Strah: Razlika med redakcijama

Problem človeka je, da ne reagira s strahom in tesnobo le na dejanske nevarnosti, ampak na pričakovane in namišljene nevarnosti in neugodnosti, tudi takšne, ki se morda nikoli ne bodo zgodile <ref name="bleh"/>. Pomembno je tudi, da razlikujemo med strahom in tesnobnostjo. Strah je pogosto povezan z določenimi vedenji bega in izogibanja, tesnobnost pa je posledica groženj, ki jih občutimo kot neizogibne in za katere se nam zdi, da jih ne moremo nadzirati. Strah se skoraj vedno nanaša na prihodnje dogodke, kot so poslabšanje trenutne situacije, ali pa nadaljevanje nevzdržne situacije. Strah je lahko tudi takojšnji odziv na trenutno dogajanje. Vsi ljudje imamo instinktiven odziv na potencialno nevarnost, ki je zelo pomemben za preživetje vrste. Razlikovati pa moramo tudi med normativnim strahom in fobijami. Veliko ljudi se npr. boji višine, a jih ta strah ne ovira v normalnem funkcioniranju. Šele ko ta strah postane tako intenziven, da človeka onemogoča v aktivnostih, ki jih je prej normalno opravljal, lahko govorimo o [[Fobija|fobiji]]. Med najpogostejše strahove in fobije spadajo [[strah pred luknjami]], [[aerofobija]] (strah pred letenjem), [[misofobija]] (strah pred bakterijami), [[klavstrofobija]], [[astrafobija]], strah pred psi, strah pred odprtimi prostori, strah pred višino, strah pred kačami in strah pred pajki.

Za emocionalne procese je značilno, da so delno prirojeni in delno naučeni. Večina strahov je naučeno vedenje<ref>Marjanovič Umek, L. in Zupančič, M. (2009). Razvojna psihologija (str. 232 - 255).Ljubljana: Znanstvenoraziskovalni inštitut Filozofske fakultete</ref>. Pri tem sodelujejo različne vrste učenja. S fiziološkimi reakcijami je najbolj neposredno povezano klasično in instrumentalno pogojevanje. Vendar pa emocionalno učenje vključuje tudi vrste učenja, ki niso neposredno povezane s fiziološkimi reakcijami <ref>Lamovec, T. (1984). Emocije. Ljubljana: Filozofska fakulteta, Oddelek za psihologijo</ref>. Taki obliki sta učenje s posnemanjem in verbalno učenje, ki vključujeta mišljenje, na učenje pa vplivata predvsem preko kognitivnih procesov<ref>Lamovec, T. (1984). Emocije. Ljubljana: Filozofska fakulteta, Oddelek za psihologijo</ref>.Po Rachmanu<ref>Rachman, S. (1976). The conditioning theory of fear-acquisition: a critical examination. Behaviour research and therapy, 15(5), 375-387.</ref> lahko strah pridobimo na tri načine: neposredno s pogojevanjem in posredno z opazovanjem (ang. vicarious or observational learning) oziroma s posredovanjem neke verbalne informacije (ang. verbal threat information). Torej se lahko strahu naučimo tudi, ko ni neposrednega kontakta z dražljajem. To nam pove dejstvo, da ljudje poročajo o strahu pred objekti, s katerimi niso bili v stiku, in pred situacijami, ki jih niso doživeli<ref>Rachman, S. (1976). The conditioning theory of fear-acquisition: a critical examination. Behaviour research and therapy, 15(5), 375-387.</ref>. Različni tipi informacij vplivajo na prepričanja o strahu. Negativna informacija lahko vpliva na porast strahu, pozitivna pa prepričanje o njem nekoliko zmanjša. Pri otrocih je pomembno, katera oseba preda informacijo. Odrasla oseba učinkoviteje preda informacijo o strahu na otroka kot njegov vrstnik<ref>Field, A. P., Argyris, N. G. in Knowles. (2001). Who's afraid of the big bad wolf: a prospective paradigm to test Rachman's indirect pathways in children. Behaviour research and therapy, 39(11), 1259-1276.</ref>. Poleg tega verbalna informacija o strahu vpliva tudi na približevanje (v primeru pozitivne informacije) oziroma izogibanje (v primeru negativne informacije) do nekega objekta<ref>Field, A.P. in Lawson, J. (2003). Fear information and the development of fears during childhood: effects on implicit fear responses and behavioural avoidance. Behaviour research and therapy, 41(11), 1277-1293</ref>.

V eni izmed mnogih raziskav so ugotovili, da se otroci fobij in ostalih strahov učijo z [https://en.wikipedia.org/wiki/Observational_learning modelnim učenjem]. Pri tem imajo na otroke zelo velik vpliv odzivi staršev. V zgodnjem otroštvu je priložnosti za posredno učenje od njih ogromno, saj otroci velik del časa preživijo doma. Še posebej pomembno vlogo igra vpliv mame. Dunne in Askew (2013) <ref name="Dunne"> Dunne, G. in Askew, C. (2013). Vicarious learning and unlearning of fear in childhood via mother and stranger models. Emotion, 13(5), 974-980. </ref> sta primerjala otrokove občutke strahu in izogibajoče vedenje do neznanih živali po pozitivnem in negativnem (boječem) vzoru mater in tujih oseb. Raziskavo sta izvedla tako, da sta otrokom pokazala slike prestrašenih ali veselih obrazov (mama ali tujec) skupaj s slikami otrokom neznanih živali. Ugotovila sta, da je otrokov strah narasel potem, ko so videli živali v paru z boječim obrazom in upadel potem, ko so jih videli v paru z veselim obrazom; otrokovo povečanje ali zmanjšanje strahu se je vrnilo na prvotno raven s procesom odvajanja strahu (ang. counterconditioning) – negativne [[Emocija|emocije]] so bile nadomeščene z bolj prijetnimi, pozitivnimi. Poleg tega je izogibajoče vedenje naraslo do živali v paru z boječim izrazom; učinki so bili podobni pri materah in tujcih – tip modela ni vplival na spremembe. Razlog je verjetno v tem, da so bili v tem primeru otroci starejši in že navajeni sprejemati informacije o vedenju s stani oseb, ki niso del družine. Vpliv matere na modelno učenje strahu do živali je največji, ko je otok star od 12 do 21 mesecev, nato se ta vpliv manjša. Študija je prav tako dokazala, da lahko naučene občutke strahu obrnemo z uporabo nasprotnega postopka, in sicer, da otrokom, ki so sprva videli kombinacijo živali in boječega izraza, pokažemo žival skupaj z veselim obrazom. To je bilo izvedeno z materami in tujimi osebami in opaziti ni bilo nobenih razlik, kar nasprotuje pričakovanjem, da bo strah, pridobljen preko matere, težje odpraviti s tujim modelom in je zanimivo zato, ker nakazuje, da pravočasen pozitiven vzor s strani kogarkoli, odstrani posredno naučene občutke strahu v tej starostni skupini. To je pomembna informacija za starše in vse tiste, ki delajo s šolskimi otroki, ker implicira, da lahko potencialno preprečijo ali odpravijo pridobljen strah.

'''Brezpogojni [[dražljaj]]''' je dražljaj, ki brezpogojno, naravno in avtomatsko sproži vedenjski odziv.

Na osnovi korenitih sprememb v vedenju v odgovor na pogojni dražljaj, velja, da se pogojni dražljaj med pogojevanjem na nekaj asociira<ref>Rescorla, R.A. and Heth, C.D. (1975) Reinstatement of fear to an

Ko je učenec soočen s situacijo, da ga v bližnji prihodnosti čaka test, se lahko nanjo različno odzove. Neuspehu na testu se lahko izogne tako, da se usmeri k pozitivnemu cilju in uspešno opravi test ali pa spremeni za njega osebni pomen neuspeha. To lahko naredi tako, da zelo zniža svoja pričakovanja za uspeh in je posledično manj razočaran zaradi slabšega rezultata, ali pa tako, da vzroka za neuspeh ne pripisuje svojim zmožnostim, ampak poišče drug razlog, na primer odlašanje z delom. Če je posameznika strah pred neuspehom, mu lahko usmerjenost k uspehu služi kot zaščita, ki omili strah pred neuspehom. Ko pa želja po uspehu ni prisotna, ima strah večji vpliv na šolski uspeh in se povezuje s pogostejšim odlašanjem z delom ter slabšimi rezultati. Odlašanje ali iskanje drugih razlogov za neuspeh je najpogosteje pri učencih, ki imajo visok strah pred neuspehom in hkrati nizko usmerjenost k uspehu <ref name="DeCastella"> De Castella, K., Byrne, D. in Covington M. (2013). Unmotivated or motivated to fail? A cross-cultural study of achievement motivation, fear of failure, and student disengagement. ''Journal of Educational Psychology, 105''(3), 861-880.</ref>. Berger in Freund <ref name="Berger"/> sta ugotovila, da strah pred neuspehom napoveduje odlašanje z delom in šlabšo organizacijo učenja, vpliva pa tudi na spremembo v počutju med pripravo na izpit in med samim izpitom. Avtorja navajata, da ima strah pred neuspehom tudi pozitiven vpliv na uspešnost pri izpitu, saj je zaradi povišane vzburjenosti tudi povišana motivacija za dosego cilja.

Strah pred letenjem naj bi bil prisoten pri kar 10-40% človeške populacije.<ref name=»Gerwen«>Van Gerwen, L.J. and Diekstra, R.F.W. (2000). Fear of flying Treatment Programs for Passengers: An international review. Aviation, space and enviromental medicine, 71, 430-437.</ref> Raziskava Monice Martinussen, Elisabeth Gundersen in Reidar Pedersen (2011)<ref name=»Monica«> Martinussen M., Gundersen E., Pedersen R. (2011). Predicting fear of flying and positive emotions towards air travel. Aviation Psychology and Applied Human Factors, 2, 70-74.</ref> je potrdila, da ima strah pred letenjem več žensk kot moških, ter da na strah pred letenjem zelo vplivajo izkušnje iz letališča (check in, varnostni pregled, prijaznost zaposlenih..).

Na temo strahu pred letenjem je bila leta 2011 (Janice Hawkins-Gilligan, Judith A. Dygdon in Anthony J. Conger)<ref name=»Hawkins«> Hawkins Gilligan J., Dygdon J.A., Corgen A.J. (2011). Examining the nature of fear of flying. Aviat Space Environ Med, 82, 964-71.</ref> izvedena raziskava o značaju oz. lastnostih strahu pred letenjem in ali je ta strah povezan s pogoji na letalu sli s stopnjo že »vkoreninjenega« « (angl. ''flight-embedded'') strahu. Ljudi s strahom pred letenjem naj bi delili v tri skupine: tisti, ki sploh ne letijo, tisti, ki letijo samo če je to res nujno in tisti, ki letijo, a jim je ob tem skrajno neprijetno. Raziskovalci so menili (in tudi potrdili), da je strah pred letenjem posebna oblika strahu, ki lahko obstaja tudi brez specifičnih dejavnikov, ki naj bi strah povzročili (torej je lahko vrojen).

V današnjem času je na eni strani zelo prisoten strah pred navezanostjo, bodisi na drugo osebo, žival, predmet, [[Navezanost na blagovno znamko|blagovne znamke]] itd., ter na drugi pred tem, da bi ostali sami. Zahodna družba ohranja ideologijo, da je romantični odnos najpomembnejše družbeno razmerje. Takšna prepričanja v ljudeh vzbujajo strah pred posledicami v primeru, da svojega življenjskega partnerja ne najdejo. Ta pritisk in strah pred tem, da bi ostali sami, lahko ljudi privede tako daleč, da se jim vsakršno razmerje zdi boljše kot pa, da so samski, kljub temu, da imajo določena pričakovanja in zahteve (fizična privlačnost, socialni status, potencial za intimnost itd.). Vsak človek hrepeni po nekom, saj potrebuje nekoga s katerim se razume, počuti ljubljenega in mu predstavlja varen prostor, kamor se lahko zateče v stresnih trenutkih. Ti osnovni biološki in psihološki pritiski po socialnih povezavah lahko vodijo do strahu pred tem, da bi ostali sami. Spielmann, MacDonald, Maxwell, Joel, Peragine, Muise, Impett, (2013) <ref name="Spielmann">Spielmann, S. S. , MacDonald, G., Maxwell, J. A., Joel, S., Peragine, D., Muise, A., Impett, E. A. (2013). Settling for less out of fear of being single. Journal of Personality and Social Psychology, 105(6), 1049–1073.</ref> so izvedli raziskavo v kateri so ugotovili, da strah pred tem, da bi ostali sami povzroča, da so ljudje manj selektivni, ne iščejo tistega kar hočejo in se sprijaznijo s tistim kar dobijo. Rezultati kažejo, da osamljenost predstavlja veliko skrb za veliko število ljudi.

Klavstrofobija je pogosto povezana tudi z [[agorafobija|agorafobijo]], ki pa pomeni strah pred biti ujet sam v velikem odprtem prostoru. Namreč predvidevajo, da sta obe fobiji sledova primitivnega strahu: strah pred napadom je bil velik v velikem, nezaščitenem prostoru, ali pa v majhnem, zaprtem prostoru, kjer beg ni bil možen. Zatorej se ti dve fobiji pogosto pojavljata skupaj, kar pomeni, da ima posameznik, ki je diagnosticiran s klavstrofobijo, pogosto tudi simptome agorafobije. Ljudje s klavstrofobijo lahko brez večjih posledic, razen stalnega izogibanja tesnobnih situacij, živijo celo življenje. Do težav pa prihaja, ko mora taka oseba opraviti določene medicinske teste zavoljo svojega zdravja, ki zahtevajo mirno ležanje v ozkem tunelu ali pa jim celo fiksirajo glavo [[slikanje z magnetno resonanco| MRI]]. Rešitev je ponudila [http://www.ncbi.nlm.nih.gov/pubmed/17594277 raziskava], kjer so virtualno realnost učinkovito uporabili kot distrakcijo med samim medicinskim posegom. V sorodnih [http://www.ncbi.nlm.nih.gov/pubmed/9613029 raziskavah] pa so poročali tudi o učinkoviti uporabi [[navidezna resničnost|virtualne realnosti]] za zdravljenje klavstrofobije in tudi nekaterih drugih motenj( agorafobija, strah pred letenjem, itd.) na dolgi rok. <ref name="Wiederhold">Wiederhold, B. K., & Wiederhold, M. D. (2005). Claustrophobia. In , Virtual reality therapy for anxiety disorders: Advances in evaluation and treatment (pp. 165-171). Washington, DC, US: American Psychological Association. doi:10.1037/10858-015</ref>.

Raziskave so pokazale, <ref name="Herman">Feifel, H. in Nagy, V. T. (1981). Another Look at Fear of Death. Journal of Consulting and Clinical Psychology, 49, 278-286.</ref> da je odziv na spremenljivke ''vrednotenje koncepta smrti, dejavnik zavedanja smrti, dejavnik veroizpovedi in odnos do udeleževanja pogrebov'' povezan s stopnjo strahu pred smrtjo. In sicer, višji kot je strah pred smrtjo, nižji je koncept vrednotenja smrti. Posamezniki iz skupin z visoko stopnjo strahu so smrt večkrat opisali kot slabo, kruto in temno v primerjavi s posamezniki iz skupin z nizko stopnjo strahu, imeli pa so tudi višji dejavnik zavedanja smrti. Pogosteje so razmišljali o smrti in brali osmrtnice. Udeleženci te skupine so bili tudi manj verni in so se pogosteje izogibali pogrebom, kar kaže na to, da ima vera pozitiven vpliv pri soočanju s smrtjo. Pri močnejši veri je tako strah pred smrtjo manjši.<ref name="Jong">Jong, J., Bluemke, M., & Halberstadt, J. (2013). Fear of death and supernatural beliefs: Developing a new Supernatural Belief Scale to test the relationship. European Journal Of Personality, 27(5), 495-506. </ref>

Splošno znano je, da se plazeči dojenčki izogibajo nevarnih prepadov, ker je tudi pri njih prisoten strah pred višino, vendar nedavne raziskave na tem področju nakazujejo na dejstvo, da temu morda ni tako-ni dokazov s katerimi bi lahko trdili, da je pri dojenčkih res prisoten strah pred višino. Dojenčki se izogibajo nevarnim prepadom površine po kateri se plazijo, ker se zavedajo svojih gibalnih sposobnosti in lastnosti fizičnega okolja. Edina telesna reakcija, ki nakazuje na prisoten strah pred višino, v prisotnosti zaradi višine nevarne situacije, je pospešeno bitje srca, ki bi ga lahko pripisali tudi splošni navdušenosti nad neznano situacijo. Prisotni niso niti obrazni izrazi, ki se na splošno pojavljajo pri doživljanju straha-v večini primerov so se dojenčki v takšnih situacijah celo smejali. <ref name="Baby"> Adolph, K. E., Kretch, K. S., & LoBue, V. (2014). Fear of heights in infants?. Current Directions In Psychological Science, 23(1), 60-66.</ref>

Ljudje, ki imajo strah pred javnim nastopanjem se po navadi izogibajo situacijam v katerih bi morali govoriti pred občinstvom. Ko se takim situacijam ne morejo izogniti, doživljajo veliko mero strahu, stresa, napetosti in [[Tesnoba|tesnobe]]. Virtualna terapija je uveljavljajoče zdravljenje za zmanjšanje anksioznosti pred javnim nastopanjem. S pomočjo [[Virtual reality therapy|VRT]](virtual relaty therapy) lahko vzpostavimo repliko okoliščin, ki se pojavijo, ko se oseba znajde v situaciji javnega nastopanja. Pri oblikovanju virtualne resničnosti je pomembno, da prostor oblikujemo tako, da se na najboljši možen način približamo dejanski situaciji. Terapevti lahko tudi nadzorujejo oz. spreminjajo odziv virtualne publike, kar pripomore k odpravljanju strahu, saj se posamezniki lahko soočijo tako s pozitivnim (aplavz, prikimavanje, pozornost) kot negativnim (klepetanje, zehanje, odhod iz dvorane) odzivom publike. Haris idr. (2002) <ref name="Haris"> Harris, S. R., Kemmerling, R. L., & North, M. M. (2002). Brief virtual reality therapy for public speaking anxiety. Cyberpsychology & Behavior, 5(6), 543-550. doi:10.1089/109493102321018187</ref> so v raziskavi ugotovili, da se je strah pri udeležencih po uporabi VRT zmanjšal. Pomemben element pri odpravljanju strahu je tudi zmožnost nadzorovanja verbalne komunikacije virtualne publike z govorcem. Haris in sodelavci <ref name="Haris"/> niso pri udeležencih v VRT zabeležili nobene neprijetnosti ob uporabi računalniške opreme – headgear-ja. [http://www.wareable.com/headgear/the-best-ar-and-vr-headsets]

Občutke strahu lahko spodbudijo besede ali pa podobe. Je osnovno [[čustvo]], ki je lahko prisotno v vseh razvojnih obdobjih. Raziskovalca Levos in Zacchilli <ref name="Levos in Zacchilli">Levos, Joshua; Zacchilli, Tammy Lowery; Nyctophobia: From Imagined to Realistic Fears of the Dark. Psi Chi Journal of Psychological Research, Vol 20(2), Sum 2015 pp. 102-110. Publisher: Psi Chi National Office; [Journal Article]</ref> sta ugotovila, da je strah pred temo realistični strah. Otroci razvijejo določen strah kot odgovor na določenih točkah razvoja glede na dejavnike okolja, ki pa niso nujno razumski in realni. Starejši otroci pa imajo običajno bolj realistične strahove. Možno je, da se otroški nerealni strah pred temo pretvori v bolj realističnega v odraslosti. Ugotovili so, da niso potrebni posebni dejavniki, da nas je v temi strah. Dovolj je že misel na nevarnost ali premalo možnih skrivališč, kamor bi se lahko zatekli v primeru nevarnosti. Pri tem pa je pomembno tudi, kakšna čustva in občutke imamo do samega prostora in ne zgolj osvetljenost tega prostora. Strah v temi je najpogosteje povezan s tem, da posameznik misli, da bo postal žrtev nasilja. Ženske, še posebej mlade, so bolj nagnjene k temu, da se vidijo kot žrtev, običajno zaradi možnosti posilstva. Če je ta strah pred temo močan in traja dalj časa, lahko preraste v fobijo.

Ker je veliko otok kot tudi posameznikov strah teme, so razvili posebne metode s katerimi bi lahko zmanjšali strah. Ena izmed učinkovitih tehnik zmanjšanja strahu je ponavljanje stavkov pred spanjem, ki spodbujajo misli o otrokovi kompetentnosti in in sposobnosti, da se znajdejo v temi. Primer takega stavka je: "Jaz sem pogumen deček/deklica, lahko poskrbim zase v temi." To je namreč veliko bolj učinkovito od nevtralnih stavkov in celo bolj od razmišljanja o pozitivnih stvareh teme.

Avtorji Mellon, Kershaw, Northouse in Freeman-Gibb <ref name="Mellon" /> so leta 2006 izvedli raziskavo, v kateri so preučevali, ali in kateri osebni faktorji (starost, izobrazba, spol in rasa), stresorji (družinski stresorji in stresorji, ki izvirajo iz bolezni), družinski faktorji (trdoživost družine, socialna podpora znotraj le-te) in posameznikovo vrednotenje bolezni vplivajo na strahove pred ponovitvijo raka pri bolniku in njegovem negovalcu, in ali je pri teh strahovih opaziti medsebojno povezanost. Rezultati kažejo, da medicinski faktorji (vrsta in stopnja raka, način zdravljenja) niso imeli vpliva na strahove o ponovitvi, kot tudi ne spol, rasa, izobrazba posameznika in stresorji, ki izvirajo iz bolezni. Nakazujejo tudi, da so bili strahovi večji pri posameznikih, ki so poročali o večjem družinskem stresu in bolj negativnem vrednotenju bolezni, in da je vrednotenje bolezni posameznika bolj pozitivno večja kot sta trdoživost družine in socialna podpora znotraj le-te. Glede na rezultate bolniki in družinski negovalci vplivajo na strahove drug pri drugem, s tem da so le-ti bistveno večji pri družinskih negovalcih. Avtorji so odkrili, da ima pri tej povezavi strahov vlogo tudi starost bolnika in negovalca — bolj kot je eden od dveh mlad, večji bodo strahovi pred ponovitvijo raka pri starejšem.

Da bi na nevarnost določenih produktov ali dejanj opozorili širšo javnost, uporabimo oglaševanje. Obstaja več načinov oglaševanja, med katerimi pa je tudi tako, ki uporablja strah. Strah je uporabljen za oglaševanje mnogih izdelkov, storitev in varnostnih opozoril. Raziskava (Mukherjee & Dubé, 2012)<ref name="Mukherjee">Mukherjee, A., & Dubé, L. (2012). Mixing emotions: The use of humor in fear advertising. Journal Of Consumer Behaviour, 11(2), 147-161.</ref>. kaže na to, da visoki nivoji tenzije strahu izvabljajo obrambne odzive pri občinstvu, kar pa okrni efekt prepričljivosti oglasa.[[Humor|Humor]] lahko reducira obrambne odzive pri občinstvu in poviša prepričljivost oglasu s strašljivo vsebino. [[Humor|Humor]] je lahko tesnilo za negativne efekte previsoke stopnje strahu in tako izboljša efektivnost oglaševanja s strahom.

Reynolds, G., Field, A. P., Askew, C. (2014). Effect of Vicarious Fear Learning on Children’s Heart Rate Responses and Attentional Bias for Novel Animals. Emotion, 5, 995-1006.