Grad Kamen

grad v Sloveniji

Grad Kamen (nemško Stain) so danes mogočne razvaline gradu na tesnem grebenu, ki zapira dolino Drage pri vasi Begunjah na Gorenjskem.

Grad Kamen
Grad Kamen pri Begunjah.jpg
Razvaline gradu pri Begunjah
LegaBegunje na Gorenjskem
Občina Radovljica
Koordinati46°22′56.13″N 14°13′1.52″E / 46.3822583°N 14.2170889°E / 46.3822583; 14.2170889Koordinati: 46°22′56.13″N 14°13′1.52″E / 46.3822583°N 14.2170889°E / 46.3822583; 14.2170889
Zgrajeno1263
Uradno ime: Begunje na Gorenjskem - Grad Kamen
evid. št.207[1]
Grad Kamen se nahaja v Slovenija
Grad Kamen
Geografska lega: Grad Kamen, Slovenija

ZgodovinaUredi

 
Grad Kamen na Valvasorjevem bakrorezu
 
Poskus rekonstrukcije gradu Kamen v 15.stol

Leta 1185 je v zgodovinskem viru omenjen vitez Leocardis de Antro, grad pa leta 1263 kot castrum Lapis in šele 1350 kot vest czem Stain, ko ga je dobil skupaj z gradom v Zijalki nad Begunjami in štirimi kastelani v posest Henrik III. Ortenburški. Grad in gospoščina je bila sprva v lasti Ortenburžanov, ki pa v njem niso prebivala, temveč so ga upravljali s pomočjo kastelanov ali gradnikov. Grad je bil pomembna postojanka, kajti varoval je staro tovorniško pot iz Bohinjskega kota in Zgornje Savske doline čez Prevalo proti Tržiču in hospicu v Podljubelju do Koroške.

Leta 1418 je grad prešel v last Celjskih grofov. Valvasor poroča, da se je tu leta 1428 pri padcu s konja ubil Herman III., sin Hermana II. Celjskega. Celjski so grad in gospostvo dajali v fevd. Tako ga je leta 1442 kupil in imel v fevdu Hans II. Sepacher (ali Mlinski iz Mlinega pri Bledu), ki ga je nasledil sin Wolfgang. Po njihovem izumrtju od 1456 je prešel v posest Habsburžanov, še naprej pa je bil v lasti Wofganga Sepacherja, ki ga je leta 1458 prodal Andreju Kreigu. Kasneje je grad še nekajkrat zamenjal lastnike. Med njimi je bil tudi znameniti vitez Gašper Lambergar, zmagovalec v 85 turnirjih, ki ga opeva ljudska pesem o Pegamu in Lambergarju.

Dozidave graduUredi

Mnenja, kje v sklopu grajskega kompleksa je v 12. stoletju stal prvotni grad, so različna, saj je grad Kamen zaradi dozidav spreminjal svojo podobo. Najstarejša ohranjena gradbena faza je skrita v stolpu z več kot dva metra debelimi zidovi. Romanski stolp je nekoč imel vhod čez dvižni most in zidano dvorišče.

V 14. stoletju naj bi se temu stolpu na nasprotnem, nižjem delu skalnega hrbta pridružil gotski bivalni palacij podobne stolpaste oblike. V njem so bili stanovanjski prostori v štirih nadstropjih. Na zahodni strani je bilo obzidano dvorišče.

V 15.stoletju so začeli spodnji del gradu postopoma širiti po skalni ploščadi med obema stolpoma. Turška nevarnost, potres leta 1511, novo strelno orožje in želja po večjem udobju so v 16. stoletju izoblikovale končno podobo gradu. Zgrajen je bil nov, prostornejši palacij z notranjim dvoriščem za shrambo, kuhinjo in obednico za služinčad. V prvem nadstropju so bile gosposke sobe in kapela svetega Valentina, v drugem nadstropju pa spalnice. Tu je bil tudi skrivni izhod, kjer bi se lahko zatekli v hrib ali v bližnji »jamski grad«. Južno pobočje so preuredili v terasaste vrtove in na ravnini pod gradom zgradili gospodarska poslopja in bastion.

Opustitev graduUredi

V 18. stoletju so grad opustili. Legenda govori, da naj bi leta 1740, ko so v Begunjah gradili novo župnijsko cerkev, z grajskih streh sneli opeko (bobrovec) in si jo v sklenjeni vrsti podajali iz rok v roke od gradu do stavbišča. Z gradu so pobrali tudi vse stebre, okenske in vratne okvirje ter druge klesane dele, ki naj bi jih uporabili za prezidave gradu Kacenštajn v Begunjah in gradnjo hiš. Stranski oltar v begunjski cerkvi menda izvira z gradu Kamen. Opuščeni grad se je kmalu spremenil v slikovite ruševine.

Konzervatorska delaUredi

Leta 1959 so začeli konzervatorska in restavratorska dela - čiščenje ruševin, odkopavanje nasutega materiala, utrjevanje zidovja, ... Romanski stolp, ki je imel dobro ohranjeno le zahodno stran, so pozidali in prekrili s streho. Grad so opremili z lesenimi stopnišči in mostovi.

Po grajskem prostoru je urejena sprehajalna pot. Grad Kamen je vključen v evropsko mrežo gradov "Venerina pot". Ta povezuje mesta in gradove v Sloveniji, Avstriji, Italiji in na Češkem, prek katerih je v 13. stoletju potoval vitez in pesnik Ulrik Lichtensteinski, ki je bil na tem popotovanju iz Benetk oblečen v masko kraljične Venere.

GalerijaUredi

 
Najstarejši del gradu iz 13. stoletja, ki stoji na mestu prvotnega gradu 

SkliciUredi

  1. "Opis enote nepremične kulturne dediščine, evidenčna številka 207". Pregledovalnik Registra nepremične kulturne dediščine. Ministrstvo RS za kulturo.

ViriUredi

  • Ivan Jakič, Vsi slovenski gradovi : Leksikon slovenske grajske zapuščine, (Državna založba Slovenije, Ljubljana 1997) (COBISS).
  • časopis Dobro Jutro, 9.september 2006

Zunanje povezaveUredi