Bavarska nasledstvena vojna: Razlika med redakcijama

Ob izumrtju bavarske veje [[Wittelsbachi|Wittelsbachov]], leta 1777, je Avstrija postavila zahtevo po [[Spodnja Bavarska|Spodnji Bavarski]] in [[Zgornji Palatinat|Zgornjem Palatinatu]] (nemško ''Oberpfalz'') in, potem ko je novi [[Volilna kneževina Bavarska|bavarski]] [[volilni knez]] [[Karel Teodor]] na to pristal, ozemlje zasedla z vojsko. Pruski kralj [[Friderik II. Veliki]] je kot protiukrep z vojsko prekoračil češko mejo. Avstrijska vojska je pričakala Pruse, okrepljene s [[Saška (volilna kneževina)|saškimi]] četami, na utrjenih položajih severovzhodno od [[Praga|Prage]]. Zaplet so rešili brez prelivanja krvi z mirom v Teschnu; vojski sta se umaknili, Bavarska pa je morala Avstriji odstopiti območje [[Innviertel]].

 

 

Do bavarske nasledstvene vojne je prišlo v času, ko je pobudo v zunanji politiki [[Habsburška monarhija|habsburške monarhije]] že prevzemal sovladar [[Marija Terezija|Marije Terezije]], [[Sveto rimsko cesarstvo|cesar]] [[Jožef II. Habsburško-Lotarinški|Jožef II.]], in so bila razmišljanja avstrijskega kanclerja [[Wenzel Anton von Kaunitz|von Kaunitza]] o odnosih s sosedi bliže Jožefovim kot vladaričinim pogledom.

Dedno neugoden položaj Karla Teodorja na Bavarskem je Jožef II. želel izkoristiti za izboljšanje avstrijskega položaja v srednji Evropi in nekoliko nadomestiti izgubo, ki jo je Avstrija utrpela s [[Šlezijske vojne|prusko zasedbo Šlezije]]. V njegovem imenu se je kancler Kaunitz, vedoč da Karlu Teodorju Bavarska ni preveč pri srcu, oprl na zelo neprepričljive dedne in fevdne pravice Habsburžanov na Spodnjem Bavarskem in v Zgornjem Palatinatu in uspel v tajnih pogajanjih Karla Teodorja pripraviti do tega, da je Habsburžanom dedne pravice priznal. (Karel Teodor si je ob tem obetal, da bo od Jožefa II. dobil v zameno ozemlja v [[Prednja Avstrija|Prednji Avstriji]] in na [[Avstrijska Nizozemska|Avstrijskem Nizozemskem]], ki jih bo lahko kot dedna gospostva zapustil svojim številnim nezakonskim sinovom). Takoj ko je bil dogovor 3. januarja 1778 na Dunaju podpisan, je avstrijska vojska zasedla s pogodbo določene dele Bavarske.

 

 

Avstrijski zasedbi ozemelj je nasprotovalo prebivalstvo zasedenih ozemelj in večina nemških knezov ter predvsem pruski kralj Friderik II., ki je tudi sam pogledoval po bavarskih ozemljih in je na vsak način hotel preprečiti krepitev avstrijskega položaja v [[Sveto rimsko cesarstvo|cesarstvu]]; pridružil se mu je do nasledstva upravičeni vojvoda von Pfalz-Zweibrücken-Birkenfeld. Potem ko diplomatska pogajanja niso bila uspešna, je Friderik II. 3. junija Avstriji napovedal vojno. 5. julija je pruska vojska, okrepljena s saškimi četami, prekoračila češko mejo.

 

Prusi so pod poveljstvom Friderika II. (80.000 mož) prodirali iz [[Šlezija|Šlezije]] (iz [[Kłodzko|Kłodzkega]]) in pod poveljstvom Friderikovega mlajšega brata, princa Henrika (60.000 pruskih in 20.000 saških vojakov), preko prelazov iz [[Saška|Saške]] in [[Lužica|Lužice]] in se ustavili pred avstrijskimi položaji ob zgornji [[Laba|Labi]] (nazivni poveljnik Jožef II., operativni [[Franz Moritz von Lacy|feldmaršal von Lacy]]) in [[Jizera|Jizeri]] (poveljnik [[Ernst Gideon von Laudon|feldmaršal von Laudon]]), ki so jih Avstrijci držali s 170.000 vojaki. Obe strani sta se izogibali odločilnemu spopadu in se omejevali na manjše premike, vznemirjanja in motenje oskrbovalnih poti. Pri tem so se na avstrijski strani izkazale lahke enote iz [[Vojna krajina|Vojne krajine]]. Ob pomanjkljivi oskrbi v slabem vremenu sta vojski Čehom pojedli vse zaloge hrane, med katero je prevladoval krompir; vojno so zato ironično poimenovali ''krompirjeva vojna''. Avstrijski obrambni položaji so bili dobro izbrani, tako da Prusi niso tvegali napada. Do njega ni prišlo tudi zato, ker se Francija in Rusija s prusko zasedbo Češke nista strinjali in ker se je Marija Terezija obrnila na pruskega kralja s prošnjo, naj se izogne prelivanju krvi, na kar je Friderik pisno pristal.

 

Na pobudo Marije Terezije se je, po sprva neuspešnih poskusih, s podporo ruske carice [[Katarina Velika|Katarine Velike]] vendarle posrečilo končati vojno z mirom v Teschnu (13. maj 1779); Rusija in Francija sta bili pogodbena poroka. Bavarska je morala Avstriji kot odškodnino za njene zahteve odstopiti ozemlje med rekami [[Donava]], [[Inn]], [[Salzach]] in [[Traun]] z okrog 60.000 prebivalci in mestoma [[Braunau]] in [[Ried]], t. i. [[Innviertel]]; Avstrija je Prusiji priznala pravico do frankovskih mejnih grofij [[Bayreuth]] in [[Ansbach]] (kjer so gospodarili [[Hohenzollerji]], sorodniki Friderika II; Prusija je leta 1791 grofiji odkupila od gospodarjev). Posredovanje za mir v Teschnu je bilo zadnje zunanjepolitično dejanje Marije Terezije.

 

 

* {{navedi knjigo|last=Zöllner|first=Erich|title= Geschichte Österreichs : von den Anfängen bis zur Gegenwart |publisher= Verlag für Geschichte und Politik, R. Oldenbourg Verlag |location= Wien, München |year=1990| cobiss=1209901}}

* {{cite book |title=Vojna enciklopedija|last= |first= |authorlink= |coauthors= |year=1958|publisher= Redakcija vojne enciklopedije|location= Beograd|isbn= |cobiss=13561861|page= |pages= |accessdate=}}

 

[[Kategorija:Vojne 18. stoletja]]

[[Kategorija:Leto 1778]]

[[Kategorija:Leto 1779]]