Rio Negro (Amazonka)
Rio Negro (portugalsko Rio Negro [ˈʁi.u neɡɾu]; špansko Río Negro [ˈri.o ˈneɣɾo] "Črna reka") ali Guainía, kot je znana v svojem zgornjem delu, je največji levi pritok Amazonke. Reka (predstavlja približno 14 % vode v porečju Amazonke), največja reka s črno vodo na svetu[11] in ena od desetih največjih rek na svetu glede na povprečni pretok.
Rio Negro Guainía | |
---|---|
Lokalno ime |
|
Lokacija | |
Države | |
Fizične lastnosti | |
Izvir | Kolumbijsko višavje |
⁃ lokacija | departma Guainía, regija Amazon, Kolumbija |
⁃ koordinati | 1°56′50″N 70°1′55″W / 1.94722°N 70.03194°W (approximately) |
⁃ nadm. višina | 250 m |
Izliv | Amazonka |
⁃ lokacija | Manaus, Amazonas, Brazilija |
⁃ koordinati | 3°08′00″S 59°54′30″W / 3.13333°S 59.90833°W |
⁃ nadm. višina | 8 m[1] |
Dolžina | 2250 km[2] |
Površina porečja | 691.000 km² do 714.577,6 km²[4] |
Širina | |
⁃ povprečje | 2450 m[3] |
Globina | |
⁃ povprečje | 20 m (Serrinha); 24 m do 31 m (Manaus)[4] |
⁃ maksimum | 60 m (Manaus)[3] |
Pretok | |
⁃ lokacija | Manaus (16 km gorvodno od ustja; porečje: 712.451,2 km²[5] |
⁃ povprečje | (Obdobje: 1980–2006) 35.943 m³/s[5]
(Period: 1973–1992)28,400 m3/s (1.002,9 cu ft/s)[6] Srečanje voda (blizu ustja): (Obdobje: 1979–2015) 30.640,8 m³/s[7] |
⁃ minimum | 4240 m³/s[4] |
⁃ maksimum | 64.380 m³/s[4] |
Pretok | |
⁃ lokacija | Paricatuba, Anavilhanas, Amazonas (45 km gorvodno od ustja) |
⁃ povprečje | (obdobje: 2008–2019) 34.444 m³/s |
⁃ minimum | 7633 m³/s (2009/10) |
⁃ maksimum | 65.510 m³/s (2014/06)[8] |
Pretok | |
⁃ lokacija | Serrinha, Amazonas (704 km upstream of mouth; Basin size: 279,945 km2 (108,087 sq mi) |
⁃ povprečje | (Obdobje: 1980–2006) 18.082 m³/s[5]
(Obdobje: 1997/01/01–2015/12/31) 16.845,52 m³/s[10] |
⁃ minimum | 5000 m³/s[9] |
⁃ maksimum | 30.000 m³/s[9] |
Pretok | |
⁃ lokacija | São Felipe, Amazonas (porečje: 110.862 km²) |
⁃ povprečje | (Obdobje: 1980–2006) 7984 m³/s[5]
(Obdobje: 1997/01/01–2014/04/29) 8314,548 m³/s[10] |
⁃ minimum | 1200 m³/s[9] |
⁃ maksimum | 15.500 m³/s[9] |
Pretok | |
⁃ lokacija | Cucuí, Amazonas (velikost porečja: 71.132 km²) |
⁃ povprečje | (Obdobje: 1980–2006) 4940 m³/s[5]
(Obdobje: 1997/01/01–2014/04/29) 5113,101 m³/s[10] |
⁃ minimum | 400 m³/s[9] |
⁃ maksimum | 10.500 m³/s[9] |
Značilnosti porečja | |
Zaporedje | Amazonka → Atlantski ocean |
Rečni sistem | Amazonka |
Pritoki | |
⁃ levi | Casiquiare, Cauaburi, Marauiá, Macucuaú, Padauari, Demini, Jufari, Branco, Jauaperi, Camanaú, Baependi, Apuaú, Cuieiras, Tarumã Mirim, Tarumã Açu |
⁃ desni | Guainía (Upper Negro), Xié, Içana, Uaupés, Curicuriari, Marié, Tea, Uneiuxi, Aiuanã, Urubaxi, Ararirá, Cuiuni, Caurés, Unini, Jaú, Puduari |
Geografija
urediZgornji tok
urediIzvir Rio Negra leži v Kolumbiji, v departmaju Guainía, kjer je reka znana kot reka Guainía.[12] Mlada reka na splošno teče v smeri vzhod-severovzhod skozi nacionalni rezervat Puinawai in na svoji poti mimo več majhnih avtohtonih naselbin, kot so Cuarinuma, Brujas, Santa Rosa in Tabaquén. Po približno 400 km reka začne tvoriti mejo med kolumbijskim departmajem Guainía in venezuelsko državo Amazonas. Po prehodu kolumbijske skupnosti Tonina in Macanal reka zavije proti jugozahodu. Maroa je prvo venezuelsko mesto, mimo katerega teče reka. 120 km nižje reka prejme kanal Casiquiare z leve (severne) in tvori edinstveno povezavo med Orinokom in porečjem Amazonke. Odslej se reka imenuje Rio Negro.
Srednji tok
urediReka se zdaj nadaljuje v jugovzhodni smeri mimo venezuelskega mesta San Carlos de Río Negro, njegovega največjega naselja ob reki, in kolumbijskega San Felipeja. V tem odseku se reka nenehno napaja s pritoki z obeh strani in se hitro poveča, tako da nastanejo veliki rečni otoki, kar je skupna značilnost vseh rek v porečju Amazonke. Po oblikovanju meje med Kolumbijo in Venezuelo v dolžini 260 km Rio Negro doseže Piedra del Cocuy, magmatsko kamninsko formacijo iz predkambrijskega obdobja, ki pripada Gvajanskemu ščitu. Tukaj je tromeja Kolumbije, Venezuele in Brazilije na sredini reke in zdaj popolnoma vstopa v državo Amazonas v Braziliji. Po prečkanju Cucuíja se reka nadaljuje proti jugu in le nekaj kilometrov začasno zavije proti zahodu. V Missão Boa Vista se reka Içana združi z Rio Negro in v São Joaquimu reka Uaupes, največji pritok Rio Negra, prav tako vstopi z desne strani. Rio Negro zdaj izrazito zavije proti vzhodu in na svoji poti oblikuje več brzic in majhnih otočkov. Nato gre mimo Sao Gabriel da Cachoeira, pomembnega trgovskega mesta. Po še nekaj brzicah in mogočnem pogledu na gorsko verigo Adormecida reka zapusti Gvajanski ščit, ki ga je prečkala v zgornjem in srednjem toku.
Spodnji tok
urediPotem ko reka Marié vstopi v Rio Negro, reka nadaljuje svojo pot proti vzhodu in oblikuje veliko velikih otokov ter se na več lokacijah zelo razširi. Teče mimo lokalnih skupnosti, kot je Santa Isabel do Rio Negro. V deževnem obdobju reka poplavi deželo daleč naokoli, včasih do širine 30 km, na velike razdalje. V tej sezoni, od aprila do oktobra, je to zaporedje lagun, polnih dolgih otokov in zapletenih kanalov z veliko vodnimi živalmi. Blizu Carvoeira, zadnjega večjega pritoka Rio Negra, se reka Branco združi z Rio Negro in slednja začasno tvori mejo med zvezno državo Roraima in državo Amazonas v Braziliji. Reka se zdaj obrne bolj proti jugovzhodu in postane spet zelo široka v mnogih odsekih, preden doseže največje mesto na svojem toku Manaus.
Narodni park Anavilhanas, 350.018 hektarjev velika ohranitvena enota, ki je bila prvotno ekološka postaja, ustanovljena leta 1981, ščiti del rečnega arhipelaga Anavilhanas v tem delu reke.[13] Pod arhipelagom se sreča z reko Solimões in tvori reko Amazonko, kar ustvarja pojav, znan kot Srečanje voda.
Reke izviri in največji pritoki
urediRio Negro ima dve reki izvira:
- Desni izvir reke: Río Guainía
- Desni pritok: Río Aquio
- Levi pritok: Río Conorochite
- Levi izvir reke: Río Casiquiare
- Levi pritok: Río Siapá
- Levi pritok: Río Pasimoni
Največji pritoki reke Rio Negro (od sotočja obeh izvirov) vključujejo (dolvodno):[14]
Desni | Levi |
|
|
Zgodovina
urediReko je poimenoval španski raziskovalec Francisco de Orellana, ki je prvi naletel nanjo leta 1541. Do sredine 17. stoletja so se jezuiti naselili ob njenih bregovih v središču številnih plemen: Indijancev Manau, Aruák in Trumá. Po letu 1700 je bilo suženjstvo ob reki običajno in populacija ameriških staroselcev se je po stiku z evrazijskimi boleznimi močno zmanjšala. To območje je bilo prizorišče snemanja filma Survivor: Amazonka leta 2003.
Favna in flora
urediMedtem ko ime Rio Negro pomeni Črna reka, je njena voda po barvi podobna močnemu čaju, kar je značilno za črnovodne reke. Temna barva izvira iz huminske kisline zaradi nepopolne razgradnje vegetacije, ki vsebuje fenole, s peščenih jas. Reka je dobila ime, ker je od daleč videti črna.
Veliko je bilo napisanega o produktivnosti Rio Negra in drugih črnovodnih rek. Starejša ideja, da so to 'reke lakote', se z novimi raziskavami umika priznanju, da na primer Rio Negro podpira veliko ribiško industrijo in ima številne plaže z želvami. Če raziskovalci v 17. stoletju ob reki Rio Negro niso našli veliko domorodnih ljudstev, je verjetno, da se je njihova populacija zmanjšala zaradi novih nalezljivih bolezni in vojn in ne zaradi nizke produktivnosti reke.
Rio Negro ima zelo veliko bogastvo vrst. V porečju je bilo dokumentiranih približno 700 vrst rib, ocenjeno pa je, da je skupno 800–900 vrst rib, vključno s skoraj 100 endemiti in več neopisanimi vrstami.[15] Med temi je veliko takšnih, ki so pomembne v akvaristični trgovini, vključno s kardinalno tetro (Paracheirodon axelrodi). Zaradi prekopa Casiquiare najdemo številne vodne vrste v Riu Negru in Orinoku. Ker Casiquiare vključuje tako črnovodne kot čiste in bele vode, lahko le razmeroma prilagodljive vrste prehajajo skozenj med obema rečnima sistemoma.[16]
-
Rio Negro blizu Manausa
Sprememba nivoja vode
urediOktobra 2023 je NASA poročala, da je s pomočjo Operational Land Imager z Landsatom 8 zaznala ogromen padec gladine vode v reki Rio Negro.[17] V bližini Manausa je bila 8. oktobra 2022 določena višina 19,59 metra, kar je bila tipična vrednost za oktober. Slike s 3. oktobra 2023 iz iste regije so pokazale le 15,14 metra in 17. oktobra 2023 rekordno nizko vrednost 13,49 metra. NASA je omenila informacijo Reutersa, da je julija in septembra 2023 padlo najmanj padavin po letu 1980. To je še posebej prizadelo povodje reke Rio Negro v severni Amazoniji ter dele južne Venezuele in južne Kolumbije. Atmosferski znanstvenik René Garreaud z Univerze v Čilu je domneval, da je El Niño glavni vzrok suše. Nizek nivo vode v reki Rio Negro in drugih bližnjih rekah je motil oskrbo z vodo v stotinah skupnosti, upočasnil komercialni ladijski promet in povzročil pogin rib in delfinov, so poročali tiskovni mediji.
Sklici
uredi- ↑ Tannenbaum, Frank (29. avgust 2012). TEN KEYS LAT AMER. Knopf Doubleday Publishing Group. ISBN 9780307826565. Pridobljeno 9. aprila 2018 – prek Google Books.
- ↑ Ziesler, R.; Ardizzone, G.D. (1979). »Amazon River System«. The Inland waters of Latin America. Food and Agriculture Organization of the United Nations. ISBN 92-5-000780-9. Arhivirano iz spletišča dne 8. novembra 2014.
- ↑ 3,0 3,1 Rogério Ribeiro, Marinho; Naziano Filizola, Junior; Jean Michel, Martinez; Tristan, Harmel (2022). »Suspended sediment transport estimation in Negro River (Amazon Basin) using MSI/Sentinel-2 data«. Revista Brasileira de Geomorfologia. 23. doi:10.20502/rbg.v23i1.2076.
- ↑ 4,0 4,1 4,2 4,3 »Amazon basin water resources observation service«.
- ↑ 5,0 5,1 5,2 5,3 5,4 Josyane, Ronchail (2011). »Assessment of different precipitation datasets and their impacts on the water balance of the Negro River basin«. Journal of Hydrology. 404 (3–4): 304–322. Bibcode:2011JHyd..404..304G. doi:10.1016/j.jhydrol.2011.04.037.
- ↑ Théry, Hervé; Maurence, Pascale (1997). HYDROLOGIE DU BASSIN AMAZONIEN (PDF). ISBN 2-7011-1532-9.
- ↑ »PLANO ESTADUAL DE RECURSOS HÍDRICOS DO AMAZONAS, (PERH/AM) - RT 03 - DIAGNÓSTICO, PROGNÓSTICO E CENÁRIOS FUTUROS DO RECURSOS HÍDRICOS DO ESTADO - TOMO III« (PDF). Januar 2019. Arhivirano iz prvotnega spletišča (PDF) dne 6. maja 2021. Pridobljeno 3. oktobra 2021.
- ↑ 9,0 9,1 9,2 9,3 9,4 9,5 Juan Gabriel, Leon; Stèphane, Calmont; F., Seyler; Marie-Paule, Bonnet; Mathilde, Cauhopé; Frédéric, Frappart; Naziano, Filizola; Pascal, Fraizy (2010). »Rating curves and estimation of average water depth at the upper Negro River based on satellite altimeter data and modeled discharges«. Journal of Hydrology. 328 (3–4): 481–496. doi:10.1016/J.JHYDROL.2005.12.006.
- ↑ 10,0 10,1 10,2 Jamie, Towner (2019). »Assessing the performance of global hydrological models for capturing peak river flows in the Amazon basin« (PDF).
- ↑ »Waters«. Amazon Waters. 28. maj 2014. Pridobljeno 10. oktobra 2017.
- ↑ Penn, James R (2001). Rivers of the World: A Social, Geographical and Environmental Sourcebook. Santa Barbara: ABC Clio.
- ↑ PARNA de Anavilhanas (v portugalščini), ISA: Instituto Socioambiental, pridobljeno 30. aprila 2016
- ↑ Kümmerly+Frey Rand McNally: Internationaler Atlas. Herausgegeben von Georg Westermann Verlag, ISBN 3-07-508962-1
- ↑ Hales, J., and P. Petry (2013). Rio Negro Arhivirano 2017-12-01 na Wayback Machine.. Freshwater Ecoregions of the World. Retrieved 12 February 2013
- ↑ Staeck, W.; Schindler, I. (2015). »Description of a new Heros species (Teleostei, Cichlidae) from the Rio Orinoco drainage and notes on Heros severus Heckel, 1840« (PDF). Bulletin of Fish Biology. 15 (1–2): 121–136. Arhivirano iz prvotnega spletišča (PDF) dne 28. marca 2020. Pridobljeno 16. avgusta 2024.
- ↑ NASA Bericht vom 16. Oktober 2023, Seite auf Englisch, abgerufen am 18. Oktober 2023
Reference
uredi- Goulding, M., Carvalho, M. L., & Ferreira, E. J. G. (1988). Rio Negro, Rich Life in Poor Water : Amazonian Diversity and Foodchain Ecology as seen through Fish Communities. The Hague: SPB Academic Publishing. ISBN 90-5103-016-9
- Saint-Paul, U., Berger, U., Zuanon, J., Villacorta Correa, M. A., García, M., Fabré, N. N., et al. (2000). "Fish communities in central Amazonian white- and blackwater floodplains," Environmental Biology of Fishes, 57(3), 235–250.
- Sioli, H. (1955). "Beiträge zur regionalen Limnologie des Amazonasgebietes. III. Über einige Gewässer des oberen Rio Negro-Gebietes." Arch. Hydrobiol., 50(1), 1-32.
- Wallace, A. R. (1853). A narrative of travels on the Amazon and Rio Negro, with an account of the native tribes, and observations on the climate, geology, and natural history of the Amazon Valley. London: Reeve.
- Wright, R. (2005). História indígena e do indigenismo no Alto Rio Negro. São Paulo, Brazil: UNICAMP & Instituto Socioambiental. ISBN 85-7591-042-6.