Fran Potočnik: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
m →Življenje in delo: slog|razlog |
pravopis |
||
Vrstica 19:
fužinarja Franceta Potočnika in matere Elizabete. Po končanih gimnazijskih in tehniških študijah se je leta 1832 kot praktikant zaposlil pri cesarsko kraljevi deželelni stavbni komisiji v [[Ljubljana|Ljubljani]], bil 1839 kot navigacijski asistent premeščen v [[Litija|Litijo]], od koder je šel 1845 kot cestnogradbeni asistent v [[Kranj]], 1849 pa na [[Jesenice]]. Leta 1850 je bil zopet premeščen v Litijo, kjer je postal tudi [[župan]] in častni občan. Leta 1851 je napredoval za inženirja, obenem je bil premeščen v [[Kovin]] (takrat [[Ogrska]]), nato v [[Galicija|Galicijo]], kjer je napredoval do stavbnega svetnika. Ko je stopil maja 1871 v pokoj, je dobil naslov višjega stavbnega svetnika. Po vrnitvi v Ljubljano, je postal pooblaščenec civilnih inženirjev.
Potočnik se je že v mladih letih zanimal za slovenska narodna in kulturna prizadevanja. Tako je 1846 s Konradom Dakarjem v Kranju ustanovil bralno in zabavno društvo Kazino, bil član Historičnega društva za Kranjsko in njegov delegat pri Notranjeavstrijskem historičnem društvu v [[Gradec|Gradcu]]. Leta 1848 je s simpatijami spremljal narodno gibanje v Kranju in bil tudi član tamkajšne narodne straže. Seznanil se je tudi s Prešernom, katerega je oboževal in mu postal prijatelj in družabnik. Ob njegovi smrti je prihitel v Kranj, zaman pozival [[Matevž Langus|M. Langusa]], naj naslika vsaj mrtvega Prešerna, in popisal njegov pogreb. Tudi sicer je ohranil marsikatero [[črtica (književnost)|črtico]] o Prešernovi zunanji in notranji podobi in pesnikovem odnosu do revolucionarnega leta 1848. Izdatno je prispeval za Prešernov nagrobni spomenik v Kranju. V januarju 1851 je slikarju [[Franz Kurz zum Thurn und Goldenstein|Kurzu pl. Goldensteinu]] za 12 fl. odkupil Prešernovo, sliko ter jo posodil [[Janez Bleiweis|J. Bleiweisu]], da jo da litografirati Kriehuberju na [[Dunaj]], vendar do tega ni prišlo. To sliko je konec 1883 podaril [[Fran Levec|F. Levcu]] s posebnim pismom, v katerem omenja, da je Goldenstein napravil Prešerna prejokavega; pri tem podaja značilnosti Prešernovega obraza. Po vrnitvi v Ljubljano 1871 se je z vnemo udeleževal društvenega življenja v [[čitalnica|Čitalnici]], v kateri je prebil večino svojega časa, predaval na čitalničnih večerih (
Leta 1873 je sestavil spomenico ljubljanske trgovske in obrtne zbornice na skupno ministrstvo a Dunaju glede omiljenja posledic finančnega poloma, ki je prizadel Avstrijo. Na zboru Katoliškega političnega društva 5. okt. 1873 je zagovarjal volilno pravico [[duhovnik]]ov. Leta 1875, ko so Slovenci opustili kvarno Costovo abstinenčno politiko v ljubljanskem občinskem svetu, je bil pri nadomestnih občinskih volitvah z Bleiweisom, Goršičem in Petričičem v III. volilnem razredu 5. apr. izvoljen v do tedaj popolnoma nemški občinski svet. Kakor se je v njem uspešno uveljavljal kot tehnični strokovnjak, tako odločno je tudi zastopal proti nemški večini slovnska politična, gospodarska in kulturna stališča. Dne 7. jul. 1877 je bil izvoljen iz kurije kmečkih občin Trebnje-Litija-Radeče na narodni listi v deželni zbor, kjer je ostal do 1883 in deloval zlasti v narodnogospodarskem odseku. Pri nadomestnih volitvah 14. apr. 1882, ki so odločile slovensko premoč v ljubljanskem občinskem svetu, je bil v II. volil. razredu skupaj s [[Peter Grasselli|P. Grassellijem]] in Alojzijem Bayrjem izvoljen v občinski svet ljubljanskih občin. V svetu je ostal do 1886. Leta 1888 se je z nečakom inž. Karlom Alojzijem Potočnikom, ki mu je postal tudi zet, iz Ljubljane preselil v Gorico. O političnih in kulturnih dogodkih na [[Kranjska|Kranjskem]] je za obdobje 1872–1888 pisal [[Dnevnik (književnost)|dnevnik]] in obljubil [[Ivan Hribar|I. Hribarju]], da mu ga po smrti prepusti, vendar ga ta ni prejel.<ref>''Slovenski biografski leksikon'' 1925-1991.'' (2009). Elektronska izdaja. Ljubljana: SAZU</ref>
| |||