Pegam in Lambergar

Pegam in Lambergar je slovenska ljudska romanca, ki opeva boj med Čehom Janom Vitovcem in Slovencem Krištofom Lambergarjem.

Prizor spopada med Pegamom in Lambergarjem; gre za predelavo mitološkega izročila o spopadu med gromovnikom Kresnikom in troglavim demonom, verjetno Velesom.

O pesmi

VSEBINA

Pegam sprašuje cesarja, če ima pod seboj koga, ki bi se spopadel z njim in cesar mu odgovori, da ga ima, in sicer Lambergarja iz bele Ljubljane. Cesar je temu hitro poslal pismo in ko ga je Lambergar dobil, se je zjokal, saj se je večjega in močnejšega Pegama bal. Mati, ki je sedela za pečjo, mu je rekla, naj se nikar ne boji, saj bo zanj molila. Dala mu je ta nasvet: ko bo prispel na Dunaj, naj pozove Pegama v boj. Ko bosta prvič zajezdila, se bosta samo »kušnila«, v drugo si bosta mezince odgriznila, v tretje pa si bosta glave sekala. Pegam bo imel tri glave, on pa naj odseka srednjo. Lambergar je tako storil in zgodilo se je, kot mu je rekla mati. Pegam je bil premagan, cesar zadovoljen in Lambergar srečen.

Pesem se je z leti spreminjala - vanjo so vpletli tudi podvige Gašperja II. Lamberga, ki je živel kasneje, proslavil pa se je na turnirskem polju.

ZGODOVINSKO OZADJE

V 15. stoletju se je vnel boj za zapuščino Celjskih grofov. Jan Vitovec (ki ga v pesmi predstavlja Pegam) je poveljeval vojski (ki so jo zbrali vdova Ulrika II., Katarina, in Goriški grofje) ter napadel cesarja Friderika IV., glavnega dediča poknežene grofije celjske. Razdejal je deželo Kranjsko in požgal veliko gradov. Cesar Friderik je na pomoč poklical neustrašnega Lambergarja in s Pegamom sta se spopadla na Dunaju. Zmago je slavil Lambergar. V tej različici pesmi Pegam umre, v resnici pa (Jan Vitovec) ni in je le poražen odšel z Dunaja. Zmagovalci so se mu maščevali tudi tako, da so ga predstavljali kot pošast s tremi glavami, ki čaka pod zemljo.

Njun boj so v 19. stoletju velikokrat upodabljali na panjskih končnicah, kjer so Pegamu nadeli uniformo Napoleonovega vojaka.

Z Lambergi pa je povezan tudi grad Kamen, kjer si še danes lahko ogledamo ruševine..

ODLOMKA

“

Velik ni, pa je širok; al' nam tukaj je od rok. V beli je Ljubljani doma: Lambergar junak je ta.«  »Bo naj, kjer če, pošlji ponj, al' pa piši mu na dom, da se z njim poskusil bom.«« Hitro cesar pisma tri Lambergarju dat' veli. Lambergar jel pisma brat', jele mu solze kapljat'. Mati za pečjo sedi in tako mu govori: »Kaj t' je, Lambergar ti mlad! Ko začel si pisma brat', jele ti solze kapljat'.

”

“

Šla sta venkaj na polje, kakor takmu boju gre. V prvo sta se zjezdila, prelepo se kušnila; v drugo sta se zjezdila, si mezince odgriznila; v tretje sta se zjezdila, glave sta si jemala. Pegam ima tri glave, Lambergar ga ob srednjo dé.

”

Predstavitev literarnega lika

Lambergar je junak, ki je živel v Ljubljani. Bil je »majhen, a širok« - čokat. Dobil je cesarjevo pismo, ki je pozivalo, naj pride na Dunaj, kjer se bo bojeval s Pegamom. Ta novica ga ne razveseli, prav tako tudi ne njegove matere. Ob odhodu je jokal, mati pa je obljubila, da bo molila zanj. Ko je prišel na Dunaj, je Pegamu odsekal srednjo glavo ter tako postal junak. Cesar ga vpraša, če želi ostati na Dunaju, vendar mu Lambergar odgovori, da gre raje nazaj na Kranjsko, kjer je srečen.

Dogajalni čas: 15. stoletje, oziroma v čas, ko so izumrli Celjski grofje.

Kraj dogajanja: rodbina Lambergar je živela na gradu Kamen, kjer še danes vidimo razvaline; boj se odvija na Dunaju.

Povezave z drugimi literarnimi deli

Najbolj očitna je povezava z Levstikovim Martinom Krpanom.

Literatura

• Fran Detela, Pegam in Lambergar, Ljubljana 1995