Paradígma najpogosteje pomeni vzorec delovanja v znanstvenem, epistemološkem ali drugem raziskovanju. Izraz izvira iz starogrškega starogrško παράδειγμα: pāradeigma, ki pomeni primer, model ali vzorec. Pojem paradigme je v širši uporabi od konca 19. stoletja. Ferdinand de Sussure je izraz uporabil v jezikoslovju za označevanje množic elementov s podobnimi značilnostmi. V znanosti o znanosti je pojem paradigme sistematično uvedel filozof Thomas Kuhn, zlasti v povezavi z razvojem znanstvene misli, in s postopnimi (evolucijskimi) ali revolucionarnimi spremembami. V knjigi Struktura znanstvenih revolucij Kuhn definira znanstveno paradigmo z vprašanji:

  • kaj veda izbira kot predmet raziskave
  • kakšna vprašanja si zastavlja o predmetu raziskave
  • kako so ta vprašanja zastavljena
  • kako tolmači rezultate raziskav.

Zaradi pogoste zlorabe in izpraznitve pojma paradigma je Kuhn kasneje raje uporabljal filozofsko natančneje opredeljene pojme »ekzemplar« in »normalna znanost«. Michel Foucault je v podobnem kontekstu za posamezne elemente paradigme uporabljal pojma »epistema« (izjava) in »diskurz«.

Pojem paradigma se uporablja tudi v širšem pomenu, ne le o stanju v znanostih, ampak o splošno sprejetih vzorcih razmišljanja, celo svetovnem nazoru, na primer v pojmovni zvezi »razvojna paradigma«, ki pomeni ustaljen vzorec razmišljanja o možnostih razvoja družbe, gospodarstva.

Disciplinarna matrica

uredi

Paradigma, oziroma disciplinarna matrica označuje pojmovno, teoretično in metodološko jedro skupno vsem članom znanstvene skupnosti. Za razlikovanje od disciplinarne matrice Kuhn kot sopomenko paradigme v ožjem pomenu besede uporabi pojem "ekzemplar".

Ekzemplar

uredi

Ekzemplar, oziroma ožji pomen pojma paradigma označuje konkretno problemsko rešitev, ki jo skupina dojema kot paradigmatsko - vzorčno. »Ekzemplarji« služijo kot primeri temeljnih rešitev nalog, njihov namen je nuditi primer pristopa k problemom. Kakor študent znanje zares osvoji šele ob reševanju vaj na koncu vsakega poglavja, saj lahko osvoji reševanje nove naloge na podlagi podobnosti s paradigmatskimi primeri rešitev določenih nalog, se temeljev posameznik ne priuči s pomočjo sklopa pravil, temveč skozi priučeno zaznavanje podobnosti konkretnega primera pred očmi s paradigmatskim problemom, ki kot tak v sebi že vsebuje princip aplikacije zakona. Prav ta princip se iz paradigmatskega primera prenaša na konkreten problem. Ekzemplarje poimenuje tudi kot standardne, oziroma paradigmatske primere določene znanstvene skupnosti.

  • Ule, Andrej (1996). Znanje, znanost in stvarnost. Ljubljana: ZPS. COBISS 61814784. ISBN 961-6014-50-1.
  • Thomas Kuhn. Stanford Encyclopedia of Science.