1. Mojzesova knjiga: Razlika med redakcijama

Prvotna zgodovina obsega poznane zgodbe o ''Stvarjenju'', [[Rajski vrt|Rajskem vrtu]], [[Kajn]]u in [[Abel|Ablu]], [[Noe]]tu, [[Vesoljni potop|Vesoljnem potopu]] in o [[Babilonski stolp|Babilonskem stolpu]]. Patriarhalna zgodovina se začne obljubo [[Bog]]a Abrahamu, da »''Iz tebe bom naredil velik narod''« (''1 Mz 12:2'') in pripoveduje zgodbe o [[Abraham]]u (''1 Mz 12-25'') in njegovih potomcih: Izak in njegova brata dvojčka Ezav in Jakob (''1 Mz 26-36''); o [[Jakob]]ovi družini, katere najpomembnejša figura je [[Jožef]] (''1 Mz 37-50''). Njegova zgodba nam pove, kako so Izraelci prišli v [[Egipt]]. Njihova osvoboditev je opisana v knjigi, ki sledi, [[Exodus]]. Geneza mora biti obravnavana kot del skupine tekstov, ki jih tradicionalno povezujemo v prvih pet knjig [[Sveto Pismo|Svetega Pisma]], imenovanih [[Tora]] ali [[Pentatevh]].

Poznamo še ''psevdoepigrafsko'' delo, [[Apokrif Geneze]] (ni priznan z nobenim kanonom ali zapisom), eno najpomembnejših del esenskih [[Judje|Judov]], katerih del knjižnice je bil odkrit leta [[1947]] v jamah [[Qumran]]a blizu [[Mrtvo morje|Mrtvega morja]] ([[Kumranski rokopisi]]). Zadnji od sedmih zvitkov, ki so bili najdeni v ''Jami I.'' je tudi najslabše ohranjen. Raziskave celotnega zvitka so pokazale, da je to zbirka apokriptičnih polepšav oseb iz Geneze in ne, kakor so sprva mislili, dolgo izgubljena »[[Lamehova apokalipsa]]«. Zvitek je sestavljen iz štirih delov: zgodba o [[Lameh]]u (''stolpci 1-5''), zgodba o Noetu (''stolpci 6-15''), tabela Narodov (''stolpca 16 in 17'') in zgodba o Abrahamu (''stolpci 18-22''). To delo je lep primer esenske [[Biblija|biblične]] [[eksegeza|eksegeze]] in kaže veliko podobnost s psevdoepigrafsko ''Knjigo Jubilejev'' (ki predstavlja zelo domiselno verzijo Geneze). Čeprav se njuni izračuni razlikujejo, imata knjigi skupen interes v [[koledar]]ju. Ker zvitek vsebuje besedilo, ki se nanaša na tisto, najdeno v Prvi Enohovi knjigi, obstaja možnost, da je Apokrif Geneze vir za Knjigo Jubilejev in 1. Enohovo knjigo. (Napisan je bil v [[Palestina|Palestini]] v [[aramejščina|aramejščini]] in je najzgodnejši primer psevdoepigrafskega dela v tem [[jezik]]u. Zelo pomemben je za študij lingvističnega razvoja. Napisan je ali v 1. stoletju pr. n. š. ali v [[1. stoletje|1. stoletju]] n. š.)

V verski literaturi Mezopotamije se je staro-[[Sumerija|sumerska]] [[ep]]ika vglavnemv glavnem ukvarjala z nastankom sveta, gradnjo [[mesto|mest]] in s [[vesoljni potop|Potopom]]. V epu preberemo, da je vesolje nastalo iz prvobitnega [[morje|morja]], rodili so se bogovi, ki so navadili človeka obdelovati zemljo, skrbeti za živino in kontinuirano častiti bogove. Kmalu so bila zgrajena mesta in nastale so kraljevine kot institucije. Iz nekega razloga pa so se bogovi odločili uničiti ljudi s potopom. [[Enki]] ([[akadščina|akadsko]] ''Ea''), ki se ni strinjal s to odločitvijo, je to odkril [[Ziusudra|Ziusudri]] (''Utnapishtim''-u), človeku, znanemu po svojem usmiljenju in poslušnosti. Ziusudra je po Enkijevem ukazu postavil veliko ladjo, s katero je uspešno izplul iz poplave. Nato se je vrgel na tla pred bogovoma [[An]] (Anu) in [[Enlil]] (Bel) in kot nagrado za njegovo kvalitetno življenje je Ziusudra dobil [[nesmrtnost]].