Farizeji: Razlika med redakcijama

Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Vrstica 7:
V času makabejske vstaje (okoli 160-130 pr. n. št.) je med Judi obstajalo gibanje ''pobožnih'' ali ''hasidov'' (hebrejsko: {{jezik-he2|חסידים}} [hasidim]), ki se je pozneje razvilo v dva glavna tokova: farizeje in esene. Poimenovanje »farizeji« so začeli uporabljati ob koncu drugega stoletja pr. n. št.
 
Farizeji so kmalu postali opozicija vladajoči [[Hasmonejska dinastija|hasmonejski dinastiji]]. Po smrti kraljice [[Saloma Aleksandra|Salome Aleksandre]], ki jim je bila naklonjena, je izbruhnila državljanska vojna med pripadniki njenih dveh sinov, ki sta se oba potegovala za nasledstvo. V tej vojni je eskaliral tudi spor med farizeji in saduceji. Vojna se je končala z rimsko zasedbo Judeje leta 63 pr. n. št. in z izgubo prave samostojnosti. Poznejši judovski vladarji so bili samo formalno suvereni.
 
V času rimske zasedbe so farizeji sicer nasprotovali Rimljanom, vendar se niso resneje vmešavali v politiko. Po navedbah [[Jožef Flavij|Jožefa Flavija]] je bilo farizejev v tem času okoli 6000. Njihova glavna usmeritev je bila nasprotovanje Rimljanom v verskem smislu: poznavanje judovske Postave, knjig in izročil ter dosledno izpolnjevanje zapovedi. Ker so priznavali tudi ustno izročilo, so (za razliko od saducejev) verjeli v angele, v poslednjo sodbo in v telesno vstajenje.