Absurdizem: Razlika med redakcijama

Filozofija absurda, ki jo je [[Albert Camus|Camus]] začel v [[Mit o Sizifu|Mitu o Sizifu]] (1942) in nadaljeval v [[Uporni človek|Upornem človeku]] (1952), je sicer zelo sorodna [[Eksistencializem|eksistencializmu]], saj obe priznavata nesmiselnost življenja, vendar rešitev pojmujeta drugače. Čeprav sta si absurdizem in [[eksistencializem]] zelo podobna, se ne smeta enačiti, saj [[Albert Camus|Camus]] v [[Mit o Sizifu|Mitu o Sizifu]] jasno opredeli stališče absurdizma kot [[Antifilozofija|antifilozofije]] - [[Filozofija|filozofije]], ki zanika možnost [[Racionalizem|racionalne]] razlage sveta in [[Religija|vero]] opredeli kot beg pred nesmislom. Zanika torej vse možnosti, od človeka pa zahteva, da se s svojo nezmožnostjo razumevanja sveta in osmišljanja svojega življenja sprijazni, jo ponotranji in tako postane absurdni človek. Ideal absurdnega človeka [[Albert Camus|Camus]] vidi v antičnem liku [[Sizif]], ki si ga zamišlja srečnega, kljub njegovem neskončnem, nesmiselnem in zelo napornem delu.<ref name=":0" /><ref name=":1">{{Navedi knjigo|title=Mit o Sizifu : esej o absurdnem - spremna beseda|url=http://worldcat.org/oclc/924214065|publisher=Cankarjeva Založba|date=1980|oclc=924214065|first=Zoja Skušek-Močnik|last=Skušek-Močnik|location=Ljubljana|page=445-462}}</ref>