Prekmurski evangeličanski seniorat

Prekmurski evangeličanski seniorat oz. Prekmurski seniorat je bila upravna enota evangeličanske cerkve v Prekmurju za časa Kraljevine Jugoslavije med letoma 1922 in 1941, med letoma 1941 in 1945 pa se je podeljeval samo naziv častnega seniorja, ter častnega inšpektorja Prekmurskega seniorata.

Evageličanski duhovniki Prekmurskega seniorata leta 1928. Od leve proti desni: Josip Benko inšpektor, Leopold Hari, Aleksander Škilič, Karel Šiftar, Štefan Kovač senior, Aladar Darvaš, dr. Filip Popp škof, Geza Heimer, Štefan Godina, sledi neki učitelj, Adam Luthar, Karel Kovač, Henrik Goschenhoffer.

Zgodovina

Prekmurski seniorat je nastal kot posledica Trianonske mirovne pogodbe, saj se je 10 cerkvenih občin ločilo od Sombotelske škofije. Zaradi tega je sombotelski evangeličanski škof Bela Kapi že leta 1919 zaupal od Madžarske odcepljene cerkvene občine Števanu Kovatšu. De facto je Prekmurski seniorat obstajal že 3 leta, dokler ga niso 2. februarja 1922 tudi uradno ustanovili. Seniorat je izdajal mesečnik Düševni list in vsako leto Evangeličanski kalendar. Ustanovil je evangeličanski dijaški dom. Ob prihodu madžarov leta 1941 se je Prekmurski seniorat priključil nazaj k Sombotelski škofiji. Vendar se je naziv prekmurskega seniorja in seniorskega inšpektorja ohranil. Za svoje zasluge je bil dotedanji senior Števan Kovatš imenovan za častnega seniorja, dotedanji inšpektor seniorata, industrialec Jožef Benkő pa za častnega senioratnega inšpektorja. V Socialistični federativni republiki Jugoslaviji so Prekmurski seniorat ukinili. Z novo ustavo je nato nastal seniorat ev. cerkve v SR Sloveniji. Leta 2002 so naziv seniorja ukinili in ga nadomestili z škofom. Prvi škof je postal Geza Erniša.