Richard Phillips Feynman: Razlika med redakcijama

Leta [[1960]] je Feynman izkoristil za spoznavanje drugega področja. V znani skupini na Caltechu se je lotil raziskovanja v [[genetika|genetiki]] in bil tudi pri tem uspešen. Nato se je oprijel [[slikarstvo|slikarstva]]. Neki slikar ga je v zameno za ure iz [[kvantna mehanika|kvantne mehanike]] poučeval o slikarstvu. Feynman je priredil odmevno razstavo in prodal več slik. Na svoji koži je hotel preskusiti nekatere trditve. Dal se je zapreti v veliko podvodno posodo in se v popolnem miru navadil opazovati sebe od zunaj. Spraševal se je, kako delujejo možgani in uvidel, da tu ne gre za nič nenavadnega. Do enakega sklepa je prišel tudi na srečanju z Urijem Gellerjem, ki si je pred Feynmanom zaman prizadeval ukriviti ključ »z močjo volje«. Feynman se ni menil za javne zadeve. Čeprav je bil najbolje plačani profesor na Caltechu, ni hodil na seje in ni pisal prijav za raziskovalne naloge. Tako stališče so mu številni kolegi zamerili. Ko sta njegova otroka obiskovala šolo, je sodeloval v odboru za učbenike zvezne države Kalifornije. Odklonil je novo matematiko in povzročil vihar, ko je razkril nepremišljenost založnikov pri izdajanju učbenikov. Najprej je želel odkloniti Nobelovo nagrado in poskušal izstopiti iz ameriške akademije znanosti. Po nagradi je stavil, da deset let ne bo sprejel nobene »odgovorne dolžnosti«, zaradi katere »bi moral drugim osebam dajati navodila, kaj naj naredijo«. Leta [[1976]] je zadovoljen sprejel deset dolarjev za dobljeno stavo. Dve leti pred smrtjo je ravnal drugače, ko se je dal imenovati v Reaganovo komisijo, ki je raziskala nesrečo [[raketoplan|vesoljskega čolnička]] [[Raketoplan Challenger|Challenger]]. Po posvetovanju z inženirji je hitro ugotovil, da je bilo za nesrečo krivo tesnilo, ki je zaradi nizke [[temperatura|temperature]] zgubilo prožnost in dopustilo, da je ušel plamen iz pogonske rakete s trdim gorivom. Na zasedanju komisije, ki ga je prenašala televizija, je kos tesnila zvil in vtaknil v [[voda|vodo]] z ledom; kos je nekaj časa ostal zvit, tudi ko ga je vzel iz vode. Pozneje se je zavzel za inženirje, ki so opozarjali na pomanjkljivosti, in obtožil vodstvo ameriškega vesoljskega urada [[NASA]], da iz želje po uspehih in podpori politikov opozoril ni upoštevalo. Že leta [[1978]] je zbolel. Iz trebuha so mu odstranili velik tumor. Malo pred tem so za [[rak (bolezen)|rakom]] operirali tudi ženo. Čez tri leta se je [[tumor]] ponovil in to pot je bila operacija težavnejša. Odstranili so mu tudi ledvico in vranico. Pozneje je izbruhnila še druga oblika raka, ki je prizadela [[kri]]. Morda je bila bolezen povezana s sodelovanjem pri poskusni eksploziji prve jedrske bombe. Kljub temu je Feynman še naprej predaval. Proti koncu leta [[1987]] se je razvil tretji tumor in odpovedala mu je tudi preostala ledvica. Tedaj se je odločil, da se ne bo več zdravil. Pred smrtjo je izjavil: »Ne bi maral umreti vdrugo, tako dolgočasno je.« Feynman je rad pripovedoval zgodbe, v katerih je nastopal kot junak. V mislih jih je predeloval in ponovno pripovedoval. V pogovoru se je nenavadno hitro in duhovito odzval. Pozneje se je pokazalo, da je večino izjav skrbno premislil in pripravil vnaprej. To velja tudi za nekatere zgodbe; zbrane so v dveh knjigah, ki jih imamo lahko za nekakšno avtobiografijo. Knjigi je sicer napisal in uredil Ralph Leihton, sin fizika Roberta Leightona. S Feynmanom sta skupaj bobnala, pa je zgodbe večkrat slišal. Prva knjiga ''Zagotovo se šalite, gospod Feynman. Dogodivščine radovednega značaja'' (''Surely You're Joking, Mr. Feynman! Adventures of a Curious Character''), (Unwin Paperbacks, London 1986), je postala uspešnica leta [[1985]], druga ''Kaj ti mar, kaj mislijo drugi. Nadaljnje dogodivščine radovednega značaja'' (''What Do You Care What Other People Think?'') je izšla po smrti. Naslov prve je vzet po vzkliku strah zbujajoče dekanove žene z Univerze Cornell, ko je Feynman na vprašanje, ali želi v čaj smetano ali limono, odgovoril: »Oboje«. Naslov druge je izrek Feynmanove prve žene. Leta [[1995]] je izšel podroben življenjepis z naslovom ''Genij: Življenje in znanost Richarda Feynmana ter drugih'', ki ga je napisal James Gleick. Ne glede na razgibano življenje bo Feynman ostal znan po svojem delu v fiziki. Tudi pri tem je poskušal biti po vsej sili samosvoj. Nekateri njegovi prijatelji mislijo, da ga je izrecna želja po izvirnosti kdaj tudi zavrla in osamila. Lahko bi ga celo onemogočila, če ne bi bil tako bister in delaven. Primerjajo ga z nekom, ki rine v hribe bos, ker hoče pokazati, da je to mogoče. Le malo je bral fizikalne revije in tudi svojih redkih doktorantov ni spodbujal, da bi brali. Lahko si mislimo, da je bil za okolico pogosto neprijeten in je poleg občudovanja zbujal tudi strah in odpor. Nekaj študentov je zaradi njega pustilo fiziko ali prešlo s teoretične na [[eksperimentalna fizika|eksperimentalno]]. Feynman se je zameril celo nekaterim najtesnejšim sodelavcem, čeprav se je poskušal držati pravila: »Daj mu več priznanja, kot mu gre.«