|
[[Slika:Mayerling01.jpg|thumb|right|225px|Lovski dvorec in karmelitska cerkev v Mayerlingu]]
'''Afera Mayerling''' je skupno ime dobilaza poserijo gradičudogodkov, vki [[Spodnjaso Avstrija|Spodnjivodili Avstriji]],do vsmrti kateremdveh sta skupaj umrla ljubimcaljubimcev, takratni prestolonasledniktakratnega [[Avstro-Ogrska|Avstro-Ogrskeavstroogrskega]] princprestolonaslednika princa [[Rudolf Habsburški (prestonaslednik)|RudolfRudolfa]] in njegovabaronice ljubica,[[Marija takratVetsera|Marije komajVetsere]]. 17-letnaNjuni trupli so odkrili v Rudolfovi baronicalovski loži [[Marija VetseraMayerling]]. [[30. januar]]ja [[1889]] zjutraj so ju našli ustreljena v lovskem dvorcu v Mayerlingu. Rudolf, ki je bil nagnjen k naglemu menjavanju razpoloženja, naj bi najprej ustrelil Marijo, nato pa še sebe.
Kar je bilo na prvi pogled zgolj umor in nato [[samomor]] neuravnovešenega prestolonaslednika, je kmalu v javnosti preraslo v škandal, saj je imel dogodek tudi politične posledice (Rudolf je bil edini sin cesarja [[Franc Jožef I. Habsburško-Lotarinški|Franca Jožefa I.]]), nespretni poskusi prikrivanja resnice s strani cesarja in njegovih svetovalcev pa so dodobra omajali ugled rodbine in sprožili številna ugibanja o pravem ozadju dogodka.
O usodni noči je ostalo mnogo nepojasnjenega. Vse priče so namreč trmasto molčale o vsem, kar se je tiste dni dogajalo na gradu Mayerling, čeprav je šlo za afero, ki je vplivala tudi na politiko. Samomor neuravnovešenega prestolonaslednika in obenem edinega sina [[Franc Jožef|Franca Jožefa]] je namreč močno omajal zaupanje ljudi v dvojno monarhijo in njeno [[Habsburžani|dinastijo]].
PoZaradi RudolfoviRudolfove smrti je postal avstro-ogrski prestolonaslednik njegov stric [[Karel Ludvik]], ko je ta leta [[1896 ]] umrl, pa nadvojvoda [[Franc Ferdinand]] . Resnične okoliščine dogodka ostajajo skrivnost še danes. ▼Rudolfov oče [[Franc Jožef]] in njegovi svetovalci so z nerodnimi poskusi, da bi prikrili resnico, spodbudili številne govorice. Sovražniki habsburškega dvora so jim dodali pretirane razlage, romantični pisci pa so jih spremenili v legendo.
== Zunanje povezave ==
▲Po Rudolfovi smrti je postal avstro-ogrski prestolonaslednik njegov stric [[Karel Ludvik]], ko je ta leta [[1896]] umrl, pa nadvojvoda [[Franc Ferdinand]].
** (24.1.2009) [http://bor.czp-vecer.si/VECER2000_XP/2009/01/24/2009-01-24_STR-13-13_MX-01_IZD-01-02-03-04-05-06_PAG-REPORTAZE.pdf MayerlingVečno skrivnostna tragedija] . ''Večer''.▼
== Ozadje ==
[[Slika:Mayerling10.jpg|thumb|left|225px| Princ Rudolf]]
Življenje kronskega princa Rudolfa, sina cesarja Franca Jožefa, je bilo vse prej kot srečno. S cesarjem, ki ga je velik del ljudstva oboževal , je bil Rudolf nenehno v sporih. Odkrito je simpatiziral z liberalci in veliko bolj kot politika ga je zanimala znanost. Ukvarjal se je z [[ornitologija|ornitologijo]], strastno je potoval (pogosto tudi pod izmišljenim imenom) in dal pobudo za [[enciklopedija|enciklopedijo]] [[Avstro-Ogrska|Avstro-Ogrske]] z naslovom Die österreichisch-ungarische Monarchie in Wort und Bild (Avstrijsko-ogrska monarhija v besedi in sliki).
Dogodek v Mayerlingu je bil tako le sklepna točka tragedije, ki se je začela že pred leti. Nadvojvodo Rudolfa so pripravljali na prevzem nasledstva tako, kakor je želel njegov oče [[cesar]] [[Franc Jožef]]. Cesar je želel ohraniti večnarodno državo predvsem z močno vojsko in Rudolfa so zato vzgajali kot [[oficir]]ja, saj naj bi nekoč tej vojski poveljeval. Vendar je vojaško urjenje trajalo le toliko časa, dokler se mu ni uprla Rudolfova mati, cesarica [[Elizabeta Bavarska|Elizabeta]], znana kot [[Sisi]], in Rudolfa so začeli humanistično vzgajati liberalni učitelji; prav [[humanizem]] se je nadvojvodi globoko vtisnil v dušo. Že zgodaj je začutil zadah po trohnobi, ki je prevevala [[Avstro-Ogrska|Avstro-Ogrsko]]. »''Pri naslednji nevihti se bo zgradba zrušila'',« je menil in dodal, da bi bil raje izvoljeni [[predsednik vlade]] kot pa monarh. Cesar [[Franc Jožef]] je bil zaradi takih idej seveda ogorčen.
S tem, da je kot prestolonaslednik zastopal nove, liberalne in [[demokracija|demokratične]] ideje, se je Rudolf igral z ognjem. Francu Jožefu tudi ni bilo pogodu Rudolfovo znanstvo z [[Alfred Brehm|Alfredom Brehmom]], znanim avtorjem Življenja živali in judovskim urednikom [[časopis]]a [[Neuer Wiener Tagblatts]]. V njem je Rudolf objavljal anonimne članke, v katerih je pisal o svojih političnih nazorih in izražal dvome o uradni politiki. Za pogubno je imel predvsem naslonitev Avstro-Ogrske na [[Nemško cesarstvo|Nemčijo]], ki jo je obtoževal, da izrablja njegovo domovino le zato, da bi si zaščitila hrbet v spopadu z [[UK|Anglijo]] in s [[Francija|Francijo]].
Seveda ni moglo ostati večno skrito, kdo je pisec teh člankov. Nanje je postal pozoren tudi nemški kancler [[Bismarck]] in odločil se je, da morajo Rudolfa nadzorovati njegovi agenti.
Agenti ženskega spola so imeli pri tem več sreče in Bismarck je [[Dunaj]]u redno poročal, o čem razmišlja Rudolf, ter tako še podžigal nezaupanje očeta do sina. Sicer pa se je postopoma zmanjševala tudi Rudolfova priljubljenost med prebivalstvom. Nacionalizmi vseh vrst so bili vse močnejši, nemški nacionalisti so zahtevali združitev z Nemčijo, [[antisemitizem]] postal vedno bolj del politične kulture, tako da je vse, na čemer je Rudolf gradil politično prihodnost večnarodne monarhije, postopoma propadalo. Najkasneje leta [[1888]] je moral Rudolf spoznati, da je s svojimi idejami pogorel. Zapadel je v [[depresija|depresijo]] in obup.
== Rudolfovo ljubezensko življenje ==
[[File:Vetsera.jpg|thumb|200px|Baronica Marija Vetser]]
Prestolonaslednik Rudolf se ljubezenskim avanturam ni nikoli izogibal, tudi potem ko se je pri triindvajsetih poročil s šestnajstletno belgijsko princeso Štefanijo, je imel ljubice. Tudi z ženo se ni razumel,v poroko z njo je Rudolfa prisilil Franc Jožef. Leta [[1883]] se je zakonskemu paru rodila hči Elizabeta. Vendar rojstvo otroka Rudolfa ni spravilo k pameti.
Še naprej je osvajal ženska srca in bil reden gost salonov in zabav. Posledice takega življenja so bile za zakonca neprijetne. Ko je bila Stephanie noseča, se je Rudolf zabaval s prijatelji in lahkimi dekleti in si tako tudi 'nakopal' [[gonoreja|gonorejo]], s katero je okužil tudi soprogo.
Nekega dne se je Rudolf spoznal z Marijo (Mici) Caspar. Dunajski salonski svet se je ob tem muzal, saj je mlado damo še predobro poznal. Toda njena močna osebnost in pristnost sta Rudolfa očarali tako močno, da se je med njima razvilo tudi neke vrste prijateljstvo, ki je šlo celo tako daleč, da ji je Rudolf predlagal, da bi skupaj naredila [[samomor]]. Mlada dama je to noro idejo prestrašena odklonila. Rudolf je nato od poletja [[1888]] večkrat govoril o tem, da se bo ustrelil, in je iskal nekoga, ki bi bil pripravljen narediti skupaj z njim ta zadnji korak. Nazadnje je našel mlado baronico Marijo (Vero) Vetsera, izjemno privlačno lepotico. Rodila se je leta [[1871]] v levantinski družini z orientalskimi koreninami.
Rudolf in Marija sta se srečala novembra [[1888]], ona se je noro zaljubila vanj, in ko ji je Rudolf predlagal, da bi si skupaj vzela življenje, je brez premisleka privolila.
== Usodni spor ==
[[26. januar]]ja 1889 je [[cesar]] [[Franc Jožef]] sina poklical k sebi. Hudo sta se sprla, zaradi česa, ne ve nihče. Domneva se, da mu je cesar očital razvratno življenje in druženje z opozicijo v Avstriji in na Madžarskem, saj je prijateljeval z vodilnimi madžarskimi politiki, ki so si prizadevali za madžarsko neodvisnost. Rudolf je po prepiru zapustil očeta vidno razburjen, v obraz je bil bled in roke so mu drhtele; cesar naj bi mu menda na koncu rekel: »''Nisi vreden, da si moj naslednik''.«
Osemindvajsetega januarja se je Rudolf skupaj z Marijo Vetsero s kočijo odpeljal v lovski dvorec Mayerling. Naslednjega dne naj bi se udeležil družinskega kosila v dunajskem [[Hofburg]]u, ki naj bi pomenilo tudi spravo z ženo Štefanijo. Vendar Rudolf česa takega ni imel namena storiti in je na [[Dunaj]] sporočil, da ga ne bo, ker se je hudo prehladil. Rudolfov prijatelj in lovski tovariš grof Hoyos ga je obiskal v lovskem dvorcu naslednji dan in ni vedel, da je tam tudi Marija Vetsera. Prijatelja sta klepetala in si nato voščila lahko noč.
Ko je 30-letni Rudolf, [[29. januar]]ja [[1889]] rekel svojemu služabniku: »Nikogar ne smete spustiti k meni, niti cesar ne,« je ta predvideval, da bi prestolonaslednih rad ljubezensko noč z baronico Vetsero prebil sam. Le redki zaupni služabniki v lovskem gradiču Mayerlingu, 28 kilometrov oddaljenem od Dunaja, so vedeli, da je Rudolf mlado baronico že prejšnji dan pripeljal v dvorec. Ko zjutraj iz spalnice kljub močnemu trkanju ni bilo nobenega glasu, so služabnika obšle zle slutnje. Takoj je obvestil grofa Hoyosa, Rudolfovega prijatelja, kmalu nato je prišel še Rudolfov svak, princ [[Filip von Sachsen Coburg Gotha]]. Vdrli so v spalnico in zagledali srhljiv prizor. Rudolf je visel čez rob postelje v luži krvi, Marija Vetsera pa je negibno s prekrižanimi rokami ležala na postelji.
== Prekrivanje in skrivni pokop ==
[[File:Kaiser Franz Joseph tomb - Vienna.jpg|thumb|200px|Rudolf je pokopan ob svojih starših ( njegova krsta je desna) v cesarski grobnici na Dunaju]]
Grof Hoyos se je hitro odpravil v [[Baden]] in od tam na [[Dunaj]], da bi poročal o tragediji. V razburjenju se ni niti prepričal, kako je prestolonaslednik umrl; mislil je, da se je zastrupil. Najprej je o nesreči obvestil cesarico Elizabeto, ta pa cesarja. Cesar je bil pretresen, toda šele [[31. januar]]ja je izvedel za vzrok sinove smrti. Prestolonaslednik Rudolf je najprej ustrelil Marijo Vetsero, nato pa še sebe.
[[30. januar]]ja ob treh popoldne je bilo že objavljeno prvo uradno sporočilo: »''Iz Mayerlinga pri Badnu, kamor se je njegova visokost nadvojvoda Rudolf odpravila na lovski izlet, je prišlo pretresljivo sporočilo, da je njegova visokost umrla, predvidoma zaradi kapi''.« Seveda so bili na dvoru bolje obveščeni in so si prizadevali, da bi prikrili pravi vzrok smrti.
Rudolf je zapustil več poslovilnih pisem: za ženo, sestro, mater in Mici Caspar. Svojemu očetu cesarju Francu Jožefu ni namenil nobene besede. Iz nobenega pisma pa ni razvidno, zakaj se je odločil za ta korak. Vodji svoje pisarne in zaupniku je pred smrtjo - brez navedbe datuma, zapisal: »''Umreti moram, saj je to edina možnost, da lahko gentleman zapusti ta svet.''« V pismu ženi Štefaniji govori le o tem, da jo »''osvobaja svoje prisotnosti in nadloge ter da gre mirno v smrt, ki lahko reši njegovo dobro ime «.'' Nedvomno so pri njegovi odločitvi igrali pomembno vlogo tudi njegovi propadli politični načrti, bolezen, ki mu je oslabila nekatere telesne sposobnosti, nesmiselni zakonski jarem in očetov hladni odnos.
Prestolonaslednika so pokopali v cesarski grobnici na [[Dunaj]]u z vsem kraljevskim pompom, Marijo Vetsero pa so spravili pod zemljo skrivaj v Heiligenkreuzu, severovzhodno od Mayerlinga.
Cesarski dvor je želel z zadevo opraviti čim manj opazno. V Mayerlingu se nista smela pojaviti noben mrliški voz in nobena krsta. Truplo nesrečnega dekleta so do Heiligenkreuza zato pripeljali sedeče v kočiji. Tam je že čakal policijski komisar, ki se je kasneje dogodka takole spominjal: »''Ura na cerkvenem stolpu je ravnokar odbila polnoč, ko se je pred menoj pojavila kočija. Na prvi pogled sem dvomil, da je to tisto, kar pričakujem, saj to ni bil mrliški voz, temveč štirisedežna kočija. Nato sem iz teme zaslišal svoje ime in stopil bliže. Mislil sem, da imam privide. V kočiji je med grofoma Stockau in Baltazzi sedela Marija Vetsera! Sedela je vzravnano in oblečena, toda bila je mrtva! Ne vem, kdo je dal ta grozljivi ukaz. Policija ni imela s tem nič''.«
[[1. februar]]ja zjutraj je bila Marija Vetsera v vsej naglici, pod policijskim nadzorom in tajno pokopana na pokopališču [[samostan]]a Heiligenkreuz. Ob 10. uri in 10 minut je policijski komisar že telegrafiral dunajskemu policijskemu načelniku: »''Vse urejeno''.«
[[Slika:Mayerling19.jpg|thumb|left|200px|Marijin grob v Heiligenkreuzu]]
V začetku je dvor želel afero prikriti. Najprej so objavili, da je prestolonaslednika zadela [[kap]], in od zdravnikov, ki so opravili obdukcijo, zahtevali, naj tako tudi poročajo. Šele ko so se pojavile vse mogoče govorice, je dvor [[1. februar]]ja [[1889]] v časopisu objavil, da se je prestolonaslednik ubil z [[revolver]]jem v trenutku »akutnega stanja nerazsodnosti«. Rudolfov tast, belgijski kralj [[Leopold II.]], je [[2. februar]]ja svojemu bratu pisal: »''Samomor in stanje nerazsodnosti sta bili edini možnosti, da se izognemo nezaslišanemu škandalu, katerega podrobnosti si ne upam zaupati niti temu pismu.''« Cesar [[Franc Jožef]] pa je menil, da je »vse drugo boljše od resnice«.
Cesar se je po nesreči zaprl vase in se redkeje pojavljal v javnosti. Usoda mu ni nikoli prizanašala. Že poroka leta [[1854]] z [[Elizabeta Bavarska|Elizabeto Bavarsko]] se je izkazala za neuspešno. Po vojaških porazih ga je prizadela še smrt brata [[Maksimiljan|Maksimilijana]] - s francosko pomočjo je postal mehiški cesar, a se je brezuspešno upiral republikancem pod vodstvom [[Benito Juarez|Benita Juareza]] in je bil leta [[1867]] v [[Mehika|Mehiki]] obsojen in ustreljen. Devet let po Rudolfovi smrti je [[anarhist]] v [[Ženeva|Ženevi]] zabodel njegovo soprogo Elizabeto, leta [[1914]] pa je padel pod streli atentatorja še njegov nečak in prestolonaslednik nadvojvoda [[Franz Ferdinand]].
== Teorije zarote ==
[[File:Crown Prince Rudolf 1889.jpg|thumb|150px|Prestonaslednik v krsti, njegova glava je obvezana, da bi prekrila strelno rano]]
Za smrt Marije Vetsere je javnost neuradno izvedela šele kasneje. Uradnih obvestil ni bilo in za dvor njena smrt nikakor ni bila povezana s smrtjo prestolonaslednika. Še več, sam cesar je njeni materi, baronici Vetseri, ukazal, da mora na dan Rudolfovega pogreba, [[5. februar]]ja [[1889]], zapustiti [[Dunaj]].
Različnih govoric, ki so se nato pojavljale, dvor ni zanikal, ampak se je zavil v molk.
Ena izmed teh govoric je bila, da so Rudolfa umorili. To je trdila zadnja avstrijska cesarica [[Zita Bourbon Parma]] vse do svoje smrti leta [[1989]]. Drugi so zatrjevali, da je Marija Vetsera umrla zaradi ponesrečenega poskusa [[splav]]a. Vnukinja takratnega dunajskega policijskega načelnika je leta 1955 podpisala izjavo, da je v spisih starega očeta prebrala zapis, ki je potrjeval, da je bila Marija Vetsera ob smrti noseča tri ali pet mesecev. Vendar ta podatek verjetno ni točen, saj naj bi Vetsera prijateljici zaupala, da je postala Rudolfova ljubica šele [[13. januar]]ja [[1889]].
Njena smrt je tudi v novejših časih vznemirjala številne ljudi. Leta [[1945]] so v Heiligenkreuz prišle enote [[rdeča armada|Rdeče armade]] in izropale grob Marije Vetsere. Leta [[1959]] so njene ostanke ponovno pokopali. Uradnik, ki je bil prisoten pri pokopu, je kasneje izjavil, da v njeni lobanji ni opazil nobene strelne rane. Kasneje so hoteli še večkrat odpreti njen grob, toda v samostanu ekshumacije niso dovolili.
== Mayerling danes ==
[[File:Mayerling02.jpg|thumb|150px|Danes,kjer bila soba v kateri sta si vzela življenji Marija in Rudolf, stoji kapela]]
Danes starega lovskega dvorca Mayerling ni več, prezidali so ga v [[Karmelitski red|karmeličanski]] [[samostan]]. Tam, kjer je bila nekoč soba, v kateri sta si vzela življenji Marija in Rudolf, je sedaj samostanska kapela.
== Viri ==
*Šafar, F. & Snoj, J. (ur.) (1975). ''Mala splošna enciklopedija''. Ljubljana: DZS. {{COBISS|ID=18597889}}
▲** [http://bor.czp-vecer.si/VECER2000_XP/2009/01/24/2009-01-24_STR-13-13_MX-01_IZD-01-02-03-04-05-06_PAG-REPORTAZE.pdf Mayerling]
{{hist-stub}}
[[Kategorija:Zgodovina Avstro-Ogrske]]
[[Kategorija:Habsburžani]]
| 