Wikipedija

Parni

Parni (antično grško Πάρνοι, Parnoi) ali Aparni (antično grško Ἄπαρνοι, Aparnoi), vzhodnoiransko ljudstvo[1] iz doline reke Ohos (antično grško Ὧχος, Ohos, turkmensko Tedžen)[1][2] jugovzhodno od Kaspijskega jezera. Parni so bili eno od treh plemen iz plemenske zveza Dahi.

Sredi 3. stoletja pr. n. št. so napadli Partijo, pregnali grške satrape in ustanovili svojo državo.[3]

Prepoznavanje uredi

V iranskih pisnih virih ni nobenih nedvoumnih dokazov o njihovem obstoju.[1] Vsi podatki o njih izhajajo iz grških in latinskih zapisov. V teh zapisih, ki niso vedno iz tistega obdobja, je zaradi neskladnega grškega/latinskega poimenovanja in prevajanja Parne težko nedvoumno opredeliti. Dodatne težave povzročajo podobna imena drugih plemen, kot so Sparmi, Apartani, Eparnoi in Asparioi. Prav tako je mogoče, da so bili Parni v sorodstvu z enim ali več drugimi plemeni in da je bila njihova pradomovina južna Rusija, od koder so se skupaj s skitskimi plemeni preselili na vzhod.[1] Sodobni avtorji se pri opredeljevanju njihove domovine sklicuje na Strabona, ki jih je v 1. stoletju pr. n. št. umestil na območje Kapijskega jezera.[4] To ozemlje se približno ujema z zgodovinskim Sakastanom, ki je dobil ime po Sakah/Skitih.

Parti so se v nasprotju z Dahi ohranili v Dahestanu/Dihistanu na vzhodni obali Kaspijskega jezera. Urbano središče antičnih Dahov, če so ga sploh imeli, ni poznano.[5]

Jezik uredi

Parnski jezik ni neposredno potrjen, vendar se zanj predpostavlja, da je bil podlaga kasnejšega dokumentiranega partskega jezika. Njihov jezik je bil verjetno eno od narečij z zelo močnimi vzhodnoiranskimi elementi, ki so bili posledica njihovega sosedstva z vzhodnoiranskimi Saki.[5] Partski vpliv na armenščino dokazujejo partske besede, ki so se kot izposojenke ohranile v armenskem jeziku.[1]

Zgodovinar Justin je partski jezik opisal kot jezik, ki je "na pol poti med skitskim in medijskim in vsebuje značilnosti obeh".[6] Justinovo mnenje, ki je iz 3. stoletja n. št., je nedvomno pretirano,[5] vsekakor pa vprašljivo zaradi dvoumnega poimenovanja.[1]

Vzpon uredi

Ko je Ptolemej III. po smrti Antioha II. prevzel oblast v prestolnici Antiohiji, je selevkidski guverner (satrap) Partije[7] Andragor leta 247 pr. n. št. razglasil svojo neodvisnost od Selevkidov in prihodnost Selevkidske dinastije je za nekaj časa postala vprašljiva.[8]

V istem času je bil za poglavarja Parnov izvoljen Arsak, ki je bil skitskega ali baktrijskega porekla.[2] Andragor je po odcepitvi od Selevkidskega cesarstva izgubil njihovo vojaško podporo in je s težavo obvladoval meje svojega kraljestva. Okoli leta 228 pr. n. št. so njegove težave izkoristili Parni in pod poveljstvom Arsaka in njegovega brata Tiridata[2][9] napadli Partijo[10] in zasedli Astabeno in njeno upravno središče Kabučan.

Parti so kmalu zatem zavzeli še preostali del Partije in ubili Andragorja. Prvi kazenski pohod Selevkidov proti Parnom pod poveljstvom Selevka II. je spodletel, Antiohu III. pa je leta 209 pr. n. št. uspelo osvojiti izgubljeno ozemlje. Arsak II. (ali njegov predhodnik Tiridat I.) je zaprosil za premirje in sprejel položaj selevkidskega vazala.[9] Parti so se ponovno osamosvojili šele pod njegovim vnukom (ali pranečakom) Fraatom I..[11]

Parnov, katerih zgodovinopisje je zaradi pomanjkljivih virov pomanjkljivo, se od takrat dalje da več razločevati od Partov.

Zapuščina uredi

Obdobje Arsakidov se uradno začenja z osvojitvijo Astabene leta 238 pr. n. št.. Dinastija je dobila ime po njenem ustanovitelju Arsaku, katerega ime so privzeli tudi vsi naslednji partski kralji.[6] Ime Arsak ima (tudi grško) različico Artakserks in vsi partski dinasti trdijo, da so potomci Artakserksa II.. Arsakidi so postopoma podjarmili veliko sosednjih kraljestev in iz večine njih naredili svoje vazale.[12]

Ime Parni se ponovno pojavi v dokumentih iz sasanidskega obdobja kot ime ene od sedmih partskih fevdalnih družin s sasanidskega dvora. Družina ni dokazano iz arsakidskega obdobja in njena trditev verjetno ni v skladu z realnostjo. Bolj verjetno je, da je želela poudariti svoje starodavno poreklo in je temu primerno prikrojila svoje družinsko drevo.[13]

Po Parnih se morda imenuje Parnsko hribovje (Paran Koh).[14]

Sklici uredi

  1. ↑ 1,0 1,1 1,2 1,3 1,4 1,5 Lecoq 1987, str. 151.
  2. ↑ 2,0 2,1 2,2 Curtis 2007, str. 7.
  3. ↑ de Blois & van der Spek 1997, str. 145.
  4. ↑ Strabon, Geografija, 11.
  5. ↑ 5,0 5,1 5,2 Bivar 1983, str. 27.
  6. ↑ 6,0 6,1 Curtis 2007, str. 8.
  7. ↑ Bickerman 1983, str. 6.
  8. ↑ Bivar 2003, str. 6.
  9. ↑ 9,0 9,1 Bivar 1983, str. 29.
  10. ↑ Bickerman 1983, str. 19.
  11. ↑ Bivar 1983, str. 31.
  12. ↑ Bivar 1983, str. 96.
  13. ↑ Lukonin 1983, str. 704.
  14. ↑ Rawlinson 1879, str. 169.

Viri uredi

  • E.J. Bickerman (1983), The Seleucid Period, Cambridge History of Iran, 3.1, London, Cambridge University Press, str. 3–20.
  • A.D.H. Bivar (1983), The Political History of Iran under the Arsacids, Cambridge History of Iran, 3.1, London, Cambridge University Press, str. 21–99.
  • A.D.H. Bivar (2003), Pre-Islamic History, Encyclopaedia Iranica, 11, New York.
  • V.S. Curtis, S. Stewart (2007), The Age of the Parthians, Ideas of Iran, 2, London, I. B. Tauris.
  • L. de Blois, R.J van der Spek (1997), An Introduction to the Ancient World, New York, Routledge, ISBN 0-415-12774-2.
  • P. Lecoq (1987), Aparna, Encyclopaedia Iranica, 2, New York, Routledge & Kegan Paul.
  • J. Lendering (2006), The Parni, Amsterdam, livius.org.
  • V.G. Lukonin (1983), Political, Social and Administrative Institutions, Cambridge History of Iran, 3.2, London, Cambridge UP University Press, str. 681–747.
  • H.C. Rawlinson (1879), The Road to Merv, Proceedings of the Royal Geographical Society and Monthly Record of Geography, New Monthly Series 1 (3), DOI 10.2307/1800653, str. 161–191.
  • E. Yarshater (2006), Iranian History: An Overview, Encyclopaedia Iranica, 13, New York.
Pridobljeno iz »https://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Parni&oldid=4616774«