Enmerkar in gospodar Arate: Razlika med redakcijama

Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Octopus (pogovor | prispevki)
uvod...
(ni razlike)

Redakcija: 08:15, 5. avgust 2020

Enmerkar in gospodar Arate je legendarno sumersko besedilo, napisano v novosumerskem obdobju (21. stoletje pr. n. št.) in ohranjeno na zgodnjih posumerskih prepisih. Besedilo spada v niz besedil, ki opisujejo konflikte med Enmerkarjem, kraljem Unug-Kulaba (Uruk), in neimenovanim kraljem Arate, verjetno nekje v sedanjem Iranu ali Armeniji.

Ker zgodba govori o "zmedi jezikov" in omenja Enmerkarjevo gradnjo templjev v Eriduju in Uruku, se že od obdobja Samuela Kramerja[1] primerja z zgodbo o Babilonskem stolpu v Prvi knjigi Stare zaveze.

Povzetek

Na začetku besedila je opis ozadja dogodkov:

"V tistih dneh, ko so bile usode določene, so veliki knezi dovolili, da E-ana Unug Kulaba visoko dvigne glavo. V Unug Kulabi je bilo obilje, ki so ga prinašale poplave krapov in dež, ki je prinašal bogato žetev ječmena. E-ana v Unug Kulabi je bil osnovan, še preden je obstajala dežela Dilmun".[2]

E-ana je bil tempelj v Uruku, zgrajen v čast boginji Inani, "gospodarici vseh dežel". (E-ana pomeni Anova hiša ali Anov tempelj). V Inaninem imenu se je okronal tudi gospodar Arate, vendar boginje to ni tako veselilo kot njen opečni tempelj v Uruku.

Enmerkar, ki ga je "izbrala Inana v svojem svetem srcu s svetlih gora", je prosil boginjo za dovoljenje, da podjarmi Arato in njeno ljudstvo prisili k plačevanju davka v dragocenih kovinah in draguljih za gradnjo Enkijevega templja v Eriduju in polepšanje njene E-ane v Uruku. Inana je svetovala Enmerkarju, naj pošlje gospodarju Arate preko gora v Susin in Anšan glasnika in od njega zahteva uklonitev in plačevanje davka.

Enmerkar se je strinjal in poslal odposlanca z grožnjo, da bo uničil Arato in razselil njeno prebivalstvo, če mu ne bodo poslali davka. Zavezal se je tudi, da bo obnovil jezikovno enotnost regij, imenovanih Šubur, Hamazi, Sumer, Uri-ki (pokrajina okoli Akada) in Martu:

"Tistega dne, ko ne bo nobene kače, ko ne bo nobenega škorpijona, ko ne bo nobene hijene, ko ne bo nobenega leva, ko ne bo ne psa ne volka, ko ne bo strahu in trepeta, človek ne bo imel tekmeca! V tistem času lahko deželi Šubur in Hamazi, in Sumer, velika gora mojega veličastja, v katerem se govori veliko jezikov, in Akad, dežela, ki ima vse, kot se spodobi, in Martu, ki počiva v varnosti - celotno vesolje, dobro varovani ljudje - vsi skupaj nagovorijo Enlila v enem samem jeziku! Kajti takrat bo ambicioznim gospodom, ambicioznim knezom, ambicioznim kraljem Enki, gospodar obilja in neomajnih odločitev, modri in vsevedni gospodar dežele, božji strokovnjak, izbran za modrost, gospodar Eriduja, spremenil govor v njihovih ustih, da bo govor človeštva resnično en sam".[3]

Sklici

  1. Kramer, Samuel Noah (1968). »The 'Babel of Tongues': A Sumerian Version«. Journal of the American Oriental Society. Zv. 88, št. 1. str. 108–111.
  2. "The Electronic Text Corpus of Sumerian Literature". Etcsl.orinst.ox.ac.uk. 19. december 2006. Pridobljeno 17. februarja 2009.
  3. [ http://etcsl.orinst.ox.ac.uk/section1/tr1823.htm The Electronic Text Corpus of Sumerian Literature]. Pridobljeno 5. avgusta 2020.