Ulrik II. Celjski: Razlika med redakcijama

Ulrik II. je bil sin [[Friderik II. Celjski|Friderika II.]] in [[Elizabeta Frankopanska|Elizabete Modruško-Krčke]], zadnji moški potomec rodu [[Celjski grofje|Celjskih grofov]].<ref name="enc_f14">Enciklopedija Slovenije II, 1988, f. 14 {{COBISS|ID=17411}}</ref> Od leta [[1433]] je bil poročen s [[Katarina Branković|Katarino]], hčerko srbskega despota [[Jurij Branković|Jurija]] [[Brankovići|Brankovića]] in imel tri otroke, vendar so pomrli pred njim (Jurij [[1443]], Herman [[1452]] in Elizabeta [[1455]]).

V nasprotju z očetom Friderikom II., ki je predvsem skrbel za kneževino, je Ulrik II. nadaljeval pot svojega deda [[Herman II. Celjski|Hermana II.]] in se uveljavil v [[Evropa|evropski]] [[politika|politiki]]. Prizadeval si je pridobiti namestništva in s tem dejansko oblast, pri tem pa je spretno izkoriščal sorodstvene zveze Celjanov. Položaj državnega kneza [[Sveto rimsko cesarstvo|Svetega rimskega cesarstva]], ki sta ga skupaj z očetom dobila 30. novembra 1436 od cesarja [[Sigismund Luksemburški|Sigismunda Luksemburškega]], je omogočal kandidiranje za cesarsko krono in naredil Celjane enakovredne Habsburžanom. S posestjo so Celjani predstavljali Habsburžanom oviro in se z njimi zapletli v boj, ki se je končal leta [[1443]] z obojestransko dedno pogodbo.<ref>Enciklopedija Slovenije II, 1988, f. 14 {{COBISS|IDname=17411}}<"enc_f14"/ref>

Ulrik II. je poleg teženj po pridobitvi namestništva na Češkem ([[1438]]/[[1439|39]]) in nasledstvu krone kralja Tvrka II. Kotromanića v [[Bosna|Bosni]] ([[1444]]), z vojsko pod vodstvom [[Jan Vitovec|Jana Vitovca]] osvojil več gradov na [[Hrvaška|Hrvaškem]] in [[Slavonija|Slavoniji]], kar je Celjanom prineslo naziva Slavonskega bana ([[1446]]–[[1447|47]]) ter kraljevine Dalmacije in Hrvaške ([[1454]]).<ref name="enc_f15">Enciklopedija Slovenije II, 1988, f. 15 {{COBISS|ID=17411}}</ref>

Smrt kralja [[Albreht II. Nemški|Albrehta II.]] pred rojstvom njegovega prvega sina Ladislava je zapletel Ulrika II. v boj za skrbništvo. [[Ladislav Posmrtni]] je bil Ulrikov nečak ter dedič ogrske in češke krone in vojvodine Avstrije, zato je Ulrik kot bližnji sorodnik dosegel, da mu je cesar [[Friderik III. Habsburški]] leta [[1452]] prepustil skrbništvo nad otrokom. S tem si je Ulrik II. pridobil oblast v vojvodini Avstriji, v letu [[1456]] pa še kraljevo namestništvo na Ogrskem.<ref>Enciklopedija Slovenije II, 1988, f. 15 {{COBISS|IDname=17411}}<"enc_f15"/ref>

S svojimi političnimi težnjami in krepitvijo položaja so Celjani na Ogrskem trčili ob Hunyadije, katerim so načenjali dotedanji vpliv in moč. Postavitev Ulrika II. za kraljevega namestnika na Ogrskem je dala sinovoma [[János Hunyadi|Jánosa Hunyadija]] ([[Ladislav Hunyadi|Ladislavu]] in [[Matija Korvin|Matiji Korvinu]]) povod, da sta organizirala zaroto proti Celjanu. Ladislav se je čutil zelo užaljenega.<ref name="orozen">Orožen, str. 241.</ref> Vrnil se je v Beograd, da pripravi vse potrebno za sprejem kralja in Ulrika, ki sta se tudi napotila tja z vojsko. Posadka v Beogradu je bila čisto ogrska in Hunyadovcem zvesto vdana, poveljeval pa ji je Ladislavov stric po materini strani [[Mihael Silagji]]. Takoj po Ladislavovem povratku se je menda Silagjiju porodila misel, da bi Ulrika ubili. Zaroto so v Beogradu opazili tudi nekateri Ulrikovi prijatelji. Svetovali so mu naj ne hodi v Beograd, med njimi tudi kaloški nadškof Rajnhold Razgon. Ulrik je v mesto poslal svojega svetovalca Friderika Lambergarja z naročilom, naj se prepriča, če obstaja kakšna nevarnost. Lambergar se je vrnil, vendar ni opazil nič sumljivega. Urlik se je tako z mladim kraljem Ladislavom in nemškimi ter češkimi četami napotil proti Beogradu. V novembru 1456 se je pri Beogradu zbrala krščanska vojska, da bi preprečila turški vojski prodiranje globlje v Evropo. Ulrik II. je prispel v Beograd. 8. novembra se je vršil prehod iz [[Zemun]]a v Beograd in vsa vojska je brez ovir prešla v mesto. V trdnjavo pa ni mogla, saj jo je pri vhodu pričakoval Hunyadi. Ko sta prek mostu vstopila kralj Ladislav in Urlik z majhnim spremstvom, so ga dvignili in zaprli vrata. Hunyadi je menda zvečer prišel h kralju in Ulriku ter ju tolažil in se jima laskal. Urlik ni mogel spati in žal mu je bilo, da se je dal speljati v trdnjavo. Ker je slutil najhujše, si je že ponoči oblekel železno srajco. Ni pa hotel odditi z nekim Ogrom, ki se je ponudil, da ga reši, saj ni hotel zapustiti svojega kralja. Zjutraj sta bila kralj in Ulrik zgodaj pri maši. V cerkev je prišel Hunyadijev človek in pozval Ulrika naj gre k njegovemu gospodarju na pomemben pogovor. Ulrik je ostal do konca maše in se nato odzval pozivu. Pri Hunydiju je bilo več ogrskih gospodov, tako Silagji, Ladislav Kanižaj in drugi. Ko je vstopil, mu je Hunyadi začel očitati sovražno postopanje do njegovega očeta in do njega samega. Spraševal ga je ali nima doma dovolj posestev in zakaj jih išče še na Ogrskem. Ulrik je odgovoril, da mu dela krivico, saj je prišel samo vršit službo za svojega kralja in krščansko vero. Tu so Celjana zahrbtno umorili.<ref>Enciklopedija Slovenije II, 1988, f. 15 {{COBISS|IDname=17411}}<"enc_f15"/ref> Prvi je potegnil orožje Hunyadi. Ulrik se je branil z mečem. Ranil je Hunyadija po roki in glavi in Silagjija po rami. Ulriku so ranili noge, ga pobili in po ''[[Celjska kronika|Celjski kroniki]]'' na mizi obglavili. Prišli so mu pomagati nekateri njegovi spremljevalci, med njimi krbavski knez Gregor Kurjaković in šestnajstletni Kepler, vendar mu niso mogli pomagati in so si sami komaj rešili življenje. Ogri so preostalemu spremstvu zaplenili vse orožje in imetje. Tudi kralj Ladislav je bil v nevarnosti, vendar si ga zarotniki niso upali umoriti. Ko je vojska v mestu zvedela za te dogodke, je hotela napasti trdnjavo. Kralj Ladislav je ukazal naj miruje in je čete pod vodstvom Viljema Lichtensteinskega celo poslal domov. Ko je prišel v Budim, je dal Hunyadija ubiti, njegovega mlajšega brata Matijo pa je vrgel v ječo.