Pogovor:Ibn Badža

Ime

Uh, kakšno ime ima! A se zagotovo izgovori ibn Badždža, ne mogoče ibn Bačdža, kar je lažje izgovorljivo? Tu se pokaže pomanjkljivost slovenske latinice, ker se najbrž prvi dž izgovori kot v Džakarta (cirilična črka ђ), drugi pa kot v odžejati (črka џ). Na forumu Slovenske muslimanske skupnosti mu pravijo kar ibn Badžah, v poštev bi prišel celo preprostejši ibn Badža. Pa latiniziran Avempace se mi ne sliši slovensko - ni mogoče Avempacij ali kaj takega? --romanm (pogovor) 12:58, 8. oktober 2008 (CEST)

Lahko prestavimo na kakšno sprejemljivejšo obliko. Sam sem se kar naprej motil in pisal Badžadža. Ibn Badža se zdi kar sprejemljivo - čeprav se potem 'ne ujame' s tujo obliko »Ibn Bajjah«. Ibn Bačdža je še vedno težko izgovorljivo. Za slovensko obliko latinizirane oblike ne vem. Viri navajajo to obliko, ki pa jo verjetno prevzemajo iz tujih jezikov. --xJaM 15:22, 8. oktober 2008 (CEST)

PMGP ni posebne škode, če arabska (in japonska in kitajska, evo vam, nate!) imena v zapisu malo poslovenimo tako, da se kakšen glas izgubi ali napiše narobe - sploh pri osebah, ki so del svetovne kulturne dediščine. Tudi Bošnjaki mu pravijo ibn Badža. --romanm (pogovor) 15:51, 8. oktober 2008 (CEST)

zakaj Badždža?????? original je Bajja,torej kvečjemu Badža,jj ne gre v dždž

Original? Kakšen original? To je le eno izmed prečrkovanj (verjetno) v mednarodno latinico. Orininal je, kot piše, ابن باجة. Pomanjkljivost slovenske latinice? Ali je Ibn Bajjah kaj manj pomanjkljivo? Če kažeta dva vira na Ibn Badža, bom potem članek prestavil. --xJaM 20:13, 8. oktober 2008 (CEST)

Roman, poskusi izgovoriti (brez da veš za original) to: Йюлих. Tu je kombinacija 'j[ju]', ki nadomešča izvirno nemško 'jü'. Zanimive so tudi 'pomankljivosti' cirilice pri prečrkovanju imen/priimkov, kot so (:evo nam, mamo:): Kobajaši (Kobayashi, Kobajasi), Tošihide (Toshihide, Tosihide), Šiničiro (Shin'ichirō, Sinъitiro), Masatoši Košiba (Masatoshi Koshiba, Masatosi Kosiba), Kazuhiko Nišidžima (Kazuhiko Nishijima, Kadzuhiko Nisidzima (Kacuhiko Nišidžima)), Joičiro Nambu (Yoichiro Nambu, Joitiru Nambu, Joiširo Nambu). Res je, da so ruski ortografi včasih orto~. --xJaM 19:28, 9. oktober 2008 (CEST)

Ja, Rusi in Srbi se precej manj od nas sekirajo za to, če se bodo tujci prepoznali v njihovem zapisu in izgovorjavi. Tudi našemu predsedniku rečejo Тюрк. Izgovoriti znajo tako vsako ime, ki ga srečajo zapisanega, svet pa se še vedno vrti. --romanm (pogovor) 06:58, 10. oktober 2008 (CEST)

Je pa zapis 'j[ju]' kar logičen (ko imaš enkrat pravilo) - v obeh primerih in, kot zgleda, črko 'ü' zamenjuje (kar) 'ю' (bom poskušal najti kakšen protiprimer), v srbščini pa 'и'. Pri nas se včasih zdi da se svet ne vrti (več). No, Йюлих se seveda posredno nanaša na ta za slovenščino sporni zgled. Zanimivo je zakaj ni kar Юлих, ker kot pri Ibn Badži padeta skupaj 2 'j-ja'. Seveda bi potem brali [ilih], kar ni v redu. Morda se (po nenapisanem pravilu) potem v takšnih primerih 'ю' bere kot nemški 'ü', in je 'j' tukaj le privesek zaradi črke 'ю'. Lahko bi bilo potem tudi Йелих, ne pa morda še Элих (ker je kombinacija 'йе' redka, če sploh kdaj rabljena), ker bi potem Элих verjetno brali [jelih]. Morda bi ruščina za takšne primere potrebovala kakšno novo črko in bi 'moralo' biti, recimo, Йυлих, oziroma Υлих, ter potem Ибн Баφа, Ибн Баφьа? --xJaM 14:28, 10. oktober 2008 (CEST)