Pjotr Ivanovič Balabin

Pjotr Ivanovič Balabin (rusko: Пётр Иванович Балабин), ruski general, * 1776, † 1856.

Pjotr Ivanovič Balabin
Portret
Rojstvo21. april 1776({{padleft:1776|4|0}}-{{padleft:4|2|0}}-{{padleft:21|2|0}})
Smrt9. oktober 1856({{padleft:1856|4|0}}-{{padleft:10|2|0}}-{{padleft:9|2|0}}) (80 let)
Sankt Peterburg
PripadnostZastava Rusije Ruski imperij
Aktivna leta1794-1832
ČinGeneralporočnik
Oboroženi
konflikti
Finska vojna
Napoleonove vojne:
* Invazija na Rusijo
OdlikovanjaRed svete Ane
Red svetega Jurija
Red svetega Vladimirja
Pour le Mérite
Red rdečega orla

Bil je eden izmed pomembnejših generalov, ki so se borili med Napoleonovo invazijo na Rusijo; posledično je bil njegov portret dodan v Vojaško galerijo Zimskega dvorca.

ŽivljenjeUredi

Osnovno šolanje je prejel doma, nato pa se je družina preselila v Anglijo. Že v otroštvu je postal vodnik gardistov. 1. januarja 1794 je pričel z aktivno vojaško službo kot pehotni stotnik, dodeljen črnomorski floti. 2. junija naslednjega leta je bil preimenovan v flotnega poročnika; v sestavi flote se je udeležil sredozemske kampanje 1794-98.

Leta 1798 se je udeležil italijansko-švicarske kampanje na krovu ladje Pavel. Leta 1801 je bil premeščen k baltiški floti, naslednje leto pa je bil s činom poročnika premeščen v Konjeniški gardni polk; v sestavi polka se je leta 1805 udeležil bitke pri Austerlitzu, kampanje 1807 ter rusko-švedske vojne 1808-09.

14. avgusta 1808 je bil kot diplomat k cesarju Napoleonu; 1. oktobra istega leta pa je postal adjutant carja Aleksandra I. Med patriotsko vojno leta 1812 se je bojeval na Baltiku. 15. septembra 1813 je bil povišan v generalmajorja. Udeležil se je tudi pohoda proti Franciji leta 1815.

Leta 1817 se je vrnil v Rusijo in 7. januarja 1818 je zaradi bolezni odšel v pokoj. Aktiviran je bil 26. novembra 1826 in naslednjih 6 let je bil poveljnik 1. regije Samostojnega korpusa žandarjev.

Dokončno je bil upokojen 10. februarja 1832 s činom generalporočnika.

Viri in opombeUredi

Glej tudiUredi