Plazmatka
Plazmatka je bela krvnička, ki nastane iz limfocita B in proizvaja velike količine protiteles. Ima ekscentrično jedro in je močno bazofilna. Plazmatke se prenašajo po krvi in limfi. Kot vse krvne celice tudi plazmatke izvirajo iz kostnega mozga; limfociti B zapustijo kostni mozeg in se šele kasneje, predvsem v bezgavkah, pretvorijo v plazmatke.
Razvoj uredi
Ko limfociti B zapustijo kostni mozeg, imajo vlogo antigen predstavitvenih celic – antigene požirajo s pomočjo receptorsko posredovane endocitoze in jih predelajo. Dele patogenov, imenovane antigenski peptidi, celice nato izrazijo na površini (vezane na MHC II) ter jih predstavijo celicam pomagalkam (limfociti T CD4+). Celice pomagalke se vežejo na kompleks MHC II/antigen in povzročijo aktivacijo limfocita B.
Po stimulaciji s pomočjo limfocita B, do katere običajno pride v kličnih središčih sekundarnih limfnih organov, kot so vranica in bezgavke, se začnejo limfociti B diferencirati v bolj specializirane celice. Pretvorijo se lahko bodisi v spominske celice bodisi v plazmatke. Mehanizem, kako se limfocit pretvori v eno od teh celic, ni povsem pojasnjen.[1] Večina limfocitov B se pretvori v plazmoblaste in nadalje v plazmatke, ki proizvajajo velike količine protiteles.
Plazmoblast je prva, najbolj nezrela oblika plazmatke.[2] Proizvaja več protiteles kot limfocit B, a manj od plazmatke.[3] Se hitro deli in je še vedno sposoben fagocitoze antigenov in njihove predstavitve limfocitom T.[3] Celica lahko obstane na tej stopnji več dni, nato pa ali odmre ali pa se pretvori v zrelo, povsem diferencirano plazmatko.[3]
Glej tudi uredi
Viri uredi
- ↑ Neuberger, M. S.; Honjo, T.; Alt, Frederick W. (2004). Molecular biology of B cells. Amsterdam: Elsevier. str. 189–191. ISBN 0-12-053641-2.
- ↑ Bertil Glader; Greer, John G.; John Foerster; Rodgers, George G.; Paraskevas, Frixos (2008). Wintrobe's Clinical Hematology, 2-Vol. Set. Hagerstwon, MD: Lippincott Williams & Wilkins. str. 347. ISBN 0-7817-6507-2.
- ↑ 3,0 3,1 3,2 Walport, Mark; Murphy, Kenneth; Janeway, Charles; Travers, Paul J. (2008). Janeway's immunobiology. New York: Garland Science. str. 387–388. ISBN 0-8153-4123-7.