Filmska glasba: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
m r2.7.1) (robot Dodajanje: ro:Coloană sonoră |
|||
Vrstica 7:
Filmsko glasbo so ustvarjali največji mojstri klasične glasbe med njimi [[Sergej Prokofjev]], [[Dmitrij Šostakovič]], [[Erich Wolfgang Korngold]], [[Jacques Ibert]], [[Kurt Weill]], [[George Gershwin]], [[Aaron Copland]], [[Benjamin Britten]], [[Georges Auric]] in [[Goffredo Petrassi]]. Filmski ustvarjalci so glasbo uporabljali, da bi podkrepili filmsko sporočilo, razvila pa se je tudi posebna zvrst filma, ''glasbeni film'', v katerem je glasba po pomenu vsaj enakovredna filmski fabuli. Mnogo filmskih umetnin je tudi posvečeno prav glasbi in [[glasbenik]]om, na primer: ''Amadeus'' [[Miloš Forman|Miloša Formana]], ''Učiteljica klavirja'' [[Michael Haneke|Michaela Hanekeja]], ''In ladja gre'' [[Federico Fellinni|Federica Fellinija]] ter ''Jesenska sonata'' [[Ingmar Bergman|Ingmarja Bergmana]]. Vse najbolj znane [[opera|opere]] so bile posnete tudi v filmski obliki.
Filmska glasba se je razvila v posebno [[glasbena zvrst|glasbeno zvrst]]. Filmske partiture so samostojna [[glasbena kompozicija|glasbena dela]] in nekatere med njimi so prav v konici razvoja sodobne glasbe. Mojstri kot so [[John Williams]], [[Maurice Jarre]], [[John Barry]], [[Carl Davis]], [[Mikis Theodorakis]], [[Michel Legrand]], [[Nino Rota]], [[Riz Ortolani]], [[Ennio Morricone]], [[Henry Mancini]], [[Andrew Lloyd Webber]], [[Vangelis]] in [[Philipp Glass]] so se prebili v prvo vrsto ustvarjalcev filmske glasbe. S filmskimi izdelki so svojo kariero dopolnjevali prvorazredni [[pop]] zvezdniki od [[Elvis Presley|Elvisa Presleya]] do [[The Beatles|Beatlov]], [[Pink Floyd]]ov in [[Madonna|Madonne]].
Glasba v ''filmskem delu'' odmerja ritem dogajanja, določa občutek za prostor, podčrtuje dramatičnost situacij, predvsem pa vpliva na čustva gledalcev in poslušalcev. Pomen latinske besede ''e-motio'' ponuja razlago čustvovanja kot premikov v [[duševnost]]i, ki so posledica zaradi zunanjega dražljaja porušenega duševnega ravnovesja. Ko subjekt iz porušenega ravnovesja izvirajoče duševne napetosti ne more izravnati s takojšnjo akcijo, nastopi odloženo izravnavanje te napetosti, ki mu pravimo [[čustvo]]. Osnovni vzorec glasbe je prav igra [[melodija|melodičnih]], [[harmonija|harmonskih]], [[ritem|ritmičnih]], [[glasbena dinamika|dinamičnih]] in barvnih napetosti ter njihovih umetelno zadrževanih razrešitev. Ta strukturna enakost omogoča glasbi, da brez posrednikov spregovori človekovim čustvom. Glasbo najpogosteje dojemamo kot govorico čustev.
== Glej tudi ==
| |||