Trianonska mirovna pogodba

Trianonska mirovna pogodba je bila sklenjena po koncu I. svetovne vojne med antantnimi silami in njihovimi zaveznicami na eni strani in Madžarsko, kot naslednico Avstro-Ogrske, oz. ogrskega dela nekdanje monarhije, na drugi strani.[1][2][3][4] Madžarska je izgubila več kot dve tretjini ozemlja, ki je bilo pred koncem vojne še ogrsko ter približno dve tretjini prebivalcev Ogrske, od tega cca. 3,3 milijona ljudi, ki so se šteli za Madžare.[5][6] Z mirovno pogodbo so največ ozemlja po razpadli Avstro-Ogrski pridobile Romunija, Češkoslovaška in Kraljevina Srbov, Hrvatov in Slovencev. Trianonska mirovna pogodba je bila podpisana 4. junija 1920 v palači Grand Trianon, v Versaju (Versailles), pri Parizu, v Franciji. Eno od glavnih določil pogodbe je omejilo število vojakov na 35.000. S to pogodbo so bila Ogrski odvzeta naslednja ozemlja:

Trianonska mirovna pogodba
Dolgo ime:
Podpis pogodbe 4. junija 1920
Datum podpisa4. junij 1920
LokacijaVersailles, Francija
Začetek veljavnosti31. julij 1921
PodpisnikiMadžarska Madžarska
Francija Francija
Združene države Amerike ZDA
Italija Kraljevina Italija
Japonski imperij Japonska
Združeno kraljestvo Velike Britanije in Severne Irske Združeno kraljestvo
Depozitorfrancoska vlada
Jezikifrancoski , angleški, italijanski
Trianonska mirovna pogodba v Wikiviru
Ozemlje Madžarske po 4. juniju.

Glej tudi uredi

 
Veliki Trianon v Versaillesu, kjer je bila podpisana Trianonska mirovna pogodba.
 
Slovenski člani jugoslovanske delegacije leta 1918 v Parizu

Sklici uredi

  1. Craig, G.A. (1966). Europe since 1914. Holt, Rinehart and Winston, New York.
  2. Grenville, J.A.S. (1974). The Major International Treaties 1914-1973. A history and guides with texts. Methnen London.
  3. Lichtheim, G. (1974). Europe in the Twentieth Century. Praeger, New York.
  4. Text of the Treaty
  5. Macartney, C.A. (1937). Hungary and her successors - The Treaty of Trianon and Its Consequences 1919-1937. Oxford University Press.
  6. »East on the Danube: Hungary's Tragic Century«. The New York Times. 9. avgust 2003. Pridobljeno 15. marca 2008.