Vespazijan I. Gonzaga

Vespasiano I. Gonzaga-Colonna (rojen 6. decembra 1531 v Fondiju, umrl 26. ali 27. februarja 1591 v Sabbionetu) je bil italijanski plemič iz stranske veje plemstva Gonzaga iz Mantove. Od leta 1568 do 1578 v Španiji kot svetovalec Filipa II., od leta 1571 kot podkralj Navarre in od 1575 kot podkralj Valencie. V glavnem je bil odgovoren za trdnjave. Med drugim je zgradil citadelo Pamplone in obrambo Alicanteja in Peñíscola. Od leta 1554 naprej je Vespasiano I. Gonzaga spremenil lombardsko kraj Sabbioneta v sodobno, idealno trdnjavsko in rezidenčno mesto. Leta 1585 ga je Filip II. odlikoval z redom zlatega runa.

Vespasiano I Gonzaga.

Otroštvo in mladost

Vespasiano, ime, ki ustreza rimskemu cesarju, je prišlo iz stranske veje Gonzagov iz Mantove. Bil je sin Luigija Gonzage in Isabelle Colonna, ki je prišla iz visoke rimske aristokracije. Po očetovi zgodnji smrti je za Vespasiana skrbela teta Julija Gonzaga, medtem ko se je njegova mati poročila z nekdanjim veleposlanikom v Neaplju in cesarskim generalom Filipom di Lanojem. Julija Gonzaga je bila lepa in intelektualna ženska, na njenem dvoru pa se je srečevala neapeljska inteligenca. Zato je mladi Vespasiano dobil odlično humanistično izobrazbo. Leta 1540 je umrl Vespazijanov dedek Ludovico, od katerega je podedoval Sabbioneto, njegovo kasnejše prebivališče in pripadajočo antično zbirko. Vespasiano je bil poslan v Valladolid v Španiji, za nadaljnje izobraževanje na kraljevem dvoru, kjer je postal častni družabnik 17-letnega infanta Filipa (kasneje kralja Filipa II.). Vespasiano je tri leta preživel na dvoru Habsburžanov in bil odlično usposobljen. Poudariti je treba njegovo usposabljanje na področju matematike in arhitekture, ki ju je uporabljal pri nadaljnjih gradbenih dejavnostih. Nadalje je razvil ugodne odnose s cesarjem in s Filipom. Leta 1548/49 je spremljal Filipa na potovanju v Nemčijo in Italijo.

Prva poroka

Leta 1549 se je poročil z Diano di Cordona, ki je prihajala iz španske aristokratske družine. Poroka je Vespasianu pripeljala naziv signore, nekatera posestva na Siciliji. 1551-1552 se je predstavil v cesarski vojni proti Turkom, nato pa proti francoskemu kralju Henriku II.. V boju proti Franciji se je izkazal kot pameten strateg in je bil imenovan za generalnega kapetana imperialnih sil v Italiji. Po vrnitvi iz vojne je začel prve ukrepe za določitev stalnega prebivališča v Sabbionettu. Leta 1554 so se v majhnem kraju začela obsežna gradbena dejavnost, ki so trajala do njegove smrti Leta 1555 je šel v novo vojno: skupaj s vojvodom Alba je bil proti papežu Pavlu IV., ki je povezal s Francozi, Firencami in Ferraro proti cesarju. Leta 1558 je za zasluge službe v Bruslju dobil čast španski naziv grandes. Po miru s Francijo se je leta 1559 vrnil v Sabbioneto. Istega leta je njegova žena Diana umrla menda zaradi krvavitve v možganih. Vendar pa je bila, glede na govorice, ujeta z ljubimcem in so jo zaprli in nato zastrupili.

Druga poroka

Leta 1564 se je Vespasiano poročil s hčerko vojvode Aragona, Ano Aragonsko. Povezava s kraljevsko hišo Aragon je pomenila prestižno zmago za Vespasiana, saj je bila Ana tudi sestrična pete stopnje Filipa II. Ana Aragonska je umrla po treh letih zakona leta 1567.

Kariera in tretja poroka

Po smrti druge žene se Vespasiano v celoti osredotočil na svojo kariero pod kraljem Filipom II. Bil je podkralj Navare v letih 1571/72, nato je delal v severni Afriki in od 1575 do 1578 bil podkralj v Valenciji. Medtem ko je bil v Navari in Valenciji, je bil vpleten tudi v lokalne širitve mest. V Navari je razširil utrdbe Pamplone in San Sebastiana in kot podkralj Valencije zgradil dva nova bastijona v Pegniscoli. Ideje je prinesel tudi v Sabbioneto. Leta 1575 ga je cesar Rudolf II. imenoval za vojvodo. Leta 1580 je njegov edini sin Luigi umrl, glede na govorice, po očetovi krivdi. Vojvoda je padel v melanholijo in prekinil svojo vojaško kariero. Leta 1582 se je poročil z Magharito Gonzaga, hčerko Cesare I. Gonzaga. Vendar pa iz tega zakona ni dobil nobenega otroka, kot tudi ne iz njegovega prvega zakona. Njegov edini otrok, njegova hčerka Isabella, se je poročil leta 1584 z Luigijem Caraffo, princ Stigliana (v Bazilikata). Leta 1585 ga je kralj Filip II. odlikoval z redom zlatega runa (Toson d'oro). Leta 1591 je Vespasiano umrl v starosti 60 let.

Sabbioneta

Sabbioneta je bila nepomembna vasica blizu Mantove. Njeno ime pomeni »peščeno (latinsko Sabbia) zemljišče, zgrajeno na kopnem«. Vespasianova gradbena dejavnost naj bi omogočila postati eno od idealnih mest renesanse. Sabbioneto je nasledil leta 1540 od svojega dedka Ludovica. Med Vespasianovo mladoletnostjo je bil njegov varuh kardinal Ercole in Ferrante Gonzaga je poskrbel za vladanje v Sabbionetu. Po poroki z Diana di Cordona je Vespasiano preselil svoje bivališče in začel s prvimi gradbenimi deli. Po smrti njegove žene se je posvečal Sabbionetu in osebno skrbel za širitev mesta. Leta 1562 je odredil prisilno preselitev prebivalcev okolice v novo mesto. V istem letu je bila odprta tudi Akademija humanističnega izobraževanja, ki jo je vodil Marius Nizolius (Mario Nizzoli). Vespasiano si je prizadeval pripeljati učenjake na svoj dvor in zaradi relativno visokega deleža izobraženih moških v populaciji so Sabbioneto sodobniki imenovali tudi piccola atene. Leta 1575 je bil Vespasiano imenovan za vojvodo, Sabbioneta pa je dobila mestne pravice, ki jih je podelil cesar Maksimilijan II.. V zadnjih letih se je Vespasiano v celoti osredotočil na gradbene dejavnosti v Sabbioneti, ki pa je po njegovi smrti izgubila svoj pomen Okoli 1590 zgrajeno gledališče, je v Sabbionetu, skupaj s Teatro Olimpico, najstarejša stavba v Evropi, zgrajena je po načrtih Vincenza Scamozze.

Literatura

• Nicola Avanzini: Gonzaga, Vespasiano. In: Mario Caravale (Hrsg.): Dizionario Biografico degli Italiani (DBI). Band 57 (Giulini–Gonzaga), Istituto della Enciclopedia Italiana, Rom 2001.
• Gerrit Confurius: Sabbioneta oder Die schöne Kunst der Stadtgründung. Fischer Taschenbuch Verlag, 1991, ISBN 978-3-596-10532-8.
• Susanne Grötz: Sabbioneta. Die Selbstinszenierung eines Herrschers. Marburg 1993, ISBN 978-3-89445-146-2
• Bettina Marten: Die Festungsbauten Vespasiano Gonzagas unter Philipp II. von Spanien, Diss. Hamburg 1995
• Bettina Marten: Vespasiano Gonzaga – ein Außenseiter im Familienbild 2000.
• Volker Reinhard: Die großen Familien Italiens, Stuttgart, 1992. darin: d'Este, Gonzaga, Montefeltro. ISBN 3-520-48501-X

Zunanje povezave

• breve biografia.