Svobodna volja: Razlika med redakcijama

dodanih 18 zlogov ,  pred 4 leti
m
pnp
(pravopis)
m (pnp)
Svobodna volja že zelo zgodaj bila definirana kot pravica do izbire onkraj družinskih, skupnostnih vezi. Državljan polisa je imel odgovornost upravljanja skupnih stvari, odgovornost pri poslih in družinske obveznosti. Slabe odločitve niso bile odraz moralnega negodovanja, temveč napak njegove osebnosti, nezrelosti, kar je pomenilo, da je bil enako odgovoren in enakih pravic kot ostali državljani. Oseba brez svobodne volje je bil suženj, to je zapuščen otrok, otrok prodan v suženjstvo, vojni plen ali ugrabljen človek. Ta se je lahko dokazal, odkupil, uveljavil, a dotedaj ni imel pravih pravic.
 
Četudi v antiki obstaja niz filozofskih definicij svobodne volje, je isto obdobje zaznamovalo predvsem vedno bolj razširjen pojav suženjstva in z leti vedno daljšega pravnega varstva nedoraslih mladih oseb (kar še posebej velja za rimsko obdobje). Vzgajanje mladih oseb v odgovorne posameznike, priučevanje odgovornosti in pri tem negovanje gospodarske rasti je bilo vedno bolj zapleteno. Najemniški vojaki plemenskih skupnosti so prevzeli vojaško breme, svobodna volja pa se s propadom [[Rimski imperij|rimskegaRimskega imperija]] preoblikuje v srednjeveško etiko.
Srednjeveška etika je v veliki meri temeljila na razširjanju že izgubljenega znanja in ohranjanju prostora zaprtega glede na svetovne gospodarske tokove. Tako se je filozofija usmerjena v determinizem družbenega položaja oprla na stoično filozofijo. Vedno bolj pa je postala pomembna tematika naključja v teologiji in družbenemu porastu. Kako se odzvati na naključne nesmiselne dogodke, ki so po srednjeveški etiki del božjega načrta. Vsako predvidevanje, zaupanje v naključje, ali celo poseganje v svobodno odločitev ljudi je tako bilo zlo. Ključni predstavnik takšni misli je [[Avguštin iz Hipona|Avguštin]], njegov nasprotnik pa je povzel mnenje [[Mark Tulij Cicero|Cicera]], da nikakršno poseganje in predvidevanje nadčloveških proporcev ne more poseči v človeška svobodo.
 
Sholastika, srednjeveški teologi, so skušali z razumom objasniti Resnico vere. Z uporabo razuma so želeli ustanoviti red, prepričani, da je tudi Bog bitje razuma. Ob resnih zapletih glede tega, kaj je vse heretika v srednjeveški družbi in koliko anarhije se lahko vnese v tedanjo [[Rimskokatoliška cerkev|rimokatoliško cerkev]], je postala pomembna z renesanso izmenjava o svobodni volji med Martinom Luthrom in Erazmom Roterdamskim.
 
Z renesanso se znatno ojača filozofiranje o svobodni volji. [[John Stuart Mill|Stuart Mill]] je močno zaznamoval razmišljanje o svobodi. Z uvedbo socialnih in delavskih pravic s strani [[Organizacija združenih narodov|Organizacije združenih narodov]], Evropske unije in ustavnega prava nekaterih držav so bile omejene pravice podjetniške pobude za ceno boljšega življenja delavcev. Ocenjevanje svobodne volje državljanov je tako omejeno z različnimi determinacijami družbe, a je pretočnost družbe večja in tako pomembna teoretična postavka za gradnjo gospodarstva in odgovorne družbe. [[Kategorija:Svobodna volja| ]][[Kategorija:Vzročnost]][[Kategorija:Etika]][[Kategorija:Metafizika]][[Kategorija:Religijska filozofija]][[Kategorija:Teologija]][[Kategorija:Krščanska filozofija]]
[[Kategorija:Svobodna volja| ]][[Kategorija:Vzročnost]][[Kategorija:Etika]][[Kategorija:Metafizika]][[Kategorija:Religijska filozofija]][[Kategorija:Teologija]][[Kategorija:Krščanska filozofija]]
{{philo-stub}}