Krak des Chevaliers: Razlika med redakcijama

▲Prvotni grad na strateško pomembnem mestu je dal leta [[1031]] zgraditi [[Homs|homški]] [[emir]] in v njem nastanil [[Kurdi|kurdsko]] [[garnizija|garnizijo]]. Po Kurdih je grad tudi ime ''Hisn al-Akrad'' (kurdski grad), od koder izhaja tudi beseda »krak«. Do leta [[1097]], ko so Sirijo dosegli prvi križarji, je bil že zapuščen. Ob križarskem napredovanju so se vanj zatekli okoliški prebivalci, ki so slišali grozljive zgodbe o pokolu v [[Marat al-Numan]]u. Zaradi tam uskladiščenih zalog hrane so ga križarji pod poveljstvom [[Raymond de St. Gilles|Raymonda de St. Gillesa]] pričeli oblegati. Begunci so kmalu spoznali, da nimajo možnosti za dolgotrajen upor, zato so se neke noči neopazno izmuznili iz gradu. Križarji so kmalu zatem nadaljevali pohod proti [[Jeruzalem]]u in grad je ponovno zasedel homški emir. Leta [[1110]] ga je osvojil [[Antiohija|antiohijski]] [[regent]] [[Tankred]] in ga priključil [[Tripoli (Libanon)|tripolijski]] grofiji. Leta [[1144]] ga je tripolijski grof [[Rajmond II.]] izročil [[križarji|križarskemu]] [[red svetega Janeza|redu svetega Janeza]] (kasnejšim [[malteški vitezi|malteškim vitezom]]), ki so nujno potrebovali logistično bazo za svoje delovanje po Bližnjem vzhodu. [[Nuredin]] (kasnejši [[alep]]ski emir) ga je poskušal zasesti leta [[1163]], vendar se je moral umakniti po posredovanju združenih enot iz [[Antiohija|Antiohije]] in [[Tripoli (Libanon)|Tripolija]]. [[1170|Sedem let zatem]] so se križarji tega sedaj že bogatega reda lotili obsežnega projekta razširitve in dodatne utrditve gradu, ki je v več fazah trajala celo stoletje. Ko se je [[Saladin]] leta [[1188]] vračal z zmagovite bitke pri [[Hatin]]u (za [[jeruzalem]]sko kraljestvo), ga je tudi sam želel zasesti. Njegovi možje so celo uspeli ujeti grajskega oskrbnika in mu naročili, naj branilce pozove k predaji. Oskrbnik jih je pred grajskim vhodom v [[arabščina|arabščini]] res pozval k predaji, v [[francoščina|francoščini]] pa jim je rekel, naj grad branijo do zadnjega moža. Saladin je kmalu opustil misel na obleganje in se raje posvetil lažje osvojljivim ciljem v regiji ([[Tartus]], [[Latakija]], [[Saladinov grad]] itd.).

▲Leta [[1271]] so [[Mameluki]] pod poveljstvom [[sultan]]a [[Bajbars]]a po enomesečnem obleganju uspeli prebiti zunanje stene gradu, notranji del pa je še vedno ostal nerešljiva uganka. Zato so se Mameluki poslužili zvijače. Ponaredili so pismo viteškega [[veliki mojster|velikega mojstra]] iz [[Tripoli (Libanon)|Tripolija]], naj branilci grad predajo, Bajbars pa jim bo omogočil varen umik v Tripoli, od koder bodo za vedno zapustili Bližnji vzhod. Branilci so [[8. april]]a res predali grad, čeprav bi kljub zdesetkanosti (v gradu s kapaciteto okoli 2000 vojakov je ostalo le okoli 200 branilcev) lahko zdržali še mesece obleganja.

▲Mameluki so osvojeni grad še dodatno utrdili in ga uporabljali kot oporišče proti Tripoliju. S koncem [[križarske vojne|križarskih vojn]] je izgubil vojaški pomen. Po mameluškem napadu na [[Akre]] leta [[1291]] so ga zapustili in vanj so se naselili [[kmet]]je, ki so jih [[Francozi]] do leta [[1934]] izselili v vas Al-Qalaa pod gradom. Danes je grad v lasti države [[Sirija|Sirije]].