Tomaž Planina: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
m →Jamska fotografija: postavitev slik |
m →Jamarstvo: postavitev slik |
||
Vrstica 34:
Med leti 1953 in 1956 je Planina sodeloval v prvih raziskovanjih visokogorskega krasa, na Malih podih pod [[Skuta, Kamniško-Savinjske Alpe|Skuto]] v [[Kamniško-Savinjske Alpe|Kamniško-Savinjskih Alpah]].<ref name="MP1953"/><ref name="MP1954"/><ref name="MP1956"/> V naslednjih letih je sodeloval tudi v več odpravah v [[Triglavsko brezno]] na podih pod [[Triglav|Triglavom]], 2.377 m nad morjem, kjer je prodor v večje globine ustavil neprehodni ledeni čep na globini 274 m.<ref name="TB77"/><ref name="HFTP"/><ref name="KJ1158"/> Skupaj z [[Jože Štirn|Jožetom Štirnom]] je napisal pregledni članek o visokogorskem krasu, ki je bil objavljen po njegovi smrti.<ref name="VK"/> Sredi [[1960.|šestdesetih let]] je prišlo do menjave generacij v [[Društvo za raziskovanje jam Ljubljana|Društvu za raziskovanje jam Ljubljana]], predvojna generacija se je umaknila mladim jamarjem.<ref name="DH1961"/> Ti so takoj zastavili veliko smelejše cilje, opogumljeni z velikim uspehom leta 1963, ko je majhna skupina mladih članov prebila pasažo na koncu [[Najdena jama|Najdene jame]]. Jama, ki jo je [[Viljem Putik]] odkril konec 19. stoletja nad požiralniki reke Unice, je bila dolga le 250 metrov, domnevali pa so, da je v bližini podzemska reka. Po preboju do stalno tekoče reke sicer niso prišli, odprla pa se je velika jama, dolga 5 km.<ref name="SR"/>
Planina je vodil društvo v letih od 1967 do 1971 ter od 1984 do 1986<ref name="DP"/> in pod njegovim vodstvom so sledile odprave v zelo globoke jame. Največji odmev je imela 20-članska odprava leta 1969 v [[Žankana jama|Žankano jamo]], kakor ji pravijo domačini, v bližini vasi Rašpor v [[Istra|Istri]] na Hrvaškem.<ref name="NRZJR"/><ref name="JKR"/> Gre za požiralnik krajevnega potoka, ki poleti presuši, po nekaj začetnih manjših stopnjah pa se odpre veliko, 200 m globoko notranje brezno.<ref name="ABETE"/> Med 1. in 2. svetovno vojno, ko je Istra pripadla Italiji, je bila jama v literaturi poimenovana Abisso Bertarelli; raziskali so jo je v letih 1924 in 1925.<ref name="TS50SF"/> Z globino 450 m je bila od leta 1924 do 1926 znana kot najgloblja jama na svetu.<ref name="SRMPG"/> Po letu 1959 je bila to najgloblja jama v Jugoslaviji, pred Gotovžem (tudi v hrvaški Istri, –420 m) in našim Jazbenom (–365 m).<ref name="NBJ
[[File:DZRJL_Žankana_jama_Cave_Expedition_Team_1969.jpg|thumb|upright=1.5|left|Odprava DZRJL v Žankani jami, 1969]]▼
▲[[File:DZRJL_Žankana_jama_Cave_Expedition_Team_1969.jpg|thumb
▲Planina je vodil društvo v letih od 1967 do 1971 ter od 1984 do 1986<ref name="DP"/> in pod njegovim vodstvom so sledile odprave v zelo globoke jame. Največji odmev je imela 20-članska odprava leta 1969 v [[Žankana jama|Žankano jamo]], kakor ji pravijo domačini, v bližini vasi Rašpor v [[Istra|Istri]] na Hrvaškem.<ref name="NRZJR"/><ref name="JKR"/> Gre za požiralnik krajevnega potoka, ki poleti presuši, po nekaj začetnih manjših stopnjah pa se odpre veliko, 200 m globoko notranje brezno.<ref name="ABETE"/> Med 1. in 2. svetovno vojno, ko je Istra pripadla Italiji, je bila jama v literaturi poimenovana Abisso Bertarelli; raziskali so jo je v letih 1924 in 1925.<ref name="TS50SF"/> Z globino 450 m je bila od leta 1924 do 1926 znana kot najgloblja jama na svetu.<ref name="SRMPG"/> Po letu 1959 je bila to najgloblja jama v Jugoslaviji, pred Gotovžem (tudi v hrvaški Istri, –420 m) in našim Jazbenom (–365 m).<ref name="NBJ"/> Ker se je pogosto dogajalo, da so italijanski raziskovalci jamam v [[Primorska|slovenskem primorju]] namerili precej večjo globino od resnične, je bil eden od ciljev odprave tudi natančnejša nova izmera. Odprava je dosegla prej znano dno jame, italijanski sifon, na –346 m in napredovala po dolgem nizkem in blatnem vodoravnem rovu še do slovenskega sifona, na –361 m. Nova globina bi jamo premaknila na tretje mesto na jugoslovanski globinski lestvici. Odprave DZRJL v Gotovž in Jazben, kmalu zatem, so globino Gotovža zmanjšale na 320 m, Jazbena pa na 334 m in Žankana jama je ostala na vrhu.<ref name="NRZJR"/> Ti dosežki so DZRJL postavili na vrh jugoslovanskega jamarstva tistega časa.<ref name="DH1961"/>
Ker se je pogosto dogajalo, da so italijanski raziskovalci jamam v [[Primorska|slovenskem primorju]] namerili precej večjo globino od resnične, je bil eden od ciljev odprave tudi natančnejša nova izmera. Odprava je dosegla prej znano dno jame, italijanski sifon, na –346 m in napredovala po dolgem nizkem in blatnem vodoravnem rovu še do slovenskega sifona, na –361 m. Nova globina bi jamo premaknila na tretje mesto na jugoslovanski globinski lestvici. Odprave DZRJL v Gotovž in Jazben, kmalu zatem, so globino Gotovža zmanjšale na 320 m, Jazbena pa na 334 m in Žankana jama je ostala na vrhu.<ref name="NRZJR" /> Ti dosežki so DZRJL postavili na vrh jugoslovanskega jamarstva tistega časa.<ref name="DH1961" />
Naslednja velika odprava, ki jo je vodil Planina, je bila v [[Brezno pri gamsovi glavici]] nad [[Bohinjsko jezero|Bohinjskim jezerom]] septembra 1972. Jamo so leta 1969 odkrili jamarji Jamarske sekcije Planinskega društva Železničar, tudi iz Ljubljane. Leta 1969 so ga raziskali do globine 40 m, do –170 m leta 1970, do –475 m leta 1971 in do –615 m avgusta 1972, na odpravi, pri kateri je sodeloval tudi Jurij Andjelić-Jeti, član DZRJL, in se dobro seznanil z jamo.<ref name="BPGG"/><!-- <ref name="JAY"/>--> Globine pa niso bile merjene, samo ocenjene, zato je bila naloga odprave DZRJL jamo izmeriti in poiskati morebitno nadaljevanje. Globino jame so popravili na 444 m, s čimer ni bila več prva, še vedno pa druga najgloblja jama v Jugoslaviji, in našli tudi nadaljevanje.<ref name="BPGG"/> V naslednjih letih so odprave DZRJL jamo poglobile na 817 m.<ref name="KJ3457"/>
| |||