Attila József: Razlika med redakcijama

Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Xqbot (pogovor | prispevki)
m robot Dodajanje: mrj:Йожеф, Аттила; kozmetične spremembe
m slika iz Zbirke, oblikovanje navedka
Vrstica 1:
{{slog}}
[[slika:Jozsef-Attila-szobra-P8230156.jpg|thumb|220px|Józsefov kip v Budimpešti]]
 
'''Attila József''', [[Madžari|madžarski]] [[pesnik]], * [[11. april]] [[1905]], [[Ferencváros]], [[Budimpešta]], [[Madžarska]], † [[3. december]] [[1937]], [[Balatonszárszó]].
 
Velja za enega največjih madžarskih pesnikov 20. stoletja. V svojem življenju je dobil malo priznanj, znan pa je postal po svoji smrti. Njegovo kratko življenjsko pot so osenčile razne tragedije: oče je zapustil družino, med proletarci je preživel veliko bede, lakote, pomanjkanja, njegova mati je prerano umrla in vsi ti dogodki so pustili svoj pečat na njegovem načinu mišljenja in duhovnem karakterju. Medtem ko je hrepenel po tem, da bi ga resnično ljubili in sprejeli, je prehodil globoke ravni človeške biti. Ni bil le bojevit, iskren, odkrit, socialno občutljiv; ljubil je svojo domovino in zaradi nje je bil zaskrbljen pesnik, ki je hrepenel po svobodi. Bil je zelo občutljiv otrok, v ljubezni vdan mož in iskalec onstranstva. Jezik njegovega pesništva je s svojo enostavnostjo in direktnostjo lahko razumljiv, vsebuje zelo globoke misli, ki jo prepletata marksistična filozofija in Freudova psihologija, takratna nova odkritja znanstvenega področja. Podobe njegovih pesmi so genialno sestavljene tudi v luči antropomorfizma.
 
»{{navedek|Nisem prišel zato, da bi jokal, ali da bi spodbujal, ampak delal. Nad srci lebdi le komajda zaznavna oblika od vseh izmed nas najbolj socialnega človeka. Potrebno je, da postavim nanj svojo meso in vložim vanj svoje kosti. Ali to ni »umetnost«? Potem se torej požvižgam na »umetnost«, jaz hočem več, hočem to, kar je potrebno. (Iz uvoda njegove pesniške zbirke »Ne kričim jaz«)}}
Velja za enega največjih madžarskih pesnikov 20. stoletja. V svojem življenju je dobil malo priznanj, znan pa je postal po svoji smrti. Njegovo kratko življenjsko pot so osenčile razne tragedije: oče je zapustil družino, med proletarci je preživel veliko bede, lakote, pomanjkanja, njegova mati je prerano umrla in vsi ti dogodki so pustili svoj pečat na njegovem načinu mišljenja in duhovnem karakterju. Medtem ko je hrepenel po tem, da bi ga resnično ljubili in sprejeli, je prehodil globoke ravni človeške biti. Ni bil le bojevit, iskren, odkrit, socialno občutljiv; ljubil je svojo domovino in zaradi nje je bil zaskrbljen pesnik, ki je hrepenel po svobodi. Bil je zelo občutljiv otrok, v ljubezni vdan mož in iskalec onstranstva. Jezik njegovega pesništva je s svojo enostavnostjo in direktnostjo lahko razumljiv, vsebuje zelo globoke misli, ki jo prepletata marksistična filozofija in Freudova psihologija, takratna nova odkritja znanstvenega področja. Podobe njegovih pesmi so genialno sestavljene tudi v luči antropomorfizma.
 
<div align="right"><small>— Attila József v uvodu svoje pesniške zbirke ''Ne kričim jaz''</small></div>
»Nisem prišel zato, da bi jokal, ali da bi spodbujal, ampak delal. Nad srci lebdi le komajda zaznavna oblika od vseh izmed nas najbolj socialnega človeka. Potrebno je, da postavim nanj svojo meso in vložim vanj svoje kosti. Ali to ni »umetnost«? Potem se torej požvižgam na »umetnost«, jaz hočem več, hočem to, kar je potrebno. (Iz uvoda njegove pesniške zbirke »Ne kričim jaz«)
 
== Kronološki pregled ==