjev brez izhoda na morje.[10] Opravljenih je bilo veliko študij za opazovanje potapljanja Saimaaskega kolobarjastega tjulnja, za katerega je bilo ugotovljeno, da traja dlje, kot je bilo pričakovano. Njihov povprečni čas za dolg potop je bil zabeležen pri 15 minutah in verjeli so, da je šlo za aerobni potop v mirovanju.

Povprečna globina potopa je od 10 do 15 m; vendar so bile njihove največje globine potopa omejene z globino okolja. Opazili so tudi, da ima tjulenj sezonske vzorce izvleke. Maja in junija, ko se tjulnji levijo, jih opazimo tako podnevi kot ​​ponoči; vendar so pozno poleti opazili, da se izvlečejo le ponoči.

Saimaaski kolobarjasti tjulenj je sposoben dokončati svoje potope in krmariti v svojem okolju zaradi svojih visoko razvitih vibrissae, znanih tudi kot brki. S svojimi brki lahko zaznajo zvočne in tlačne valove v sicer temnem okolju.[11]

Ohranjanje

uredi
 
Finska priložnostna znamka iz leta 1986, ki jo je oblikoval Pirkko Vahtero k izdaji EUROPA 1986 - Varstvo narave; risba Saimaaskega kolobarjastega tjulnja v daljnogledu

Saimaaski kolobarjasti tjulenj je na Finskem zakonsko zaščiten od leta 1955; vlada ZDA ga je navedla tudi kot ogroženega v skladu z zakonom o ogroženih vrstah.

Ogroženo izumrtje je bilo dolgo v središču velike oglaševalske kampanje Finskega združenja za ohranjanje narave, plakat, ki prikazuje tjulnja, pa je postal finska ikona ohranjanja narave na splošno.

Leta 1983 je populacija štela med 100 in 150 tjulnjev. Leta 2005 jih je bilo okoli 270, zaradi dveh neugodnih gnezditvenih obdobij, 2006 in 2007, pa se je število zmanjšalo na 260. Leta 2013 je bila populacija ocenjena na nekaj več kot 300 in je številčnost populacije rahlo rasla. Število plemensko sposobnih samic je bilo 87.[12] Menili so, da bi se neposredna grožnja izumrtja zmanjšala, če bi populacija narasla na več kot 400 osebkov.

Spomladi 2016 so našli 79 mladičev, od katerih so bili štirje mrtvi.[13]

Da bi zaščitili Saimaaskega kolobarjastega tjulnja, obstajajo prostovoljne omejitve ribolova na delu njihovih življenjskih območij. Najpomembnejša oblika omejitve je prepoved ribolovnih mrež od 15. aprila do konca junija na približno 15 % jezera; skoraj ves ribolov je rekreacijski. Smrtnost pri prilovu pa je ostala visoka z ocenjeno smrtnostjo 20–30 tjulnjev letno, večinoma mladičev istega leta.

Leta 2010 je Evropska unija od Finske zahtevala, naj stori več za zaščito tjulnjev, zlasti pred ribolovom z mrežami.[14] Da bi zmanjšali umrljivost tjulnjev, starejših od enega leta, pri prilovu, je bila od leta 2011 prepovedana uporaba nekaterih načinov ribolova, ki so vključevali mreže z močnimi mrežnimi očesi, velike pasti za ribe in trnke z ribjo vabo, v glavnem delu habitata.[15]

Leta 2016 sta en zakon in medsebojni dogovor med organi in lastniki ribiških voda nadomestila prejšnja dva zakona. Za spoštovanje ribolovnih omejitev ribiške zadruge dobijo 1,7 evra na hektar. Med sredino aprila in koncem junija je na določenih območjih, ki so izvlečena v polmeru 5 km od gnezdišč, prepovedan ribolov z mrežami (razen z mrežami za rebca).[16]

Uspeh vzreje je odvisen od zadostne količine ledu in snežne odeje. Izguba snega in ledu zaradi nenehnih podnebnih sprememb jih neposredno ogroža. Snežni zameti, ki jih je ustvaril človek, so se izkazali za uspešne pri izboljšanju uspešnosti razmnoževanja tjulnjev v zimah s slabimi snežnimi razmerami.[17] Snežne zamete so testirali tri zime, od leta 2014 pa jih redno uporabljajo. Poleg tega so v razvoju tudi umetni brlogi za zime, ko zaradi podnebnih sprememb ni snega na ledu. Strokovnjaki za varstvo narave pričakujejo, da bodo proizvedli 100 teh škatel, ki jih bodo razpršili in vzdrževali lokalni prebivalci.[18]

Nedavne ocene kažejo, da trenutno populacijo šteje med 420 in 430 posameznikov.[19]

Saimaaski kolobarjasti tjulenj živi predvsem v dveh finskih nacionalnih parkih, Kolovesi in Linnansaari. Potepuhe so opazili na veliko večjem območju, vključno s središčem Savonlinne.[20]

Norppalive

uredi

Norppalive (dobesedno kolobarjasti tjulenj v živo) je spletni prenos Saimaaskega kolobarjastega tjulnja v živo, ki ga je ustvaril WWF.[21][22] Prikazuje živo sliko kraja, ki ga občasno obišče tjulenj. Namen Norppalive je ozaveščanje o Saimaaskem kolobarjastem tjulnju. Leta 2016 je Norppalive zbral največ 180.000 sočasnih gledalcev in skupno več kot dva milijona gledalcev. Eden najbolj znanih kolobarjastih tjulnjev, ki so jih našli v prenosih v živo, je Pullervo, ki je pridobil status najbolj znanega finskega kolobarjastega tjulnja.[23]

Sklici

uredi
  1. ↑ Sipilä, T. (2016). »Pusa hispida ssp. saimensis«. Rdeči seznam IUCN ogroženih vrst. 2016: e.T41675A66991678. doi:10.2305/IUCN.UK.2016-1.RLTS.T41675A66991678.en.
  2. ↑ Strandberg, Ursula; Sipilä, Tero; Koskela, Jouni; Kunnasranta, Mervi; Käkelä, Reijo (2011). »Vertical fatty acid profiles in blubber of a freshwater ringed seal — Comparison to a marine relative«. Journal of Experimental Marine Biology and Ecology. 407 (2): 256. Bibcode:2011JEMBE.407..256S. doi:10.1016/j.jembe.2011.06.021.
  3. ↑ »Saimaa Ringed Seal«. Pridobljeno 22. decembra 2018.
  4. ↑ Palo, J.U. (2003). »Postglacial loss of microsatellite variation in the landlocked Lake Saimaa ringed seal«. Conservation Genetics. 4 (2): 117–128. doi:10.1023/a:1023303109701. ISSN 1566-0621. S2CID 25621332.
  5. ↑ »Suur-Saimaa«. Järvi-meriwiki (v finščini). Finnish Environment Institute. 9. marec 2021. Pridobljeno 22. februarja 2023. Suur-Saimaa on usean toistensa yhteydessä olevien samapintaisten järvien muodostama suurjärvi. Sen yhteenlaskettu pinta-ala on 427 946,4 ha ja suurin syvyys 85,81 m. [...] Mantereen ja saarten rantaviivaa sokkeloisella Suur-Saimaalla on peräti 14 850 kilometriä. [Greater Saimaa is a great lake formed by multiple connected lakes that are at the same water level. Its total surface area is 427,946.4 hectares and its greatest depth is 85.81 meters. [...] The labyrinthine Greater Saimaa has as much as 14,850 km of coastline along its mainland and island shores.]
  6. ↑ Auttila M., Sinisalo T., Valtonen M., Niemi M., Viljanen M., Kurkilahti M., Kunnasranta M. Diet composition and seasonal feeding patterns of a freshwater ringed seal (Pusa hispida saimensis) Mar. Mamm. Sci., 31 (2015), pp. 45–65
  7. ↑ Kunnasranta M., Hyvarinen H., Sipila T. and Koskela J. T. 1999. The diet of the Saimaa ringed seal Phoca hispida saimensis. Acta Theriologica 44: 443–450.
  8. ↑ »Distribution, population size and reproductivity of the Saimaa ringed seal (Phoca hispida saimensis Nordq.) in Finland, 1980–84«.
  9. ↑ Sipila, Tero (Januar 1990). »Lair structure and breeding habitat of the Saimaa ringed seal (Phoca hispida saimensis Nordq.) in Finland«. Pridobljeno 4. junija 2018.
  10. ↑ Hyvarinen, Heikki; Hamalainen, Esa; Kunnasranta, Mervi (Julij 1995). »Diving Behavior of the Saimaa Ringed Seal (Phoca Hispida Saimensis Nordq.)«. Marine Mammal Science. 11 (3): 324–334. Bibcode:1995MMamS..11..324H. doi:10.1111/j.1748-7692.1995.tb00288.x. ISSN 0824-0469.
  11. ↑ HYVÄRINEN, HEIKKI (Avgust 1989). »Diving in darkness: whiskers as sense organs of the ringed seal(Phoca hispida saimensis)«. Journal of Zoology. 218 (4): 663–678. doi:10.1111/j.1469-7998.1989.tb05008.x. ISSN 0952-8369.
  12. ↑ Partio, Elina (13. september 2013). »Saimaannorpan kanta kasvussa«.
  13. ↑ »Saimaalta löytyi 79 kuuttia, mikä on ennätysmäärä«. Maatalouden Tulevaisuus (v finščini). 15. april 2016. Pridobljeno 1. maja 2016.
  14. ↑ Platt, John (10. maj 2010). »E.U. orders Finland to protect critically endangered seals«. Scientific American (Extinction Countdown blog).
  15. ↑ »A New Protection Strategy for the Saimaa Ringed Seal, Due to Climate Change« (PDF). Metsähallitus - Natural Heritage Services, Eastern Finland. 2011. Pridobljeno 1. maja 2016.
  16. ↑ »Kalastusrajoitukset voimaan saimaannorpan suojelemiseksi«. Ministry of Agriculture (v finščini). 14. april 2016. Pridobljeno 1. maja 2016.
  17. ↑ »Human intervention can help endangered Saimaa ringed seal adapt to climate change«. Science Daily. 5. november 2015. Pridobljeno 1. maja 2016.
  18. ↑ »Inside the fight to bring the Saimaa ringed seal back from the brink of extinction«. The Independent (v angleščini). 14. avgust 2022. Pridobljeno 14. decembra 2022.
  19. ↑ »Few Saimaa seal pups lost this past winter«. yle.fi. 30. april 2021. Pridobljeno 29. novembra 2021.
  20. ↑ »Welcome to Linnansaari and Kolovesi National Parks«. Järvisydän. 2016. Pridobljeno 1. maja 2016.
  21. ↑ Eloranta, Ville (20. maj 2017). »Suomalaisten suosikkinorppa Pullervo palasi Norppalive-lähetykseen – tuhannet katsojat seuraavat hylkeen lekottelua kalliolla«. Helsingin Sanomat (v finščini). Pridobljeno 19. maja 2021.
  22. ↑ Norppalive – WWF
  23. ↑ Norppagalleria – WWF (in Finnish)

Zunanje povezave

uredi
 
Wikimedijina zbirka ponuja več predstavnostnega gradiva o temi: Saimaaski kolobarjasti tjulenj.
Pridobljeno iz »https://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Saimaaski_kolobarjasti_tjulenj&oldid=6241001«