Wikipedija

Jean-Paul Sartre: Razlika med redakcijama

Pregledujte zgodovino interaktivno
← Starejše urejanjeNovejše urejanje →
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
VizualnoVikibesedilo
m prenos navedkov v q:
m Bot: Parsoid bug phab:T107675
Vrstica 22:
Temelj njegovih del je filozofija. Začel je z
razpravami o domišljiji in čustvih ( L´Imagination, 1936). Prve elemente
<nowiki> </nowiki>svojega mišljenja, v katerih izhaja iz Husserla, Heideggerja in Hegla,
je podrobno razvil v obsežnem delu Bit in nič (L´Etre et le néant,
1943). Zanimal se je tudi za marksizem. Preobrat v Sartrovem teoretičnem
<nowiki> </nowiki>obravnavanju od fenomenološko-eksistencialistične filozofije k
marksizmu označuje njegovo drugo glavno delo Kritika dialektičnega
uma(1960).
Vrstica 38:
matematike in ga spoznal s klasično književnostjo. To je bilo okolje, v
katerem so zelo cenili razumniške in literarne vrednote. Srednjo šolo je
<nowiki> </nowiki>obiskoval v Parizu in La Rochellu, kamor se je za nekaj let preselil z
materjo, potem ko se je znova poročila, in nazadnje spet v Parizu. Že
kot mladenič se je začel zanimati za filozofijo, po tem ko je prebral
Bergsonov esej o trenutnih podatkih zavesti. Sartre je globoko zaničeval
<nowiki> </nowiki>očima in njegova mladeniška leta so bila polna grenkobe, ki jo je
brezkompromisno opisal v spominih na mladost Besede (Les mots, 1963).
 
Leta
<nowiki> </nowiki>1924 je na ugledni ustanovi Ecole normale superieure začel petletni
študij filozofije. Na tem inštitutu višjega šolstva, ki je bilo
izhodišče vseh francoskih mislecev in intelektualcev tiste dobe, je
Vrstica 54:
naredil profesorski izpit na različnih gimnazijah poučeval filozofijo.
Njegovo pedagoško kariero je prekinila 2. svetovna vojna in leta 1939 so
<nowiki> </nowiki>ga vpoklicali v vojsko. Vojaški rok je odslužil v Toursu. Čez eno leto
je prišel v nemško ujetništvo, marca 1941 pa mu je s ponarejenimi
dokumenti uspelo pobegniti iz taborišča v Trieru in se vrniti v Pariz.
Vrstica 62:
== V odporniškem gibanju ==
Vojne
<nowiki> </nowiki>izkušnje so trajno vplivale na njegovo življenje in misel. Ko je videl,
<nowiki> </nowiki>kakšne nečlovečnosti so ljudje sposobni v medsebojnih odnosih, je začel
<nowiki> </nowiki>sodelovati s francoskim odporniškim gibanjem; delal je v skupini
odporniških intelektualcev z nazivom ˝Socializem in svoboda˝ ter pri
ilegalnem časopisju in se začel vse bolj zanimati za marksizem. S Simone
<nowiki> </nowiki>de Beauvoir in Mauriceom Merleaujem – Pontyjem je ustanovil mesečno
revijo Les Temps Modernes(moderni čas,1945)- glasilo francoskih
eksistencialistov s Sartrom na čelu, da bi si tako ustvaril javni forum
za svoje ideje. Revija izhaja še danes. Še pred nemško zasedbo je izšlo
njegovo glavno filozofsko delo Bit in nič (L' etre et le neant, 1943), s
<nowiki> </nowiki>katerim je po končani vojni postal slaven po vsem svetu in ki je
odločilno vplivalo na povojni razvoj francoske revolucije. Celotno
Sartrovo delo je v bistvu opredeljeno z analizo eksistencialističnega
Vrstica 78:
(La nausee, 1938), njegovi znani drami sta še Muhe (Les mouches, 1943)
ter Umazane roke (Les mains sales, 1948). Poleg literature in filozofije
<nowiki> </nowiki>se je ukvarjal z novinarstvom in politiko. Skušal je ustanoviti novo
nekomunistično levičarsko stranko in političen časopis, pa se mu to ni
posrečilo. Leta 1945 je bil več mesec v ZDA kot posebni dopisnik
Vrstica 96:
vojne zločine in se začel zavzemati za pravice Vietnamcev. Pisal je
peticije in manifeste ter odhajal na dolga potovanja po Sovjetski zvezi,
<nowiki> </nowiki>Kitajski in Kubi. Od socializma sovjetskega tipa se je dokončno odvrnil
<nowiki> </nowiki>leta 1968, ko je podprl revolucionarno študentsko gibanje v Franciji in
<nowiki> </nowiki>obsodil vdor čet varšavskega pakta na Češkoslovaško. Značilno je, da je
<nowiki> </nowiki>vedno izražal naklonjenost nasproti samostojnemu razvoju socialistične
družbe v Jugoslaviji.
 
Preobrat v Sartrovem teoretičnem
obravnavanju od fenomenološko-eksistencialistične filozofije k marksizmu
<nowiki> </nowiki>označuje njegovo drugo glavno delo Kritika dialektičnega uma, ki je
izšlo leta 1960. Sartre je povezanost eksistencializma in marksizma
videl v uresničitvi človekove pravice do svobode v obliki politične
Vrstica 126:
== Značilnosti Sartrovih del ==
Sartre
<nowiki> </nowiki>je uspešno napisal številna literarna dela in ogromno prispeval k
literarni kritiki in biografiji. Temelj njegovega dela je filozofija.
Sartrova dramska dela so najvidnejši primer eksistencialistične
dramatike. Popolna človekova odgovornost, ta njegova prepuščenost samemu
<nowiki> </nowiki>sebi povzroča človeku občutek tesnobe, zapuščenosti in obupa. Boga ni,
torej tudi moralnih norm ni, človek je obsojen na to, da je svoboden. S
tega stališča prikazuje ne samo moralne, ampak tudi politične in
socialne probleme. Dogajanje zgošča v en sam prostor in kratko trajanje.
<nowiki> </nowiki>Sartrovo delo vzbuja sicer pozornost bolj s svojimi idejami kot z
estetskimi kvalitetami, vendar je njegova umetniška moč očitna. Njegova
igre so bogate s simboli, ki pomagajo razumeti filozofijo. Njegovi
Vrstica 153:
== Misel ==
Sartrova
<nowiki> </nowiki>glavna ideja je bila, da smo ljudje obsojeni na svobodo. Teorija sloni
na njegovi zamisli, da ni nikakršnega stvarnika, in je ilustrirana z
uporabo primera o napravi za rezanje papirja. Sartre pravi, da, če je
Vrstica 167:
 
pomembno; verodostojnost v naših življenjih (izkušnje
<nowiki> </nowiki>v življenju), ne pa znanje. Smrt je navsezadnje zadnja točka, ko
prenehamo zase obstajati kot bitje in dokončno postanemo objekti, ki
obstajajo le za zunanji svet. Kot tako, smrti poudari težo našega
svobodnega, individualnega obstoja. Ko je poučeval na Lycée du Havre
leta 1938, je napisal novelo La Nausée (Nausea – Slabost), ki deluje kot
<nowiki> </nowiki>manifest eksistencializma in ostaja eno izmed njegovih najbolj znanih
del. Verjel je, da so naše ideje le produkt izkušenj v pravih
življenjskih situacijah in da novele ter dramske igre le opišejo osnovne
<nowiki> </nowiki>izkušnje in imajo enako vrednost kot same filozofske teorije, kot je
eksistencializem. Postane pozoren na dejstvo, da neživi objekti ostanejo
<nowiki> </nowiki>absolutno neodvisne od njihovega obstoja, torej je so neodvisni od
tega, kako jih človek lahko dojame. Za inspiracijo je vzel tudi rek, ki
ga je razložil Franz Adler: Človek izbere in se ustvari z igranjem
Vrstica 234:
 
Sartre,
<nowiki> </nowiki>J.P. 1981. Hudič in ljubi bog. Ljubljana: s.n. Sartre, J.P. 1960.
Nepokopani mrtveci. Ljubljana: Državna založba Slovenije Sartre, J.P.
1963. Igra je končana. Maribor: Založba Obzorja
Pridobljeno iz »https://sl.wikipedia.org/wiki/Jean-Paul_Sartre«