Papež Leon V.

Leon V. (latinsko Papa Leo Quintus), italijanski rimskokatoliški duhovnik, kardinal in papež; * 9. stoletje Ardea, (Lacij, Papeška država, Frankovsko cesarstvo danes: Italija), † februar 904 Rim (Papeška država, Sveto rimsko cesarstvo, danes: Italija)
Papež je bil od julija do septembra 903.

Leon V.
Papež Leon V.
Izvoljen	julij 903 (izvoljen)
Konec papeževanja	september 903 (vladal 1 dober mesec)
Predhodnik	Benedikt IV.
Naslednik	Sergij III.
Nasprotnik	Krištof
Redovi
Povzdignjen v kardinala	imenoval Formoz
Položaj	118. papež
Osebni podatki
Rojstvo	Lev (Leone) datum neznan Ardea
Smrt	domnevno 905 Rim
Pokopan	Stara Bazilika svetega Petra, Vatikan
Narodnost	Italijan
Vera	katoličan
Drugi papeži z imenom Leon Catholic-hierarchy.org

Življenjepis

O njegovem poreklu vemo to, da se je rodil v naselju Ardea bllizu Priapija v Laciju, Papeška država, Frankovsko cesarstvo – danes Italija. Postal je duhovnik, in sicer župnik v Priapiju. Zategadelj ga sodobni seznami papežev imenujejo presbiter forensis, ki ni bil kardinal, ko je postal papež. Po drugih virih ga je papež Štefan VI. imenoval za kardinala-duhovnika 897.

Papež

Leon je bil naklonjen Formozu in je odobraval njegove posvetitve. . Postal je žrtev okrutnih strankarskih bojev; na papeški prestol ga je posadila Berengarjeva stranka, njegov dvorni kaplan Krištof pa, ki je sam hlepel po papeštvu, je napravil "državni udar", ga prisilil k odstopu in ga vrgel v ječo.
Sicer pa je je o njem zelo malo znanega in gotovega. Nimamo zanesljivih podatkov niti o njegovi izvolitvi niti kako dolgo je vladal niti kako je končal. Najverjetneje je papeževal skozi avgust 903. Rodom je bil zanesljivo iz Priapija, male vasice blizu mesta Ardea, ki danes pripada mestu Rimu. Ko je bil izvoljen, je bil kardinal-duhovnik Rima, kardinalski naslov pa je imel v neki cerkvi zunaj Rima. Auxilius, takratni pisatelj, pravi, da je držal krmilo svete Rimske Cerkve skozi trideset dni, in da je bil Božji mož in hvalevrednega življenja ter svetosti..

Dela

• »Documenta Catholica Omnia« (v latinščini). Pridobljeno 6. decembra 2011.

• O njegovem papeškem delovanju ne vemo drugega, kot da je izdal bulo, s katero je izvzel bolonjske kanonike od plačanja davka.

Smrt in spomin

Okoliščine njegove smrti so nejasne prav tako kot njegovega življenja. Po papeževanju nekaj čez mesec ga je ujel kardinal-duhovnik pri San Damasu Krištof, in ga vrgel v ječo. Sebe je vrinil na sedež sv. Petra, toda kmalu je tudi njega doletela ista usoda: odstavil ga je Sergij III. in ga zaprl v ječo skupaj s predhodnikom, v isto celico. Viri poročajo, da se je končno usmilil obeh zaprtih pontifikov in dal oba zadaviti. Zdi se pa verjetneje, da je Leon umrl naravne smrti ali v ječi ali v samostanu.
Mann zavrača kot zlobno natolcevanje Vulgarijevo trditev, da je zelo hudobni papež Sergij III. papeža Leona V. in protipapeža Krištofa zadavil v zaporu. Še pokojni Kelly , še živeči cerkveni zgodovinar Reardon, in učeni Miranda sprejemajo to napačno obrekovanje kot resnično.
Ko je umrl, so ga pokopali v Lateranu.

Ocena

• Papež Leon je vladal zelo verjetno malo več kot en mesec, med julijom in septembrom 903: skozi trideset dni po pričevanju Auxiliusa (Ausilio), ali skozi dva mesca po papeških seznamih (cataloghi pontifici). Njegovo papeževanja pada v sredino zakritega tridesetletja (880-okrog 910) – kot ga označuje Arnaldi – ki obstaja iz trajajoče zapletene skrivnosti. Ta skrivnost ne prizanaša niti formozijanskemu vprašanju, ki se je razbohotilo v zadnjem petletju IX. stoletja, ter je vplivalo na dogodke najkrajšega obdobja vladavine Leona V.
  
• To obdobje smemo imenovati mračno predvsem zaradi popolnega pomanjkanja neodvisnih zgodovinskih virov. Ozračje negotovosti glede tega obdobja poudarja in vključno potrjuje kriza, ki so jo preživljale takratne politične in cerkvene rimske ustanove: poročil, ki jih vsebujejo takratni seznami o Leonu V., praktično ni; žal istočasno obstaja zgodovinopisna praznina, ki je vsepovsod značilna za prvi dve desetletji X. stoletja. Zelo lakonično je omenjeno, da Leon ni pripadal rimskemu kleru – nenavadno dejstvo, ki jasno kaže na težave, ko se volivci niso mogli zediniti za rimskega kandidata zaradi strankarskih zdrah - ampak je izhajal verjetno iz neke župnije ležeče v Priapiju blizu Ardeje. Nobene omembe njegove družine ali zaposlitve, nobenega drugega poročila iz časa njegovega papeževanja razen omembe, da je bil forensis. Duchesne meni, da to pomeni, da pontifik ni bil rimski kardinal-duhovnik.
• Po smrti papeža Teodorja II. sta dva kardinala istočasno trdila, češ da sta izvoljena za papeža: Janez IX. in Sergij III.. Tekmeca je Janez IX. izobčil in so ga izgnali iz mesta, a je pozneje, leta 904, le postal papež. Janez IX. je sklical sinodo in potrdil Teodorjeve odločitve glede Formozove rehabilitacije in veljavnosti posvetitev; tudi je prepovedal sojenja ljudem po njihovi smrti. Še pozneje pa je papež Sergij III. razveljavil zborovanja Teodorja II. in Janeza IX., ter zopet uveljavil odločitve Mrliškega zbora.
• Za papeže je bilo 10. stoletje zares temačno in ga po pravici imenujemo mračno stoletje. Brez cesarske zaščite so bili nemočni in prepuščeni muham rimskega in italijanskega plemstva, ki si je nadzor nad Cerkvijo pridobivalo tako, da je na njene položaje nastavljalo svoje sorodnike ali politične somišljenike, ne glede na to, ali so bili vredni te časti; v svojem stremuštvu so nastavljali in odstavljali papeže, večkrat pa jim tudi stregli po življenju. Kronika, ki jo je napisal nemški škof Liutprand, slika posvetnost na papeževem dvoru; vendar jo je treba brati s pridržkom, saj je bil pisec zelo protirimsko razpoložen - kar tudi sam izrecno poudarja - in je zato dvomno, da je pisal nepristransko. Mračno pa imenujejo to stoletje tudi zato, ker je bilo polno spletk in umorov, ki so dosegali tudi papeški dvor; obenem pa je bilo to tudi obdobje roparskih vpadov divjih Normanov, Saracenov, Turkov in Madžarov.
• Za to obdobje manjkajo neodvisni in nepristranski zgodovinski viri. Večino poročil o škandalih, nasilju in razvratu v Rimu je napisal torej Liutprand. Svojemu delu je dal pomenljiv naslov Maščevanje. Ta naslov daje slutiti, da je v svojem pripovedovnju brez dvoma pretiraval in da je pač nalašč izbiral samo pikantne zgodbe, da bi se na ta način maščeval nekaterim ljudem. Pretresljivo pa je na primer Liutprandovo mnenje, da je bila za Langobarde, Sase in Franke najhujša zmerljivka in žalitev, če si komu rekel, da je Rimljan. V tej besedi je po njegovem mnenju izraženo vse, kar ja na tem svetu slabega, zlobnega in gnilega. Kljub Liutprandovim pretiravanjem pa je ostalo v takratni družbi še vedno dovolj slabega, kar je najedalo tudi Cerkev tako od zunaj kot od znotraj. Tako si lahko mislimo, da je to kljub pretiravanjem bil v resnici strašen čas.

Glej tudi

• seznam papežev
• seznam protipapežev
• seznam vladarjev
• mračno stoletje

Nadaljnje branje

(slovensko)

• Metod Benedik: Papeži od Petra do Janeza Pavla II.. Mohorjeva družba, Celje 1989.

(angleško)

• Artaud De Montor, Alexis-François (1911). The Lives and Times of the Popes. New York: The Catholic Publication Society of America. OCLC 388047.
• Dollison, John (1994). Pope-Pourri: What You Don't Remember From Catholic School. New York: Fireside. ISBN 0-671-88615-0.
• Gregorovius, Ferdinand (2010) [1895]. History of the City of Rome in the Middle Ages. New York: Cambridge University Press. ISBN 978-1-108-01502-8.
• Kelly, J. N. D.; Walsh, M. J. (2010) [1986]. Oxford Dictionary of Popes. Oxford University Press. ISBN 978-0-19-929581-4.
• Mann, Horace K. (1910). The Lives of the Popes in the Early Middle Ages. London: Kegan Paul, Trench, Truebner, & Co. Ltd. OCLC 499626370.
• Reardon, Wendy J. (2004). The Deaths of the Popes. Jefferson, North Carolina: McFarland & Co. ISBN 978-0-7864-6116-5.

(francosko)

• John Norman Davidson Kelly: Dictionaire des papes. Brepols 1996.

(nemško)

• F. X. Seppelt –K. Löffler: Papstgeschichte von den Anfängen bis zur Gegenwart. Josef Kösel&Friedrich Pustet, München 1933.
• Päpste und Papsttum. Herder Lexikon (=HLP). Redaktion: Bruno Steimar. Herder, Freiburg – Basel – Wien 2016.

(italijansko)

• Francesco Gligora, Biagia Catanzaro, Edmondo Coccia: I papi della Chiesa. Da San Pietro a Francesco. Armando Editore, Roma 2013.
• Juan María Laboa: La storia dei papi. Tra il regno di Dio e le passioni terrene. Jaca Book, Milano 2007. (Historia de los Papas. Entre el reino de Dios y las pasiones terrenales. Iz španščine prevedli: Antonio Tombolini, Emanuela Villa, Anna Serralunga).

(madžarsko)

• Ferenc Chobot: A pápák története. Pátria, Rákospalota 1909.

Zunanje povezave

(angleško)

• Leo V Catholic Encyclopedia 1910, New Advent Kevin Knight 2012
• Catholic Online: Leo V
• The Banana Republican. Catholic apologetics: Pope Leo V of Rome

(italijansko)

• Cathopedia: Papa Leone V
• Leone V, papa Dizionario Biografico degli Italiani - Volume 64 (2005) di Umberto Longo
• Leone V Enciclopedia dei Papi (2000) di Umberto Longo
• Leóne V papa Enciclopedie on line
• Leone V papa Enciclopedia Italiana (1933) di Mario Niccoli

Nazivi Rimskokatoliške cerkve
Predhodnik:  Benedikt IV.	Papež 903–904	Naslednik:  Sergij III.