Koncentracijsko taborišče Jasenovac: Razlika med redakcijama

{{refimprove}}

 

== Koncentracijsko taborišče ==

 

Prvi »''Legalni ukaz za obrambo ljudi in države''« je datiran 17. aprila 1941 in odreja smrtno kazen za »''prekršek nad častjo in življenjskimi interesi hrvaškega naroda ter ogrožanjem obstoja Neodvisne države Hrvaške''«. Temu je kmalu sledil ''Uradni odlok o rasah'' in ''Uradni odlok o zaščiti arijske krvi in časti hrvaškega naroda'', ki je datiran 30. aprila 1941, sledil pa mu je ''Odlok o oblikovanju in določitvi rasno-političnega odbora'' 4. junija 1941 Vsiljevanje takih »rasističnih pravnih dejanj« niso opravljala samo normalna sodišča, ampak tudi izredna sodišča tako kot npr. vojaška sodišča s podaljšano pristojnostjo. Kmalu so se začele vrstiti razne aretacije, prepolni zapori pa so bili eden od povodov za nastanek kasnejše (po vojni) hrvaške sramote, ki so jo pričeli graditi v mestu Jasenovac, ki še danes stoji razmeroma blizu državne meje med Hrvaško ter Bosno in Hercegovino.

 

== Izgled taborišča ==

Koncentracijsko taborišče Jasenovac je sestavljalo nekaj taborišč, ki so bila narejena v kratkih časovnih presledkih in so bila bolj ali manj oddaljena od mesta Jasenovac. Ustaši so vse prebivalstvo mesta pobili ali preselili, v samo mesto pa namestili stalno ustaško vojaško upravo z vojsko.

 

 

== Izhodišča ==

Jasenovac je bilo prvo ustaško taborišče, ki je delovalo po nacističnem vzoru. Vjekoslav Luburić Maks, ustaški funkcionar zadolžen za delovanje taborišča, je preživel nekaj časa celo v [[Tretji rajh|Nemčiji]] kot gost [[Gestapo|Gestapa]] do začetka oktobra 1941. Med tem časom je obiskal več koncentracijskih taborišč, po povratku v NDH pa je izvedel reorganizacijo obstoječih taborišč in ustanovil nova, po zgledu tistih v Nemčiji.

Po organizaciji je Jasenovac spominjal na taborišča v Nemčiji, vendar pa so bili umori izvršeni drugače. Enako kot v nacističnih taboriščih so izkoristili delovno vnemo taboriščnika pred likvidacijo. Ustanovljen je bil na mestu, kjer je že prej obstajalo obrtništvo ter industrija.

 

== Metode in sredstva za masovno uničevanje ==

Od leta 1941 do pomladi 1945 se je smrt tukaj pojavljala v mnogoterih oblikah. Ujetnike in vse, ki so končali v Jasenovacu so ustaši klali s posebej oblikovanimi noži ali so jih ubijali s sekirami, macolami ter kladivi, prav tako so jih tudi streljali ali jih obešali na drevesa ali drogove. Nekateri so bili še živi zažgani v pečeh, mučeni v kaznilnici ali utopljeni v reki Savi.

Tukaj so se uporabljale najrazličnejše oblike mučenja – z železnimi predmeti so vlekli ljudem nohte iz nog in rok, ljudem so zabijali v oči igle, da so oslepeli, rezali z njih meso in zatem rane solili. Prav tako so ljudi žive odirali, jim sekali nosove, ušesa in jezike odščipnili s kleščami za žico in jim zabadali šila v srce. Hčere so posiljevali pred očmi mater, sinove mučili pred njihovimi očeti. Na splošno rečeno, v uničevalnih taboriščih v Jasenovcu in Stari Gradiški so ustaši ljudi pobijali na najrazličnejše, največkrat prav brutalne načine. Zaporniki v Jasenovcu niso bili več človeška bitja, temveč objekti na voljo za izživljanje vsake ustaške kaprice.

Po zavezniškem bombardiranju v marcu in aprilu 1945, v katerem so bili uničeni številni objekti znotraj taborišča, je Vjekoslav Maks Luburić, poveljnik Ustaške obrane odredil, da je potrebno likvidirati vse ujetnike, mesto in taborišče Jasenovac pa se naj poruši in požge do temeljev, da bi se tako prikrijejo vsi sledovi zločinov. Zadnja skupina žensk je bila likvidirana na predvečer 21. aprila, 22. aprila pa se je del poslednjih moških ujetnikov odločil, da bo poskušal pobegniti iz tabora. Od tega je pobeg od 600 preživelo le 107 ujetnikov, istega dne, samo nekoliko ur pozneje, pa se je začel pobeg ujetnikov iz Kozare. Tu jih je pobegnilo 176, pobeg pa preživelo samo 11.

 

V zapuščeno mesto Jasenovac in nedaleč od tega razpuščeno taborišče so v noči iz 2. na 3. maj leta 1945 vkorakale prve strelske enote 1. bataljona 4. srbske brigade XXI. narodno-osvobodilne udarne divizije [[Jugoslovanska armada|Jugoslovanske armade]] in Sovjetska armada. Bataljonu, ki je prišel sem, je bilo ukazano, naj poišče in ohrani vse sledove zločinov pred prihodom državne komisije za potrjevanje zločinov okupatorjev. Prvo poročilo o nastalem stanju v taborišču Jasenovac III. Ciglana, Gradini in Uštici je objavila Okrožna komisija za potrjevanje zločinov okupatorjev in njihovih pomočnikov iz Nove Gradiške, 11. maja 1945. Anketna komisija Deželne komisije Hrvaške za potrjevanje zločinov je prišla v Jasenovac 18. maja 1945. Podatke o videzu, organizaciji dela, vsakodnevnem življenju in poslednjih dneh taborišča, so komisiji posredovali preživeli taboriščniki in udeleženci pobega. Mesec dni kasneje, ko se je reka Sava povlekla nazaj v svoje korito, 18. junija 1945, je Deželna komisija Hrvaške opravila tudi tretji pregled in štetje.

 

 

== Število žrtev ==

V 60. letih 20. stoletja je bilo število mrtvih po izkopih trupel iz grobišč ocenjeno na 700.000, oceno je podala skupina strokovnjakov, ki je izkušnje pridobivala pri podobni raziskavi v [[Auschwitz]]u in je tudi tukaj uporabila podobne metode. Čeprav je bila številka dokaj primerljiva z dejanskih stanjem, komunistična oblast s [[Josip Broz - Tito|Tito]]m na čelu ni dovolila javne objave, kar se je vleklo vse do [[Jugoslovanske vojne|Jugoslovanskih vojn]]. Razlog je bil v dejstvu, da je vlada zaradi federacije in bratstva med jugoslovanskimi narodi želela, da ljudje pozabijo na grde spomine o 2. svetovni vojni ter ustaških zločinih.

 

 

== Jasenovac danes ==

Med vojno v bivši [[Socialistična federativna republika Jugoslavija|Jugoslaviji]] sta bila območje koncentracijskega taborišča Jasenovac ter spominski park vandalizirana. Po podatkih očividcev iz Združenih narodov, ki so dogajanje tudi posneli ter kasneje predvajali, so bili za vandalizem odgovorni hrvaški nacionalisti.