Plebiscit o samostojnosti Slovenije
| Ta članek vsebuje podatke, ki so morda napačni. |
Plebiscit o samostojnosti Slovenije je potekal 23. decembra 1990, na njem so se slovenski volivci odločali o vprašanju »Ali naj Republika Slovenija postane samostojna in neodvisna država?«
 Slovenija | |||||||||||||||||||
| |||||||||||||||||||
Ali naj Republika Slovenija postane samostojna in neodvisna država? | |||||||||||||||||||
| Rezultati | |||||||||||||||||||
|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|
| |||||||||||||||||||
Po Zakonu o plebiscitu o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije, ki ga je 6. decembra 1990 sprejela Skupščina Republike Slovenije, se je morala za uspeh plebiscita o vprašanju pozitivno opredeliti več kot polovica vseh volivnih upravičencev.
Rezultati so bili razglašeni 26. decembra. Plebiscit je imel 93,2 % udeležbo. 1.289.369 udeležencev oz. 95 % se jih je odločilo za samostojno in neodvisno Slovenijo, kar predstavlja 88,5 % vseh takratnih volilnih upravičencev. 25. junija 1991 je slovenski parlament sprejel ustavni zakon za uresničitev Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Slovenije, Deklaracijo o neodvisnosti in več zakonov, s katerimi je Slovenija prevzela izvrševanje suverenih pravic na svojem ozemlju, ki jih je v preteklosti prenesla na organe SFRJ.
Slovenska osamosvojitvena vojna Uredi
Po razglasitvi samostojnosti Republike Slovenije (RS) 25. 6. 1991 je izvršni svet (vlada) Socialistične federativne republike Jugoslavije (SFRJ) še isti dan na nočni seji sprejel(a) odlok o neposrednem zagotavljanju uresničevanja zveznih predpisov o prehodu državne meje na ozemlju RS. Odlok, ki je bil objavljen v "Službenom listu SFRJ", je omogočil intervencijo enot zvezne policije in vojske (Jugoslovanske ljudske armade - JLA) z namenom uresničevanja zveznih predpisov izključno na mejnem območju. Oborožen spopad, ki ga je 27. 6. 1991 pri Pogancih z napadom na kolono JLA začela Teritorialna obramba (TO) RS, je eskaliral in se razširil tudi na območja RS, ki niso mejna.
Odlok zveznega izvršnega sveta glede intervencije je bil odgovor na enostranske razdružitvene poteze slovenske strani. Kar je slednja tudi priznala. Dr. France Bučar, ki je bil l. 1991 predsednik Skupščine RS, je bil jasen: "Slovenska razdružitev je bila enostranski akt."[1] Po končanem spopadu je Skupščina RS v posebni izjavi tudi priznala, da "pravica do samoodločbe Republike Slovenije ni bila nikoli sporna za nobeno jugoslovansko republiko ali organ SFRJ in je izrecno poudarjena tudi v Ustavi SFRJ. Predmet spora je bil samo način uveljavitve te pravice".[2]
Slovenski politiki izvršenih dejstev ni nasprotoval le izvršni svet SFRJ, pač pa tudi Evropska skupnost (predhodnica Evropske unije). Po diplomatski intervenciji njene delegacije se je spopad v RS končal 7. 7. 1991 s podpisom brionske deklaracije[3]. Deklaracija je bila potrjena v Skupščini Republike Slovenije 10. 7. 1991 s 189 glasovi ZA, 11 PROTI in 7 vzdržanimi.[4] Potrditvi so nasprotovali nekateri poslanci Demosa. Npr. Vitomir Gros je deklaracijo imenoval kapitulacija[5], saj je RS s podpisom in njeno potrditvijo pravzaprav preklicala razglasitev osamosvojitve, pristala med drugim na demobilizacijo TO, obveznost JLA pa je bila le ta, da se umakne v vojašnice, ne tudi iz RS. Deklaracija je zavezovala RS tudi glede carin (carine so dohodek federacije), zveznega nadzora zračnega prostora, nadzora na mejah, ki naj bo skladen z zveznimi predpisi, terjala vzpostavo stanja na mejah pred 25. 6. 1991 (torej stanja, kakršno je bilo pred razglasitvijo samostojnosti) in prepovedala politiko izvršenih dejstev: "vse strani se bodo vzdržale kakršnihkoli enostranskih korakov".[3]
Predsedstvo SFRJ (PSFRJ) je tvorilo osem članov, po enega je imenovala vsaka od šestih republik in avtonomni pokrajini Kosovo in Vojvodina, ki sta bili sestavni entiteti Republike Srbije (RSr). Lahko zapišemo, da je RSr v PSFRJ imela kar tri člane. Predsednik RSr, Slobodan Milošević, je po prevzemu oblasti utrdil svoj politični položaj in uveljavljal svojo politično agendo tudi s kadrovanjem njemu ter njegovi politiki naklonjenih politikov in uradnikov na vsa pomembna mesta v strukturah oblasti v republiki in v avtonomnih pokrajinah. Imel je vpliv tudi na imenovanje članov PSFRJ. Ker je v tistem času (tj. v devetdesetih letih 20. stoletja) tudi vodstvo Črne gore sledilo nacionalistični agendi vodstva RSr, je slednje pravzaprav obvladovalo polovico PSFRJ. Že junija 1990 (pol leta pred plebiscitom o samostojnosti RS in leto dni pred spopadom v RS) je srbsko vodstvo razpravljalo o tem, kako Slovenijo in "izrezano" Hrvaško (tj. Republiko Hrvaško brez ličko-banijskih in kordunskih občin, v katerih je živela mnogoštevilna srbska manjšina) nagnati iz SFRJ[6].
Brionska deklaracija je narekovala, da "mora kolektivno predsedstvo imeti popolna pooblastila in mora igrati svojo politično in ustavno vlogo kar zadeva zvezne oborožene sile".[3] Deklaracija je predvidevala tudi nadaljevanje pogajanj med RS in zveznimi institucijami glede razrešitve krize, a je začetek pogajanj prehitela reakcija srbskega vodstva. Srbsko vodstvo je izkoristilo svoj vpliv v PSFRJ in že 15. 7. 1991 so člani iz Srbije, Kosova, Vojvodine in Črne gore s pomočjo glasov slovenskega člana PSFRJ , dr. Janeza Drnovška, in makedonskega člana predsedstva izkoristili "popolna pooblastila" v zvezi z JLA ter izglasovali njen umik iz Slovenije. Člana PSFRJ iz Hrvaške in Bosne in Hercegovine nista podprla umika JLA iz RS, saj je bilo takrat že jasno, da srbsko vodstvo, ki ni imelo teritorialnih zahtev do RS, imelo pa jih je do Hrvaške in BiH, umika vojsko in vojaško tehniko na območja na Hrvaškem in v BiH, ki so bila poseljena s srbskim prebivalstvom - torej na območja, ki naj bi jih "izrezalo" iz Hrvaške in BiH. Izglasovan umik JLA je bil razumljen kot potrditev slovenske razdružitve, do pogajanj med RS in zveznimi institucijami o razdružitvi nikoli ni prišlo.
Brionska deklaracija je predvidevala, da lahko JLA na mejah RS z Italijo, Avstrijo in Madžarsko ostane tri mesece od dneva podpisa, tj. do 7. 10. 1991. Kljub temu so zadnji vojaki JLA Slovenijo zapustili šele 25. 10. 1991.
Sklici Uredi
- ↑ Bučar, France (11. julij 1991). »Soočenje z Evropo«. Delo. Št. 161. Ljubljana. str. naslovna.
- ↑ »Uradni list Republike Slovenije«. 12. julij 1991.
- ↑ 3,0 3,1 3,2 »Brionska deklaracija«. www.slovenija2001.gov.si. Pridobljeno 23. marca 2023.
- ↑ »Skupščina Republike Slovenije potrdi Brionsko deklaracijo ter ob tem sprejme posebno izjavo«. Republika Slovenija. 10. julij 2021.
- ↑ Gros, Vitomir (11. julij 1991). »Skupščina Republike Slovenije sprejela brionsko deklaracijo«. Delo. Št. 161. Ljubljana. str. naslovna.
- ↑ Jović, Borisav (1996). »Ideja o "izgonu" Slovenije in Hrvaške iz Jugoslavije«. Zadnji dnevi SFRJ. Ljubljana: Slovenska knjiga. COBISS 39309313. ISBN 961-210-042-X.
Viri Uredi
- »Od plebiscita do samostojnosti«. Urad vlade RS za informiranje. Pridobljeno 23. decembra 2011.
 | Ta zgodovinski članek je škrbina. Pomagajte Wikipediji in ga razširite. |