Peščena ura
Peščena ura je naprava, ki se uporablja za merjenje poteka časa. Obsega dve stekleni bučki, ki sta navpično povezani z ozkim vratom, ki omogoča reguliran pretok snovi (v preteklosti pesek) iz zgornje v spodnjo. Običajno sta zgornji in spodnji bučki simetrični, tako da bo peščena ura merila enako trajanje ne glede na orientacijo. Konkretno trajanje časa, ki ga določene mere peščene ure določajo, so dejavniki, vključno s količino in grobostjo delcev, velikostjo bučke in širino vratu.
Upodobitve peščene ure kot simbola poteka časa najdemo v umetnosti, zlasti na nagrobnikih ali drugih spomenikih, od antike do danes. Oblika krilate peščene ure je bila uporabljena kot dobesedna upodobitev dobro znanega latinskega epitafa tempus fugit ('čas beži').
Zgodovina
urediAntika
urediIzvor peščene ure ni jasen. Znano je, da sta njena predhodnica klepsidra ali vodna ura obstajali v Babilonu in Egiptu že v 16. stoletju pred našim štetjem.
Zgodnji srednji vek
urediV Evropi pred zgodnjim srednjim vekom ni zapisov o peščeni uri; prvi dokumentirani primer je iz 8. stoletja našega štetja, ki ga je izdelal frankovski menih po imenu Liutprand, ki je služboval v stolnici v Chartresu v Franciji.[1] Toda šele v 14. stoletju so peščeno uro videli pogosto, najzgodnejši trdni dokazi so upodobitve na freski Alegorija dobre in slabe vlade iz leta 1338 Ambrogija Lorenzettija. [2]
Uporaba peščene ure v pomorstvu je zabeležena že od 14. stoletja. Pisni viri o tem so bili večinoma iz ladijskih dnevnikov evropskih ladij. V istem obdobju se pojavlja v drugih evidencah in seznamih ladijskih trgovin. Najzgodnejša zabeležena referenca, za katero lahko z gotovostjo rečemo, da se nanaša na peščeno uro, je iz okoli leta 1345, v potrdilu Thomasa de Steteshama, pisarja kraljeve ladje La George, v času vladavine angleškega kralja Edvarda III.; prevedeno iz latinščine, v prejemnici piše: leta 1345:[3]
»Isti Thomas je v Lescluseju v Flandriji plačal dvanajst steklenih horologov (pro xii. Orlogiis vitreis), cena vsake 4 ½ grošev, v sterlingih 9 šilingov. Za štiri enake horologe (de eadem secta), tam kupljene, cena vsakega 5 grošev, v sterlingih 3šilinge 4 penije.«[4][5]
Morske peščene ure so bile zelo priljubljene na ladjah, saj so bile najbolj zanesljivo merjenje časa na morju. Za razliko od klepsidre gibanje ladje med plovbo ni vplivalo na peščeno uro. Dejstvo, da je peščena ura namesto tekočin uporabljala zrnate materiale, ji je dalo natančnejše meritve, saj je klepsidra nagnjena h kondenzaciji v njej med temperaturnimi spremembami. Pomorščaki so ugotovili, da jim je peščena ura pomagala določiti dolžino, razdaljo vzhodno ali zahodno od določene točke z razumno natančnostjo.[6]
Peščena ura je priljubljenost našla tudi na kopnem. Ko se je uporaba mehanskih ur za označevanje časov dogodkov, kot so cerkvene službe, pogostejša, kar ustvarja »potrebo po beleženju časa«, se je povpraševanje po napravah za merjenje časa povečalo. Peščene ure so bile v bistvu poceni, saj niso zahtevale nobene posebne tehnologije, njihove vsebine pa ni bilo težko dobiti in ko je bila izdelava teh instrumentov vse pogostejša, je njihova uporaba postala bolj praktična.
Peščene ure so pogosto uporabljali v cerkvah, domovih in na delovnih mestih za merjenje pridig, časa kuhanja in časa, porabljenega za odmore. Ker so jih uporabljali za bolj vsakdanja opravila, se je model peščene ure začel krčiti. Manjši modeli so bili bolj praktični in zelo priljubljeni, saj so merili čas bolj diskretno.
Po letu 1500 peščena ura ni bila tako razširjena kot prej. Razlog za to je bil razvoj mehanske ure, ki je postala natančnejša, manjša in cenejša ter olajšala vzdrževanje časa. Peščena ura pa ni popolnoma izginila. Čeprav so postale sorazmerno manj uporabne z napredovanjem tehnike, so peščene ure ostale zaželene pri njihovi zasnovi. Najstarejša znana ohranjena peščena ura je v Britanskem muzeju v Londonu.
John Harrison je šele v 18. stoletju pripravil morski kronometer, ki je znatno izboljšal stabilnost peščene ure na morju. Na podlagi elementov oblikovalske logike za peščeno uro je leta 1761 izdelal pomorski kronometer, ki je lahko natančno izmeril pot od Anglije do Jamajke znotraj petih sekund.
Oblikovanje
urediObstaja malo pisnih dokazov, ki bi razložili, zakaj je njena zunanja oblika takšna, kakršna je. Uporabljene steklene bučke pa so se sčasoma spremenile v slogu in oblikovanju. Čeprav so bili glavni modeli vedno v obliki ampule, bučke niso bile vedno povezane. Prve peščene ure so bile dve ločeni bučki z vrvico, ovito v njuni spojnici, ki je bila nato prevlečena z voskom, da je kos držal skupaj in pustil, da je pesek tekel vmes.[7] Šele leta 1760 so obe bučki pihali skupaj, da ne bi vlaga izhajala iz njih in uravnavala tlak v bučki, ki bi spreminjal pretok.
Material
urediMedtem ko so nekatere zgodnje peščene ure dejansko uporabljale pesek kot zrnato mešanico za merjenje časa, mnoge peska sploh niso uporabljale. Material, ki se je uporabljal v večini bučk, je bila kombinacija »marmorja v prahu, kositra / svinčevih oksidov in prašne, zgorele jajčne lupine«. Sčasoma so preizkušali različne teksture zrnc, da bi ugotovili, katera daje najbolj konstanten pretok znotraj bučk. Kasneje je bilo ugotovljeno, da mora biti razmerje zrnca in širine vratu bučke za doseganje popolnega pretoka 1/12 ali več, vendar ne večje od 1/2 vratu bučke.[8]
Praktična uporaba
urediPeščene ure so bile zgodnje zanesljivo in natančno merilo časa. Hitrost peska je neodvisna od globine v zgornjem rezervoarju in instrument v hladnem vremenu ne bo zmrznil. [9] Od 15. stoletja naprej so se peščene ure uporabljale na različnih področjih na morju, v cerkvi, industriji in kulinariki.
Med potovanjem Ferdinanda Magellana po vsem svetu je bilo v ladijskem inventarju 18 peščenih ur iz Barcelone, potem ko je potovanje odobril španski kralj Karel I. Španski.[10] Naloga ladijskega paža je bila, da je obračal peščene ure in tako zagotovil ure za ladijski dnevnik. Opoldne je bil referenčni čas za navigacijo, ki ni bil odvisen od ure, saj bi bilo sonce v zenitu.[11] Več peščenih ur je bilo mogoče pritrditi v skupni okvir, vsaka z drugačnim časom delovanja, kot npr. v štirismerni italijanski peščeni uri, verjetno iz 17. stoletja, v zbirkah Znanstvenega muzeja v južnem Kensingtonu v Londonu, ki je lahko merila intervale četrtine, polovice, tričetrtine in ene ure (in ki so bile uporabljene tudi v cerkvah, da so duhovniki in ministranti merili dolžino pridig).[12]
Sodobna praktična uporaba
urediČeprav se pogosto ne uporabljajo za merjenje časa, jih nekatere ustanove ohranjajo. Oba doma avstralskega parlamenta uporabljata tri peščene ure za določanje določenih postopkov.[13]
Peščena ura se še vedno pogosto uporablja kot odštevalnik pri kuhi jajc; za kuhanje jajc je značilen triminutni časovnik[14], od tod tudi ime »časovnik za jajca« za triminutne ure. Kot odštevalniki se včasih uporabljajo tudi v igrah, kot sta Pictionary in Boggle, da uvedejo časovno omejitev v krogih igre.
Simbolična uporaba
urediZa razliko od večine drugih metod merjenja časa, peščena ura konkretno predstavlja sedanjost kot preteklost in prihodnost, zaradi česar je sama trajen simbol časa.
Peščena ura, včasih z dodatkom metaforičnih kril, je pogosto upodobljena kot simbol, da je človeški obstoj minljiv in da bo »peska časa« zmanjkalo za vsako človeško življenje.[15] Tako so ga uporabljali na piratskih zastavah, da je vdrl strah v srce žrtev piratov. V Angliji so bile peščene ure včasih postavljene v krste[16], nagrobne spomenike pa krasijo že stoletja. Peščena ura se je v alkimiji uporabljala tudi kot simbol ure.
Nekdanja metropolitanska občina Greenwich v Londonu je na svojem grbu uporabljala peščeno uro, ki simbolizira vlogo Greenwicha kot izvora GMT. Naslednik okrožja, Royal Borough of Greenwich, na svojem grbu uporablja dve peščeni uri.
Sodobna simbolična uporaba
urediPeščena ura je ostala simbol časa kljub temu, da je sam predmet skoraj izginil iz rabe. Tako je na primer ameriška televizijska telenovela Days of Our Lives od svoje prve oddaje leta 1965 v uvodni špici prikazovala peščeno uro z besedami: »Kakor pesek skozi peščeno uro, takšni so tudi dnevi našega življenja« avtor Macdonald Carey.
Različni računalniški grafični uporabniški vmesniki lahko spremenijo kurzor v peščeno uro takrat, ko program izvaja opravilo in morda ne sprejme uporabniškega vnosa. V tem obdobju lahko ostali programi, na primer v drugih oknih, delujejo normalno. Če taka peščena ura ne izgine, morda pomeni, da je program v neskončni zanki in ga je treba prekiniti ali čaka na kakšen zunanji dogodek (na primer da uporabnik vstavi CD). Unicode ima simbol HOURGLASS simbol za U+231B
(⌛)
Motiv peščene ure v umetnosti
urediZaradi svoje simetrije so grafični znaki, ki spominjajo na peščeno uro, vidni v umetnosti kultur, ki takšnih predmetov še niso srečale. Vertikalni pari trikotnikov, združenih na vrhu, so pogosti v indijanski umetnosti; tako v Severni Ameriki [17], kjer lahko na primer predstavlja telo Ognjenega ptiča ali (v bolj podolgovati obliki) sovražnikovo skalp [18][19], kot tudi v Južni Ameriki, kjer naj bi predstavljala prebivalca džungle Ch'unchu.[20] Neolitske primere je mogoče videti med španskimi jamskimi slikami.[21] Opazovalci so celo dali ime »motiv peščene ure« oblikam, ki imajo bolj zapleteno simetrijo, na primer ponavljajoč se krog in križni vzorec iz Salomonovih otokov.[22] Oba člana Project Tic Toc, iz televizijske nadaljevanke Časovni predor in Izzivalci neznanega, uporabljata simbole peščene ure, ki predstavljajo bodisi časovno potovanje bodisi zmanjkuje časa.
-
Nagrobnik iz 17. stoletja v mavzoleju Johna Livingstona, "lekarne v Edinburghu", ki je postal žrtev kuge 1645]]
-
Grobnica v Sebastiansfriedhofu, Salzburg
-
Spoznaj samega sebe – mladost med pregreho in vrlino (pripisano Jacobu Jordaensu)
-
Philippe de Champaigne Tihožitje z lobanjo, 1671
-
Avtoportret (s peščeno uro in lobanjo) Johanna Zoffanyja, približno 1776
Sklici
uredi- ↑ Orton, Fred; Wood, Ian; Lees, Clare A. (1. februar 2008). Fragments of history: rethinking the Ruthwell and Bewcastle monuments (v angleščini). Manchester University Press. ISBN 9780719072574.
- ↑ Frugoni, Chiara (1988). Pietro et Ambrogio Lorenzetti. Scala Books. str. 83. ISBN 0-935748-80-6.
- ↑ Anthony John Turner (1993). Of Time and Measurement: Studies in the History of Horology and Fine Technology. Ashgate Publishing Company. ISBN 978-0-86078-378-7.
- ↑ F.J.Britten (190x). OLD CLOCKS AND WATCHES & THEIR MAKERS. LONDON, B. T. BATSFORD, 94 HIGH HOLBORN. str. 16 and 249.
- ↑ Nicolas, Nicholas Harris (1847). A History of the Royal Navy, from the earliest times to the wars of the French revolution, vol. II. London: Richard Bentley. str. 476.
- ↑ Balmer, R.T. "The Operation of Sand Clocks and Their Medieval Development." Technology and Culture, Vol. 19, No. 4 (Oct., 1978), pp. 615-632 Balmer, R. T. "The Operation of Sand Clocks and Their Medieval Development." Technology and Culture, Vol. 19, No. 4 (Oct., 1978), pp. 615-632.
- ↑ http://www.madehow.com/Volume-5/Hourglass.html
- ↑ Peterson, Ivars. "Trickling sand: how an hourglass ticks". Science News, Vol. 144, No. 11 (September 11, 1993). p. 167
- ↑ Mills, A.A.; Day, S.; Parkes, S. (1996). »Mechanics of the sandglass« (PDF). European Journal of Physics. Zv. 17. str. 97–109. Bibcode:1996EJPh...17...97M. doi:10.1088/0143-0807/17/3/001.
- ↑ Pigafetta (1874). The First Voyage Around the World, 1519-1522. Hakluyt Society Press. str. A12.
- ↑ Bergreen, Laurence (2003). Over the Edge of the World: Magellan's Terrifying Circumnavigation of the Globe. William Morrow. ISBN 0-06-621173-5.
- ↑ »Four-way sand glass, Italian, 17th century, image no. 10325648«. The Science Museum. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 1. novembra 2014. Pridobljeno 1. novembra 2014.
- ↑ Senate of Australia (26. marec 1997). »Official Hansard« (PDF): 2472. Arhivirano iz prvotnega spletišča (PDF) dne 29. aprila 1998.
{{navedi časopis}}
: Sklic journal potrebuje|journal=
(pomoč) - ↑ Herbst, Sharon Tyler (2001). The New Food Lover's Companion. Barron's Educational Series.
- ↑ Room, Adrian (1999). Brewer's Dictionary of Phrase and Fable. New York: HarperCollinsPublishers. "Časa zmanjkuje; malo bo možnosti, da narediš to, kar moraš storiti, razen če izkoristiš priložnost. Stavek se pogosto uporablja v zvezi s tistim, ki nima veliko več življenja. Aluzija je do peščene ure."
- ↑ Ewbank, Thomas (1857). A Descriptive and Historical Account of Hydraulic and Other Machines for Raising Water, Ancient and Modern With Observations on Various Subjects Connected with the Mechanic Arts, Including the Progressive Development of the Steam Engine. Vol. 1. New York: Derby & Jackson. str. 547. "Hour-glasses were formerly placed in coffins and buried with the corpse, probably as symbols of mortality—the sands of life having run out. See The Gentleman's Magazine vol xvi, 646, and xvii, 264."
- ↑ Splendid Heritage: treasures of native american art Arhivirano 2016-05-03 na Wayback Machine. (search on "hourglass")
- ↑ Wishart, David J. (ed.) Encyclopedia of the Great Plains University of Nebraska Press (2004) ISBN 0-8032-4787-7, p125
- ↑ Philip, Neil The Great Mystery: Myths of Native America, Clarion Books (2001) ISBN 0-395-98405-X, p64-65
- ↑ Wilson, Lee Ann Nature Versus Culture in Textile Traditions of Mesoamerica and the Andes: An Anthology (ed. Schevill, M.B. et al.), University of Texas Press (1996) ISBN 0-292-77714-0
- ↑ Greenman, E.F. The Upper Palaeolithic and the New World in Current Anthropology Vol. 4, No. 1 (Feb., 1963), pp. 41-91 (NB: includes reviews disputing the central thesis and methodology)- via JSTOR (subscription)
- ↑ Craig, Barry A Stone Tablet from Buka Island Arhivirano 2008-10-03 na Wayback Machine. in Archaeological Studies of the Middle and Late Holocene, Papua New Guinea (Technical Report 20) (ed. Specht, Jim & Attenbrow, Val) Australian Museum (2007) ISSN 1835-4211
Literatura
uredi- Branley, Franklyn M. (1993). "Keeping time: From the beginning and into the twenty-first century". Boston: Houghton Mifflin Company.
- Cowan, Harrison J. (1958). "Time and its measurement: From the stone age to the nuclear age". Cleveland. New York: The World Publishing Company. 65. Bibcode:1958tmfs.book.....C.
- Guye, Samuel; Henri, Michel; Dolan, D.; Mitchell, S. W. (1970). "Time and space: Measuring instruments from the fifteenth to the nineteenth century". Time and Space. Measuring Instruments from the Fifteenth to the Nineteenth Century. New York: Praeger Publishers. Bibcode:1971tsmi.book.....G.
- Smith, Alan (1975). "Clocks and watches: American, European and Japanese timepieces". New York: Crescent Books.