Nevrologija: Razlika med redakcijama

Pokriva področje žilne nevrologije in glavobola. Sem sodijo predvsem krvavitve, tromboze in embolije, ki se kažejo v splošnem s spremembami zavesti in predstavljajo zelo urgentna stanja, ki zahtevajo takojšnjo strokovno oskrbo. V splošnem jih poznamo pod terminom možganska kap. Infarkt je zelo velik javnozdravstveni problem, saj je po pogostosti kot vzrok smrti na 3. mestu v razvitem svetu. Zato je ključnega pomena hitra diagnostika, ki prepreči napredovanje in sanira trenutno bolezen. Po teh napadih bo človek lahko popolnoma okreval ali pa bo postal odvisen od družbene pomoči. Posledici sta lahko ali fizična prizadetost ali pa upad miselnih funkcij. Oba problema predstavljata veliko breme tako za družbo, kot za družino. Na tem področju se priključuje tudi '''urgentna radiologija''', kjer opravljajo revaskularizacije žil po zapori s strdkom ter tudi '''nevrokirurgija''', ki oskrbuje druge žilne težave. Po takšnem dogodku poteka okrevanje najprej na intenzivni negi oddelka za vaskularno nevrologijo, nato pa so bolniki lahko odpuščeni v domačo oskrbo ali pa v institucije, kjer nudijo strokovno pomoč pri rehabilitaciji. Medtem, ko so glavoboli manj urgentno stanje, so vsekakor mnogo pogostejši problem pri bolnikih. Pri tem moramo paziti na izredno hude nenadne glavobole, ki jih ljudje opisujejo kot najhujši glavobol v življenju. Ti lahko nakazujejo na žilno etiologijo, torej možno ishemijo ali žilno krvavitev, ki pa ravno tako spadajo v urgentna stanja.

* '''uronevrofiziološke preiskave (URONEV)''' – pri tej preiskavi pregledamo živce, ki so pomembni pri odvajanju urina in blata ter spolne funkcije.

'''Multipla skleroza''' je vnetna avtoimunska bolezen, ki najpogosteje prizadene ženske. Pojavlja se v starostnem obdobju od 20. – 40. leta. Začne se lahko z motnjami vida. Sem spadajo zmanjšan barvni vid, bolečina pri premikanju očesa, točkovna izguba vida ali pa popolna izguba vida na eno oko. Lahko se začne z neprijetnimi občutki v koži, podobnimi zbadanju z iglo, pekoči koži itd. Začne se tudi kot šibkost mišic, ki se kaže kot splošna utrujenost in nerodnost. Vse to vodi v kronično bolezen, ki zelo prizadene gibanje ter tako posamezniku s to boleznijo onemogoča normalno življenje.

Ko si pacienta ogledamo, lahko velikokrat že na podlagi vidnih znakov, sklepamo na možne vzroke njegovega prihoda. Vendar je vseeno nadvse pomembno, da ga o njegovih težavah povprašamo, saj le tako izvemo vse podatke, ki vodijo k najbolj učinkovitemu zdravljenju.

Po pogovoru o vzroku prihoda ipd. vas bo nevrolog pregledal. Najprej sledi opredelitev kognitivnega statusa. To storimo najlažje s kratkim testom spoznavnih sposobnosti. Test je zasnovan tako, da lahko ocenjevanje točkujemo in tako dobimo objektivno oceno o bolnikovih kognitivnih sposobnostih. Maksimalno število točk je 30. Kar je pod 25, se smatravelja za začetne stopnje demence. Test je sestavljen iz sedmih delov, preko katerih preiščemo osnovne kognitivne funkcije:

1. '''Pozornost in orientacija''' – najprej bolnika vprašamo koliko je ura, katerega datuma/leta smo, kje se nahaja, kako je bolniku ime, kje živi. S tem preverimo orientacijo v času, prostoru in kraju. Za pozornost pa bolniku rečemo, da naj ponovi neko zaporedje številk, ki ga stopnjujemo. To nadaljujemo toliko časa, dokler bolnik ne zmore več. Nato rečemo pacientu, naj ponovi te številke še v obratnem vrstnem redu. Normalno število, ki ga pri tem dobimo je 7 številk v normalnem vrstnem redu in 5 v obratnem vrstnem redu.

[[Slika:Brain human normal inferior view with labels en-2.svg|thumb|Pogled na možgane od spodaj z označenimi možganskimi živci]]Možganski živci so posebna skupina živcev, ki oživčuje predel obraza in vratu z izjemo X. možganskega živca, ki oživčuje tudi dele avtonomnega sistema. Ime so dobili po lastnosti, da izhajajo iz predela podaljšane hrbtenjače oziroma iz zgornjega dela centralnega živčnega sistema, z izjemo I. in II., ki imata svoj začetek v možganskem področju voha in vida. Pregled le teh bomo opisali sistematično in po vrsti, zato da ne bo kakšen izpuščen. Potrebno pa je poudariti, da vsak zdravnik pregled prilagodi težavi in seveda sebi, kakor mu je lažje izpeljati pregled.

'''Prvi živec''' pod imenom '''nervus olfactorius''' skrbi za zaznavo vonjav. Njegovo nitje poteka iz predela nosu do sprednjega spodnjega dela možganov, kjer je center voha. Pregled je seveda zelo enostaven, pacient bo dobil za povohat različne stvari. Pri tem mora seveda imeti zaprte oči, da sestave ne vidi, in zatisnjeno eno nosnico, da primerjamo voh na eni in drugi strani. Ob tem ko povoha, mora sestavino poimenovati. Pred tem je smiselno povprašati, ali ima pacient nahod ali kakšen drug razlog, da tega testa ne bi bilo možno izvesti.

'''II. živec''' je '''nervus opticus''', ki je zadolžen za vid. Njegovo nitje poteka iz oči, iz področja slepe pege do vidnega področja v možganih, ki je v zatilnem predelu. Vmes pa prihaja do križanja, tako en snop nitja prinaša vidne zaznave samo iz levega vidnega polja, drugi pa iz desnega vidnega polja. Pri tem živcu pregledujemo ostrino vida, vidno polje ter očesno ozadje. Ostrino vida zdravnik pregleda z znanimi Snellenovimi tablicami. Na teh so različno velike črke, ki jih mora pacient z razdalje 6 metrov prebrati tako, da si pokrije eno oko z roko. Preiskavo vidnega polja preiskujemo na podoben način. Zdravnik in pacient si oba pokrijeta nasprotni očesi, torej če si pacient pokrije levo, si bo zdravnik zakril desno, obrnjena pa sta drug proti drugemu. Nato pa zdravnik svoja premikajoča se prsta pomika v srednji liniji v diagonalah proti sredini, ter prosi pacienta, da ko bo videl prsta, naj to pove. Tako s pomočjo primerjave zdravega vidnega polja – torej zdravnikovega, lahko ugotovi izpad vidnega polja pri pacientu. Za pregled očesnega ozadja pa se uporabi oftalmoskop ter poprosi pacienta, naj pogled fiksira v neko točko, zdravnik pa bo posvetil v oko iz kota ter tako pregledal žilje, ki je lahko prizadeto iz različnih razlogov, kot na pimer povišanega znotrajlobanjskega tlaka ali pa diabetesa.

Naslednje tri živce preiskujemo skupaj, to so '''III., IV. In VI. živec''', pod imeni '''okulomotorius''', '''trochlearis''' in '''abducens''', ki vsi opravljajo funkcijo premikanja očesnega zrkla v različne smeri. Abducens vleče zrklo navzven, trochlearis pa navznoter in navzdol proti nosu. Za vse ostale smeri je odgovoren okulomotorius. Že ob samem pregledu pacienta in ko ga poprosimo, naj sledi gibanju našega prsta z očmi brez da bi premikal glavo, lahko ugotovimo, ali ima probleme s katerim od teh živcev, najbolj zagotovo pa lahko to rečemo, ko nam pove tudi, ali vidi dvojne slike. Pri pregledu teh živcev torej iščemo okvaro zunanjih očesnih mišic, hkrati pa tudi okvaro notranjih, ki uravnavajo razširjanje in ožanje zenice. Gledamo torej refleks na osvetlitev, kjer pregledujemo, ali se pri osvetlitvi z lučko pacientova zenica zoži neposredno in ali se posredno zoži tudi druga zenica. Njuna zožitev mora biti simetrična in enaka. Gledamo pa tudi refleks na akomodacijo in konvergenco, kjer prosimo pacienta, da gleda prst, ki ga iz neke razdalje počasi približujemo njegovemu nosu. Tukaj se normalni zenici zožita in obrneta simetrično navznoter. Nepravilnosti v tem primeru bi bile, če bi videli, da je zenica ali konstantno razširjena ali konstantno zožena ter nereaktivna na svetlobo, čudnih oblik ali pa sta nesimetrično zoženi/razširjeni. Opisati pa je potrebno tudi nistagmus. To so nehoteni ritmični gibi oči, ki so lahko prisotni že ob normalnem pogledu predse ali pa ob pogledu v eno smer oziroma v nasprotno.

Naslednji živec je '''V. – nervus trigeminus'''. Ta je odgovoren predvsem za senzoriko obraza in za žvekalne mišice. Žvekalne mišice pregledamo tako, da zdravnik poprosi pacienta, naj da čeljust bolj v levo oziroma v desno, on sam pa se bo hotel upreti temu gibu oziroms mu čeljust premakniti nazaj v srednjo lego. Enako naj pacient čeljust nekoliko odpre oziroma močno zapre, zdravnik pa jo poskuša zapreti oziroma odpreti. Glede na to, da so to mišice, ki spadajo skoraj med najmočnejše v človeškem telesu, zdravnik seveda ne bo mogel premagati zdravega pacienta. K temu delu preiskave lahko še vključimo maseterski refleks, kjer naj pacient narahlo odpre usta, zdravnik pa bo na njegovo brado prislonil svoj prst ter s kladivcem udaril po njem. Spodnja čeljust se bo ob tem dejanju nekoliko dvignila. Pri zdravih ljudeh je ta refleks oslabljen ali ga sploh ni. Pomemben je le v primeru, kadar je okrepljen. Pri pregledu senzorike preiskujemo občutek za dotik, bolečino in temperaturo. Najprej bo zdravnik poprosil pacienta, da zapre oči ter mu naročil naj ob vsakem dotiku, ki ga bo začutil to tudi sporoči. S kosmom vate se bo zdravnik primerjalno dotikal leve in desne strani obraza v področju temena, lic in brade. Enako bo storil tudi z majhno buciko. Ob izpadu senzorike na levi ali desni strani ali v področju katerega od delov obraza lahko pomislimo na okvaro živca ali katere druge komponente zaznave. V sklop tega živca štejemo še kornealni refleks, ki ga izvedemo tako, da poprosimo pacienta, da svoj pogled fiksira na neko točko, mi pa se dotaknemo njegove šarenice narahlo s kosmom vate, ne da bi nas on videl. To storimo najprej na enem, nato še na drugem očesu. Pacient ob tem refleksno zapre oči.

Naslednji živec je '''VII. nervus intermediofacialis'''. To je živec, ki skrbi za mimične mišice obraza ter za okus, slinjenje ust ter še za bobnič. Pri pregledu se osredotočimo na mimične mišice ter na okus. Mimične mišice preizkusimo tako, da si najprej dobro ogledamo obraz za morebitne nenavadne stvari, kot na pimer povešen ustni kot in očesna reža, ki bi lahko nastale po kapi. Nato pa sledi, da poprosimo pacienta, da namršči čelo, nato močno zamiži, se nasmeje tako, da pokaže zobe ter z lici naredi balonček. To opazujemo za morebitno zaostajanje ene strani obraza za drugo stranjo. Preverimo pa še okus, tako da napišemo na list papirja štiri možne zaznave okusa: sladko, slano, kislo, grenko, ter na pacientov jezik damo raztopino snovi in ga prosimo, naj pokaže, kaj okusi.

'''VIII. živec''' je '''statoakustikus'''. Ta je zadolžen za sluh in ravnotežje človeka. Najprej bomo sluh preverjali tako, da bomo pacienta postavili na razdaljo 6 metrov, ga obrnili pravokotno z ušesom proti nam ter šepetali besede, ki jih mora ponoviti. Nato pa sledita še Rinnejev in Webrov preizkus, kjer pri prvem vibrirajoče glasbene vilice najprej postavimo na pacientovo kost za ušesom in nato še k ušesu ter ga poprosimo, da pove, kdaj sliši bolje. To storimo na obeh ušesih primerjalno. Drugi preizkus pa naredimo tako, da prislonimo vibrirajoče glasbene vilice na vrh glave ter prosimo pacienta, naj pove, na kateri strani sliši bolje oziroma če sliši enako na obeh. Zdrav človek bo slišal na obeh straneh enako.

Še zadnji pa je '''XII. Nervus hipoglosus'''. To je živec, ki upravlja mišice jezika, medtem ko sta VII. in IX. opravljala le okušalno nalogo. Tega bomo preverili tako, da pacienta prosimo, da iztegne jezik, ga nato pomika levo in desno kolikor hitro lahko, potisne navzgor. Nato pa še preizkusimo moč, tako da ga prisloni na lice z vso močjo, mi pa želimo nasprotovati njegovi moči. Navadno lahko že ob inspekciji vidimo, če je kaj narobe, saj se jezik pomakne na bolno stran.

Že stari Grki (Hipokrat, Platon) so se zavedali, da so možgani sedež miselnega procesa. Hipokrat je opisal epilepsijo kot motno možganov in trdil, da so možgani vpleteni v senzorično zaznavo.

Leta 1604 je Johannes Kepler opisal, da je slika na mrežnici obrnjena. Leta 1611 je Lazarus Riverius objavil knjigo o motnjah zavesti, 10 let kasneje pa je Robert Burton napisal delo o depresiji. Leta 1623 je Benito Daca de Valdes objavil prvo knjigo o pregledu vida in predpisovanju očal. Leta 1658 je Johann Jakof Wepfler postavil teorijo, da lahko kap povzroči počena žila v možganih. Leta 1661 je Thomas Willis opisal primer meningitisa, 3 leta kasneje pa je napisal knjigo Cerebri anatome ter opisal XI. možganski živec. Istega leta je Gerardus Blasius opisal in poimenoval arahnoido. Leta 1681 je Thomas Willis skoval pojem nevrologija, 5 let kasneje je Thomas Sydenham opisal obliko horee pri otrocih in mladih odraslih.

V začetku 18. stoletja so bile opisane arahnoidne granulacije in piramidna dekusacija ter prerez živčnega vlakna. Leta 1736 je Jean Astruc skoval pojem refleks. Leta 1749 je David Hartley napisal Observations of Man, kjer je bila prvič v angleškem jeziku uporabljena beseda psihologija. Leto kasneje je Jacques Daviel opravil prvo operacijo katarakte na živem človeku. leta 1755 je J.B. Le Roy začel uporabljati elektrokonvulzivno terapijo za zdravljenje duševnih bolezni, 5 let kasneje je Arne-Charles Lorry opisal, da poškodbe cerebeluma vodijo v motnje koordinacije. V naslednjih letih je bilo več odkritij v zvezi s cerebrospinalno tekočino, med drugim, da sta ventrikularna in spinalna tekočina povezani. Leta 1773 je John Fotergill opisal nevralgijo trigeminusa, Sir Joseph Priestley pa je odkril didušikov oksid. Leto kasneje je Franz Anton Mesmer začel s hipnozo. 1777 je Philip Meckel postavil teorijo, da je notranje uho polnjeno s tekočino in ne z zrakom, kot so do tedaj predvidevali. Leta 1778 je Samuel Thomas von Soemmerring predstavil moderno klasifikacijo dvanajstih možganskih živcev. 1780 je [[Etienne Bonnot de Condillac]] objavil prvo skico refleksnega odziva, leto kasneje pa je Felice Fontana opisal mikroskopske lastnosti aksoplazme v aksonu. 1784 je Benjamin Rush identificiral alkohol kot zasvojljivo drogo. 1791 je Luigi Galvani objavil delo, ki je opisovalo električno stimulacijo živcev žabe. Leto kasneje je Giovanni Valentino Mattia Fabbroni predlagal teorijo, da živčna akcija temelji tako na kemičnih kot tudi fizikalnih dejavnikih. Konec 18. stoletja je John Dalton, ki je bil barvno slep na rdečo in zeleno, prvič znanstveno opisal barvno slepoto.

V začetku 19. stoletja je Humphrey Davy sintetiziral didušikov oksid, Samuel von Sommering pa je identificiral sivo substanco v globini možganov in jo poimenoval substantia nigra. Thomas Young je opisal astigmatizem, Adam Friedrich Wilhelm Serturner pa je kristaliziral opij in sintetiziral morfij. Leta 1811 je Julien Jean Legallois odkril center za dihanje v podaljšani hrbtenjači. Istega leta je Charles Bell debatiral o funkcionalnih razlikah med dorzalnimi in ventralnimi koreninami hrbtenjače. 1817 je James Parkinson napisal delo z naslovom An Essay on the Shaking Palsy o bolezni, ki je bila kasneje preimenovana v Parkinsonovo bolezen. Leta 1824 je F. Magendie dobil prve dokaze o vlogi cerebeluma pri vzdrževanju ravnotežja. Leto kasneje je Jean-Baptiste Bouillaud predstavil primere izgube sposobnosti za govor po lezijah frontalnega korteksa. Istega leta je Robert B. Todd opisal vlogo korteksa pri razmišljanju, corpus striatuma pri premikanju in mezencefalona pri čustvovanju. Leta 1827 je E. Merck & Company začel prodajati morfij. V naslednjih letih sta bila izlirana kodein (Jean-Pierre Robiquet) in atropin (Philipp L. Geiger). 1836 je Marc Dax predstavil vpliv poškodb leve hemisfere na govor, Robert Remak pa je opisal razliko med mieliniziranimi in nemieliniziranimi aksoni, kasneje pa je postavil tudi teorijo, da so živčna vlakna in živčne celice povezani. Istega leta je Charles Dickens opisal obstruktivno apneo med spanjem. 1838 je Theordor Schwann opisal celice v perifernem živčnem sistemu, ki tvorijo mielin (Schwannove celice), leto kasneje pa je predlagal celično teorijo. Istega leta je Eduard Zeis objavil študijo o sanjah slepih ljudi. Leta 1840 je Moritz Heinrich Romberg opisal test zavedne propriocepcije (Rombergov test), Jules Gabriel Francois Baillarger pa je pisal o povezavah med belo in sivo možganovino. Dve leti kasneje je Benedikt Stilling kot prvi preučeval hrbtenjačo v prerezih, Crawford W. Long pa je prvič uporabil eter na človeku. Leta 1844 je Horace Wells uporabil didušikov oksid kot anestetik med ekstrakcijo zoba. Leto kasneje sta Ernst Heinrich Weber in Edward Weber odkrila, da stimulacija vagusa zavre utrip srca. 1847 James Young Simpson kot anestetik uporabi kloroform.

1850 je Augustus Waller opisal degeneracijo živčnih vlaken, Marshall Hall pa je skoval besedno zvezo spinalni šok. Leto kasneje je Heinrich Muller prvi opisal barvni pigment v mrežnici, Marchese Alfonso Corti pa je opisal kohlearni receptorski organ v notranjem ušesu, ki je tudi poimenovan po njem. Istega leta je Hermann von Helmholtz iznašel oftalmoskop. Leta 1852 sta George Meissner in Rudolf Wagner opisala živčne končiče, kasneje poimenovane Meissnerjeva telesca, A. Kollier pa je opisal, da motorični živci izhajajo iz nevronov v sprednjem rogu hrbtenjače. 1855 je Bartolomeo Panizza pokazal, da je okcipitalni predel ključen za vid, leto kasneje pa je Albrecht von Graefe opisal homonimno hemianopijo. Leta 1859 je Charles Darwin objavil svoje najbolj znano delo, The Origin of Species. 1862 je William Withey Gull opisal klinične znake siringomielije, Hermann Snellen pa je izumil tablice s črkami za testiranje ostrine vida, danes imenovane po njem. 1864 je John Hughlings Jackson opisal izgubo govora po možganski poškodbi, leto kasneje je Otto Friedrich Karl Deiters razločil med dendriti in aksoni. 1866 je John Langdon Haydon Down objavil delo o prirojenem idiotizmu. Istega leta je Julius Bernstein postavil hipotezo, da je živčni impulz "val negativnosti", dve leti kasneje pa je izmeril časovni potek akcijskega potenciala. 1867 je Theodore Meynert naredil histološko analizo cerebralnega korteksa. Dve leti kasneje je Francis Galton objavil delo, v katerem je trdil, da je inteligenca podedovana. 1970 sta Eduard Hitzig in Gustav Fritsch identificirala motorični korteks psa z uporabo električne stimulacije, istega leta pa je Ernst von Bergmann objavil prvi učbenik o operacijah živčnega sistema. 1871 je Weir Mitchell podrobno opisal sindrom fantomskega uda, leto kasneje je George Huntington opisal simptome dedne horee. 1874 je Jean Martin Charcot opisal amiotrofično lateralno sklerozo, Vladimir Alekseyevich Betz pa je objavil delo o gigantskih piramidnih celicah. Istega leta je Carl Wernicke objavil delo o afazijah. Leta 1875 je Sir David Ferrier opisal različne predele motoričnega korteksa opice, Richard Caton pa je istega leta kot prvi posnel električno aktivnost možganov. Istega leta je bil opisan patelarni refleks. 1876 je Franz Christian Boll odkril rodopsin, Francis Galton pa je opisal vpliv dednih dejavnikov in okolja na razvoj osebka. Dve leti kasneje je Claude Bernard opisal paralitični učinek strupa kurare, Harmon Northrop Morse pa je sintetiziral paracetamol. Istega leta je Louis-Antoine Ranvier opisal prekinitve mielinske ovojnice (Ranvierovi zažemki).1879 je Camillo Golgi opisal Golgijev napetostni organ. 1879 je William Macewen izvedel uspešno operacijo možganskega abscesa. 1883 je Sir Victor Horsley opisal učinke anestezije z didušikovim oksidom, istega leta je Emil Kraepelin skoval izraza nevroze in psihoze. Leto kasneje je Karl Koller opisal anestetične učinke kokaina, Georges Gilles de la Tourette pa je opisal več motenj gibanja. Istega leta je Richman John Godlee izvedel operacijo odstranitve možganskega tumorja. 1887 je Sergei Korsakoff opisal simptome, značilne za alkoholike, Victor Horsley pa je opravil uspešno operacijo odtranitve hrbtenjačnega tumorja. 1889 je Sir Victor Horsley objavil somatotopično shemo opičjega motoričnega korteksa. 1890 je Wilhelm Ostwald postavil membransko teorijo prevajanja po živčnem vlaknu, leto kasneje je Henrich Quincke uvedel lumbalno punkcijo. 1893 je Paul Emil Flechsig opisal mielinizacijo v možganih, Charles Scott Sherrington pa je skoval izraz propriocepcija. Leto kasneje je prišlo do odkritja, da so za prenos signala na motorični ploščici potrebni kalcijevi ioni. 1895 je prišlo do formalizacije sistema oštevilčenja možganskih živcev. Leto kasneje je Joseph Babinski opisač refleks Babinskega. 1897 je John Jacob Abel izoliral adrenalin, istega leta je Charles Scott Sherrington skoval izraz sinapsa. Felix Hoffman je v istem letu sintetiziral acetilsalicilno kislino. 1898 je Charles Scott Sherrington opisal decerebracijsko rigidnost pri mački, Bayer pa je na trg poslal heroin kot zdravilo proti kašlju. Istega leta je John Newport Langley skoval izraz avtonomni živčni sistem. 1899 je Francis Gotch opisal refraktarno dobo med živčnimi impulzi.