Osvoboditev Pariza

Osvoboditev Pariza je bila bitka, ki je potekala med drugo svetovno vojno od 19. avgusta 1944 do predaje nemške vojske 25. avgusta 1944. Pariz je nacistična Nemčija okupirala in zasedla 14. junija 1940 med bitko za Francijo, 22. junija pa je po podpisu premirja pa je Pariz ostal v zasedenem delu območja.        

Osvoboditev Pariza
Del osvoboditve Francije
Crowds of French patriots line the Champs Elysees-edit2.jpg
Parižani zbrani na Elizejskih poljanah na zmagovalni paradi, 26. avgusta 1944.
Datum19. avgust 1944 — 25. avgust 1944
Prizorišče
Izid Odločilna zmaga zaveznikov
Udeleženci
Francija Francija
Flag of Free France (1940-1944).svg Svobodna Francija
Združene države Amerike Združene države Amerike
Flag of the United Kingdom.svg Združeno kraljestvo
Tretji rajh Tretji rajh
Flag of Philippe Pétain, Chief of State of Vichy France.svg Vichyjska Francija (do 20. avgusta 1944)
Poveljniki in vodje
Francija Charles de Gaulle
Francija Philippe Leclerc
Flag of the United Kingdom.svg Bernard Montgomery
Združene države Amerike Raymond O. Barton
Tretji rajh Dietrich von Choltitz
Žrtve in izgube
131.6 mrtvih
319 poškodovanih
3.200 mrtvih

Osvoboditev mesta se je začela, ko so francoske notranje sile ob pristopu tretje ameriške armade, ki jo je vodil general George Patton, uprizorile vstajo proti nemškemu garnizionu. 24. avgust zvečer so člani 2. francoske oklepne divizije pod vodstvom generala Philippa Leclerca vstopili v Pariz in malo pred polnočjo prispeli v Hôtel de Ville. 25. avgusta zjutraj so 2. oklepna divizija in ameriška 4. pehotna divizija ter druge zavezniške enote vstopile v mesto. Dietrich von Choltitz, poveljnik nemške garnizije, se je popoldne tega dne predal Francozom, ter s tem umaknil svojo vojsko iz mesta in predal Pariz v roke zaveznikov. General Charles de Gaulle je v mesto prispel dan po osvoboditvi, da bi prevzel nadzor nad mestom kot vodja začasne vlade Francoske republike.

OzadjeUredi

Ko je Nacistična Nemčija maja 1940 napadla Francijo, je francoska vlada izvajala svojo vlogo v Parizu. A ko je nemška vojska napredovala v notranjost države je med ogroženimi mesti postal tudi Pariz, zaradi česar se je francoska vlada 10. junija preselila v Tours, da bi se izognila zajetju. Dva dni pozneje je bil Pariz razglašen za svobodno mesto, zaradi česar se je francoska vojska umaknila iz mesta. Nemška vojska je v Pariz vstopila zgodaj zjutraj 14. junija in do popoldneva tega dne je v celoti zavzela Pariz. Po podpisu premirja 22. junija je Pariz ostal na okupiranem območju in je postal tudi glavni cilj za počitek in obisk nemške vojske. Mesto je postalo de facto upravno glavno mesto Vichyjske Francije, ki jo je vodil francoski maršal Philippe Pétain.[1]

Splošna stavka (15. avgust—19. avgust 1944)Uredi

15. avgusta 1944 je v Parizu stavkalo več delavcev iz železniške proge, katerim se je kmalu pridružila tudi policija. Vse to je tri dni pozneje povzročilo še večjo stavko med delavci. Veliko delavcev je bilo zato odpeljanih v nemška koncentracijska taborišča.[2][3]

17. avgusta je Nemce začelo skrbeti, ko so ugotovili, da se zavezniške sile približujejo Parizu. Zaradi tega se je v mestu sestala nemška vojaška uprava. Ko jim je Choltitz povedal, da namerava upočasniti zaveznike kolikor je le mogoče, sta Taittinger in švedski delavec Raoul Nordling poskušala prepričati nemškega poveljnika Choltitza, da naj v primeru zavezniškega zavzetja ne uniči Pariza, v kolikor mu je to naročil Adolf Hitler.[4]

Bitka za osvoboditevUredi

Vstaja FFI (19. avgust—23. avgust)Uredi

 
Zavezniški vojaki med bitko za osvoboditev Pariza, 19. avgusta 1944.

Po vsej Franciji je prebivalstvo vedelo za napredovanje zaveznikov proti Parizu po koncu bitke za Normandijo. 

Ko so se 19. avgusta nadaljevali umiki nemške vojske proti vzhodu, so se kolone nemških vozil peljale po cestah Elizejskih poljan. Plakate, ki so državljane pozivali k oboroževanju, so člani FFI že prej nalepili na stene. Ti plakati so pozivali k splošni mobilizaciji Parižanov in so trdili, da se vojna nadaljuje; poklicali so pariško policijo, republikansko gardo, žandarmerijo, dodatno policijsko enoto, ki je nadomestila vojsko in domoljubne Francoze, ki so bili stari od 18 do 50 let. Drugi plakati so prebivalcem zagotavljali, da se bliža zmaga, in obljubljali kazni za izdajalce, torej ministre in vse ostale sodelavce Vichyjskega režima. Plakate je nalepil Pariški odbor osvoboditve v dogovoru z začasno vlado Francoske republike in po ukazu glavnega polkovnika Rola (Henria Rol-Tanguyja), poveljnika notranjih francoskih sil v okrožju Île de France.

 
Zasežen tank strelja na pozicije ostrostrelca.

19. avgusta zgodaj popoldne so se začeli prvi spopadi med francoskimi in nemškimi četami. V mestu so bili najeti tudi delavci Rdečega križa, da bi pomagali francoskim in nemškim ranjencem. Istega dne so Nemci v severovzhodnem predmestju Pantina razstrelili barko, polno streliva, in pri tem zažgali mline, ki so Parizu zagotavljali moko.[5]

Ko so se 20. avgusta začele pojavljati barikade, so se borci odpora še bolj oborožili, da bi vzdrževali vojaško obrambo. Najeli so tovornjake, posekali so drevesa in v kanalih ob pločnikih izkopali jarke, da bi sprostili tlakovce za utrjevanje barikad. Te materiale so prevažali moški, ženske in otroci z lesenimi vozički. Tovornjaki z gorivom so bili napadeni in ujeti. Civilna vozila so bila odvzeta, pobarvana s kamuflažo in označena z oznako FFI. Odporniki so jih nato uporabljali za prevoz streliva.

Spopadi so dosegli vrhunec 22. avgusta, ko so nekatere nemške enote poskušale zapustiti svoje vojaške položaje. 23. avgusta so Nemci ob 9:00 po Choltitzevem ukazu sprožili napad na Grand Palais, trdnjavo FFI, nemški tanki pa so streljali na barikade na ulicah. Adolf Hitler je pri tem ukazal, da naj povzročijo čim večjo škodo v mestu.[6]

Ocenjuje se, da je bilo med bitko za Pariz ubitih od 800 do 1000 pripadnikov odpora, še 1500 pa jih je bilo ranjenih.[7]

Vstop zavezniške vojske (24. avgust—25. avgust)Uredi

Film La Libération de Paris iz leta 1944, ki so ga posneli francoski vojaki in domačini.

24. avgusta so boji in slabo stanje cest povzročili zamudo prihoda generala Svobodne Francije Leclerca, poveljnika 2. francoske oklepne divizije, ki je bila opremljena z ameriškimi tanki M4 Sherman, polgusenicami in tovornjaki. Leclerce je poslal vojsko proti Parizu in pri tem napovedal, da bo cela divizija tja prispela naslednji dan.[8] 9. francoska zavezniška vojska Régiment de marche du Tchad, ki je dobila vzdevek La Nueve, je sestavljalo 160 čet pod vodstvom francoskega poveljstva, od tega 146 španskih republikancev. Poveljeval jim je francoski poveljnik Raymond Dronne, ki je postal drugi zavezniški častnik, ki je vstopil v Pariz, takoj za generalom Amadujem Granellum.[9]

Ob 21:22 uri 24. avgusta je 9. francoska zavezniška vojska vstopila v središče Pariza pri vhodu Porte d'Italie. Ob vstopu na trg mestne hiše so bili izstreljeni prvi naboji na večjo skupino nemških strelcev in mitraljezov. Parižani so pri tem odšli na ulico in zapeli himno "La Marseillaise". Poveljnik vojske Raymond Dronne je odšel v poveljniško središče do nemškega generala Dietricha von Choltitza, da bi od njega zahteval brezpogojno predajo.

 
25. avgust 1944 - Oklepna vozila 2. oklepne divizije se borijo pred Palais Garnier. En nemški tank gori.

4. ameriška pehotna divizija, ki ji je poveljeval Raymond Barton, je v zgodnjih urah 25. avgusta vstopila v Pariz, prav tako skozi vhod Porte d'Italie. Vodilni ameriški polki so zaščitili desni bok francoske 2. oklepne enote in se pri Place de la Bastille obrnili proti vzhodu ter odšli po ulici Daumesnil proti Bois de Vincennes. Popoldne je britanska vojaška enota 30 vstopila v mesto skozi Porte d'Orléans in nato preiskala stavbe za obveščevalne podatke, kasneje pa je zajela nekdanji štab admirala Karla Dönitza, Château de la Muette.[10]

Medtem, ko so zavezniške enote čakale na končno nemško predajo, je 9. zavezniška vojska napadla poslansko zbornico v Hôtel Majestic in Place de la Concorde. Ob 15:30 25. avgusta se je nemška vojska v Parizu predala in zapustila mesto, v prestolnico pa so pri tem vstopile tudi druge francoske enote.

Ob koncu bitke so odporniške skupine pripeljale zavezniške vojake in druge čete, ki so se skrivali v predmestju, kot je Montlhéry, v središču Pariza. Tu so bili priča koncu okupacije prestolnice, zmagoslavnemu prihodu generala Charlesa de Gaulla in obešanju francoske zastave na Eifflov stolp.

2. oklepna divizija je utrpela 71 smrtnih žrtev in 225 poškodovancev. Izguba vojaške opreme pa je vključevala 35 tankov, šest samohodnih pušk in 111 vozil, kar je po mnenju zgodovinarja Jacquesa Mordala precej visoko razmerje izgub za oklepno divizijo.[11]

Nemška predaja (25. avgust)Uredi

Kljub temu, da je Adolf Hitler večkrat ukazal, da naj francosko prestolnico, v primeru padca v roke zaveznikov, spravijo v ruševine, kar naj bi dosegli z bombardiranjem in razstrelitvijo mestnih stavb in mostov, pa nemški general in poveljnik Choltitz 25. avgusta 1944 ni izpolnil tega ukaza in je Pariz mirno s spoštovanjem predal nazaj v roke Francozov.[12] Nato so ga odpeljali v pariško policijsko stavbo, kjer je podpisal uradno predajo, nato pa je odšel na železniško postajo Gare Montparnasse, kjer je general Leclerc ustanovil svoje poveljniško mesto, da bi podpisal predajo nemških čet v Parizu. Nato se je nemška vojska umaknila iz mesta. S tem je bil Pariz 25. avgusta 1944, po več kot 4 letih nemške okupacije, osvobojen.

Choltitz je v zaporu ostal vse do aprila 1947. V svojih spominih Brennt Paris?, ki je bil prvič objavljen leta 1950, je Choltitz sebe opisal kot rešitelja Pariza, čeprav nekateri zgodovinarji menijo, da je predajo storil bolj za to, ker je izgubil nadzor nad mestom in ni imel sredstev za bombardiranje, ki bi moglo biti najeto po Hitlerjevih ukazih.

De Gaullov govor (25. avgust)Uredi

25. avgusta, istega dne, ko so zavezniki osvobodili Pariz, je Charles de Gaulle, predsednik začasne vlade Francoske republike, odšel nazaj na sedež vojnega ministrstva na Rue Saint-Dominique. Iz apartmaja Hôtel de Ville je opravil vznemirljiv govor pred množico:

Zakaj želite, da naj skrivam čustvo, ki ga sedaj nosimo vsi mi, moški in ženske, ki smo tukaj, doma, v Parizu, ki se je vstal v osvoboditev in ki mu je to uspelo z lastnimi rokami?

Ne! Tega globokega in svetega čustva ne bomo skrivali. To so minute, ki presegajo vsako naše revno življenje. Pariz! Pariz ogorčen! Pariz zlomljen! Pariz mučen! Toda Pariz je osvobojen! Osvobojen sam, osvobojen od svojih ljudi s pomočjo francoskih vojakov, s podporo in pomočjo vse Francije, Francije, ki se bori, edine Francije, prave Francije, večne Francije!

Ker je sovražnik, ki je držal Pariz, kapituliral v naših rokah, se Francija vrača v Pariz, v svoj dom. Vrača se krvava, a precej odločna. Tja se ne vrača razsvetljena zaradi ogromne lekcije, vendar bolj kot kdaj koli prej prepričana o svojih dolžnostih in pravicah.

Najprej govorim o njenih dolžnostih, vse pa bom povzel s tem, da se za zdaj gre za vojne dolžnosti. Sovražnik se umika, ampak še ni premagan. Ostaja na naših tleh.

Niti ne bo dovolj, da smo ga s pomočjo naših dragih in občudovanja vrednih zaveznikov pregnali iz našega doma, da bi bili po tem, kar se je zgodilo, da smo zadovoljni. Hočemo vstopiti na njegovo ozemlje, kot se spodobi, kot zmagovalci.

Zato je francoska avangarda vstopila v Pariz z gorečimi puškami. Zato se je velika francoska vojska iz Italije izkrcala na jugu in sedaj hitro napreduje po dolini Rone. Zato se bodo naše pogumne in drage sile notranjosti oborožile s sodobnim orožjem. Za to maščevanje in pravičnost se bomo borili do zadnjega dne, do dneva popolne zmage.

Ta vojna dolžnost, vsi ljudje, ki smo tukaj, in vsi tisti, ki nas slišijo v Franciji, vedo, da zahtevamo narodno enotnost. Nam, ki smo preživeli največje ure naše zgodovine, si nimamo drugega želeti, kot da se do konca pokažemo vredni Francije. Naj živi Francija!

Zmagovalne parade (26. avgust—29. avgust)Uredi

Dan po de Gaullovem govoru je Leclercova francoska 2. oklepna divizija prispela na Elizejske poljane, skupaj z De Gaulleom. Po prihodu zaveznikov v mesto je velika množica Parižanov slovestno sprejela njihov prihod. Veselju ni bilo videti konca. Številni v množici so pri tem vzklikali "Živeli De Gaulle!"

29. avgusta je 28. pehotna divizija ameriške vojske, ki se je prejšnjo noč zbrala v Bois de Boulogne, organizirala zmagovalno parado z 24 vrstami ameriških vojakov, ki so korakali od Avenue Hoche do Slavoloka in nato še na Elizejske poljane. Po končani paradi so vesele množice pozdravile Američane, ko se je celotna divizija, skupaj z možmi in bojnimi vozili, peljala skozi Pariz na poti do dodeljenih napadalnih položajev severovzhodno od osvobojene francoske prestolnice.

SkliciUredi

  1. "Les Cahiers Multimédias: Il y a 60 ans : la Libération de Paris" Arhivirano 14 October 2007 na Wayback Machine. (in French). Gérard Conreur/Mémorial du Maréchal Leclerc et de la Libération de Paris. Radio France. 6 July 2004.
  2. "Archived copy" (PDF). Arhivirano iz prvotnega spletišča (PDF) dne 27 March 2009. Pridobljeno dne 2007-07-07.CS1 vzdrževanje: arhivirana kopija kot naslov (link) (PDF format). Pantin official website.
  3. [1] (PDF format). Pantin official website.
  4. Wird Paris vernichtet? (Will Paris Be Destroyed?) Arhivirano 29 September 2007 na Wayback Machine. (in German), a documentary by Michael Busse and Maria-Rosa Bobbi, Arte/WDR/France 3/TSR. August 2004.
  5. [2] (PDF format). Pantin official website.
  6. Libération de Paris: Balises 1944, L'Humanité, 23 August 2004.
  7. Thorton, Willis (1962). The Liberation of Paris – Google Books. Pridobljeno dne 30 August 2011.
  8. Gaspar, Celaya, Diego (2011-12-15). "Portrait d'oubliés. L'engagement des Espagnols dans les Forces françaises libres, 1940-1945". Revue historique des armées (francoščina) (265). ISSN 0035-3299.
  9. Rosbottom, Ronald C. "Who Liberated Paris in August 1944?". The Daily Beast.
  10. Rankin, Nicholas (2011). Ian Fleming's Commandos: The Story of the Legendary 30 Assault Unit. Oxford University Press. str. 259–263. ISBN 9780199782901.
  11. Mordal, Jacques (1964). La Bataille de France 1944–1945, Arthaud.
  12. "... Brennt Paris?". Amazon.de. Pridobljeno dne 25 August 2008.

LiteraturaUredi

  • Argyle, Ray. The Paris Game: Charles de Gaulle, the Liberation of Paris, and the Gamble that Won France (Dundurn, 2014); online review.
  • Bishop, Cécile. "Photography, Race and Invisibility: The Liberation of Paris, in Black and White." Photographies 11.2-3 (2018): 193–213; most of De Gaulle's troops were Africans. online
  • Blumenson, Martin. "Politics and the Military in the Liberation of Paris." Parameters 28.2 (1998): 4+ online.
  • Blumenson, Martin. Breakout and Pursuit, in the series "United States Army in World War II: The European Theater of Operations" (Washington: US Army, Office of the Chief of Military History, 1963) online
  • Cobb, Matthew. Eleven days in August : the liberation of Paris in 1944 (2014) online
  • Clark, Catherine E. "Capturing the moment, picturing history: photographs of the liberation of Paris." American Historical Review 121.3 (2016): 824–860.
  • Keegan, John. Six Armies In Normandy: From D-Day to the Liberation of Paris June 6th-August 25th, 1944 (Random House, 2011). online
  • Keith, Susan. "Collective memory and the end of occupation: Remembering (and forgetting) the liberation of Paris in images." Visual Communication Quarterly 17.3 (2010): 134–146.
  • Smith, Jean Edward. The Liberation of Paris: How Eisenhower, De Gaulle, and Von Choltitz Saved the City of Light (Simon & Schuster, 2020) excerpt, by a leading scholar.
  • Thornton, Willis. "The Liberation of Paris." History Today (Dec 1959) 9#12 pp 800–811.
  • Thornton, Willis. The Liberation of Paris (Harcourt, Brace and World, 1962), scholarly book.
  • Tucker-Jones, Anthony. Operation Dragoon: The Liberation of Southern France, 1944 (Casemate Publishers, 2010).
  • Zaloga, Steven J. Liberation of Paris 1944: Patton’s race for the Seine (Bloomsbury, 2011).

Zunanje povezaveUredi