'''Absurdna drama''' tudi '''drama absurda''', predstavlja nasprotje klasični [[dramaDramatika|drami]]. Svoje poimenovanje je dobila po delu [[Martin Esslin|Martina Esslina]] ''The Theatre of the Absurd''. Pojem [[absurd|absurda]]a, oziroma samo poimenovanje absurd, izhaja iz [[Albert Camus|Camusevega]] [[Eksistencializem|eksistencializma]] in ker se je s [[Jean-Paul Sartre|Sartrom]] in Camusem identificirala cela generacija, se je termin prijel. Prvotno središče ustvarjanja tega tipa dram je bilo v [[Pariz|Parizu]]u, kjer pa so pisali večinoma emigranti, ki so tam živeli ([[Samuel Beckett|Beckett]], [[Eugène Ionesco|Ionesco]]).
Tipična značilnost absurdne drame je občutek [[sram|sramu]]u in sočutja do junakov drame, ki se nam zdijo neumni. Kaže se očitna težnja po odsotnosti smisla, ki je že tako močna, da kliče že po nečem drugem, večinoma po prisotnosti [[Bog]]a. Pri absurdni drami ne gre za družbeno angažiranost, kot je bilo to v navadi pri [[naturalizem|naturalizmu]], ampak zgolj za deskripcijo, gledalec je prisiljen razmišljati o videnem. Drama absurda se močno razlikuje od drugih tokov, ki so po idejni plati eksistencialistični, ker je v nasprotju z njimi smešna, burkaška in komična. Sartrov in Camusev eksistencializem postane preveč resnoben, zato je nova smer navdušila. Izpostavlja telesnost in vulgarnost. Ima novo [[metafora|metaforiko]], ki je groteskna in burkaška. Junaki absurdne drame niso sposobni komunikacije, ta preprosto umre, ker ne najde kontakta, nima prejemnika/naslovnika.
