Eriap (luna)
Eriapo je progradni nepravilni naravni satelit (luna) Saturna.
| Odkritje[1] | |
|---|---|
| Odkritelj | Brett Gladman, John J. Kavelaars s sodelavci |
| Datum odkritja | 23. september 2000 |
| Oznake | |
| S/2000 S 10, Saturn XXVIII | |
| Značilnosti tira[2] | |
| Epoha: 26. februar 2000 00.00 TT | |
Srednji polmer orbite | 17,343.000 m |
| Izsrednost | 0,4724 |
| 871,2 dni (2,38 let) | |
| Naklon tira | 34,692° na ekliptiko |
| Obkroža | Saturn |
| Fizikalne značilnosti | |
Srednji polmer | 5 km [3] ocenjeno iz albeda |
| Albedo | 0,04 [3] ocenjeno |
Odkritje in imenovanje uredi
Luno Eriapo so odkrili v letu 2000 Brett Gladman, John J. Kavelaars s sodelavci [4][5]. Njeno začasno ime je bilo S/2000 S 10. Uradno ime (prvotno Erriapo, konec leta 2007 Eriapus) je dobila leta 2003 po velikanu Eriapu iz keltske mitologije.
Lastnosti uredi
Luna Eriap ima premer okoli 10 km. Kroži okroži Saturn na poprečni razdalji 17,300.000 km, obkroži pa ga v približno 871dneh. Je članica Galske skupine Saturnovih satelitov.
Na površini je Eriap svetlordeče barve (barvni indeks R-V=0,83, R-V = 0,49)[6]. Gostota je okoli 2,3 g/m3, kar je precej več kot pri drugih Saturnovih lunah. To kaže na to, da je v glavnem sestavljena iz vodnega ledu in delno iz silikatnih kamnin.
Vsi sateliti iz Galske skupine imajo podobne elemente tirnic in fizikalne lastnosti. Zaradi tega se predvideva, da imajo vsi skupni izvor oziroma, da so nastali z razpadom večjega nebesnega telesa[7][6]. Tako ena izmed hipotez o nastanku Galske skupine pravi, da sta luni Eriap in Tarvos odleteli s površine Albioriksa[8] ob trku z drugim nebesnim telesom.
Zunanje povezave uredi
Opombe in viri uredi
- ↑ Okoliščine odkritja (JPL)
- ↑ Srednji parametri tirnice from JPL
- ↑ 3,0 3,1 »Strani Scotta Shepparda«. Arhivirano iz spletišča dne 7. julija 2003. Pridobljeno 7. julija 2003.
- ↑ IAUC 7513: S/2000 S 3 and S/2000 S 4 25. oktober 2000 (odkritje)
- ↑ MPEC 2000-Y14: S/2000 S 3, S/2000 S 4, S/2000 S 5, S/2000 S 6, S/2000 S 10 19. december 2000 (odkritje in efemeride)
- ↑ 6,0 6,1 Grav, T.; Holman, M. J.; Gladman, B. J.; Aksnes, K.; Photometric survey of the irregular satellites, Icarus, 166 (2003), pp. 33-45
- ↑ Gladman, B. J.; Nicholson, P. D.; Burns, J. A.; Kavelaars, J. J.; Marsden, B. G.; Holman, M. J.; Grav, T.; Hergenrother, C. W.; Petit, J.-M.; Jacobson, R. A.; and Gray, W. J.; Discovery of 12 satellites of Saturn exhibiting orbital clustering, Nature, 412 (2001 July 12), pp. 163–166
- ↑ Grav, T.; and Bauer, J.; A deeper look at the colors of Saturnian irregular satellites