Obsesivno–kompulzivna motnja

duševna in vedenjska motnja, pri kateri bolnik doživlja obsesije in kompulzije
(Preusmerjeno s strani Obsesivno-kompulzivna motnja)

Obsesivno–kompulzivna motnja (OKM ali OCD) je duševna in vedenjska motnja,[7] v okviru katere oseba velikokrat doživlja določene prisiljene misli (tako imenovane obsesije) in/ali čuti potrebo po večkratnem izvajanju določenih rutinskih postopkov (tako imenovanih kompulzij). Zaradi motnje bolnik čuti stisko in s težavo preživlja vsakdanje življenje.[1][2] Oboleli ne zmore nadzirati tovrstnih misli ali dejanj za več kot kratek čas.[1] Med pogoste kompulzije spadajo pretirano umivanje rok, preštevanje stvari in preverjanje, ali so vrata zaklenjena.[1] Neprestano in dolgotrajno (včasih celo več kot eno uro na dan[2]) izvajanje omenjenih aktivnosti negativno vpliva na človekovo vsakdanje življenje.[1] Večina odraslih z OKM se zaveda, da tovrstna vedenja niso smiselna.[1] Stanje se povezuje s trzaji (tiki), anksioznostno motnjo in zvišano verjetnostjo za samomor.[2][3]

Obsesivno–kompulzivna motnja
OCD handwash.jpg
Pogosto in pretirano umivanje rok se pojavlja pri nekaterih ljudeh z OKM.
Specialnostpsihiatrija
Simptomibolnik čuti potrebo po mnogokratnem preverjanju stvari, zelo pogosto ponavlja nekatere rutinske postopke, velikokrat ga prevzamejo določene vsiljene misli[1]
Zapletitrzaj (tik), anksioznostna motnja, samomor[2][3]
Običajni začetekpred dopolnjenimi 35 leti[1][2]
Vzrokineznano[1]
Dejavniki tveganjazloraba otroka, stres[2]
Diagnostični postopkiodvisna od simptomov[2]
Diferencialne diagnozeanksioznostna motnja, velika depresivna motnja, motnje hranjenja, obsesivno-kompulzivna osebnostna motnja[2]
Zdravljenjepsihoterapija, selektivni zaviralci ponovnega privzema serotonina, klomipramin[4][5]
Pogostost2.3%[6]

Vzrok za pojav OKM je neznan.[1] Predvideva se, da so vključene določene genetske komponente, saj motnja v večji meri vpliva na enojajčna kot na dvojajčna dvojčka. Med dejavnike tveganja spadajo tudi zgodovina zlorabe otrok in drugih stres povzročajočih dogodkov. Nekateri primeri OKM naj bi se pojavili po okužbah. Diagnoza OKM temelji na simptomih.[2] Za analiziranje intenzitete obsesivno–kompulzivne motnje se v praksi uporabljajo mnoge različne lestvice.[8] Druge motnje s podobnimi simptomi so anksioznostna motnja, velika depresivna motnja, motnje hranjenja, tiki in obsesivno–kompulzivna osebnostna motnja (OKOM).[2]

Zdravljenje navadno vključuje psihoterapijo, kot je kognitivna vedenjska terapija (CBT), antidepresive, kot so selektivni zaviralci ponovnega privzema serotonina (SSRI), in triciklični antidepresiv klomipramin.[4][5] V okviru kognitivne vedenjske terapije se obolelega z OKM navadno izpostavlja njegovim strahovom in obsesijam, medtem ko mu je onemogočeno izvajanje kompulzij, ki običajno spremljajo obsesije.[4] Klomipramin naj bi bil podobno učinkovit kot SSRI, a ima intenzivnejše neželene učinke in se zatorej uporablja drugotno.[4] Atipični antipsihotiki (antipsihotiki druge generacije) so uporabni predvsem kot dopolnitev zdravljenja s SSRI pri nekaterih težavnejših primerih, a je z njimi povezano večje tveganje neželenih učinkov.[5][9] Brez zdravljenja lahko stanje traja več desetletij.[2]

Obsesivno–kompulzivna motnja vpliva na približno 2,3% ljudi v neki točki njihovega življenja.[6] Ni običajno, da bi se simptomi začeli po starosti dopolnjenih 35 let; več kot polovica ljudi razvije težave pred starostjo 20 let.[1][2] Razmerje med obolelimi moškimi in ženskami je približno enako.[1] OKM je razširjen po celotnem svetu.[2] Fraza obsesivno–kompulziven se v družbi občasno uporablja nepovezano z OKM za opisovanje nekoga, ki je perfekcionističen, natančen, vztrajen ipd.[10]

Znaki in simptomiUredi

ObsesijeUredi

 
Ljudje z OCD lahko doživljajo prislijene misli, kot je denimo razmišljanje o hudiču. Na sliki je prikaz interpretacije pekla.

Obsesije so misli, ki se pojavljajo kljub naporom posameznika, da bi jih ignoriral.[11] Oboleli z OKM pogosto opravljajo določena opravila, oziroma tako imenovane kompulzije, s pomočjo katerih se lahko razbremenijo z obsesijami povezane tesnobe. Med posamezniki z OKM se pojavljajo raznolike obsesije, ki variirajo tudi v svoji intenziteti. Hujše obsesije so pogosto povezane s ponavljajočimi se vsiljenimi mislimi o smrti družinskega člana ali dobrega prijatelja.[12][13] Druge obsesije zadevajo možnost, da bo nekdo ali nekaj (nek človek, Bog, Satan ali bolezen) škodovalo ljudem ali stvarem, za katere je bolniku mar.[14]

Nekateri ljudje z OKM doživljajo seksualne obsesije, ki pogosto vključujejo prisiljene misli ali slike poljubljanja, dotikanja, ljubkovanja, oralnega in analnega spolnega odnosa, spolnega akta, incesta in posilstva. V tovrstne obsesije so lahko vključeni popolni neznanci, pa tudi znanci, starši, otroci, družinski člani, prijatelji, sodelavci, živali in verske osebnosti. V obsesijah gre lahko za bodisi heteroseksualno bodisi homoseksualno prakso, pri čemer starost ni ovira.[15] Občasne vsiljene misli neprijetnih stvari (med drugim tudi seksualne vsebine) so normalna stvar vsakega človeka; oboleli z OKM pa tovrstnim mišljenjem dajejo velik pomen. Primer so obsesivni strahovi, povezani s spolno orientacijo, ki se lahko pri bolniku z OKM pojavijo kot kriza spolne identitete.[16][17] Nadalje dvomi, ki spremljajo OKM, pogosto vodijo v negotovost, saj posameznik pretehtava, ali naj reagira glede na zaskrbljujoče misli. Posledično se velikokrat pojavi tudi samokriticizem in sovraštvo do samega sebe.[15]

Večina posameznikov z OKM sicer razume, da so tovrstne misli nerealne: kljub temu pa čutijo dolžnost, da ravnajo, kot da so vsa ta razmišljanja pravilna. Takšen primer je denimo oseba, ki prakticira kompulzivno kopičenje stvari, in čuti, da je treba anorgansko materijo obravnavati, kot da ima pravice živih organizmov, medtem ko se isti posameznik na bolj intelektualni ravni zaveda, da je tovrstno vedenje popolnoma iracionalno.[18]

Obsesivno–kompulzivna motnja se občasno pojavlja brez kompulzij. Tovrstni tip OKM je po nekaterih ocenah prisoten pri 50–60% primerih.[19]

KompulzijeUredi

Nekateri oboleli z OKM izvajajo kompulzivne rituale – kompulzije, saj čutijo močno potrebo po takšnih aktivnostih. Drugi kompulzije prakticirajo, da bi ublažili tesnobnost, ki je posledica obsesij. Takšni ljudje pogosto mislijo, da bo izvajanje kompulzij bodisi preprečilo nek neljub dogodek bodisi zavrlo vnovično pojavljanje neprijetnih obsesivnih misli. Na obsesivno–kompulzivni spekter spadajo denimo dermatilomanija (trganje, praskanje kože), trihotilomanija (puljenje las) in grizenje nohtov.[2] Delež tistih, pri katerih se pojavljajo takšne kompulzije, se sicer zaveda, da je njihovo vedenje nesmiselno, a vseeno čutijo močno potrebo po izvajanju kompulzij, s pomočjo katerih bi se lahko izognili tesnobnosti in občutkom panike.[2][20]

Med pogoste kompulzije spadajo umivanje rok, čiščenje, preverjanje stvari (kot so ključavnice na vratih), ponavljanje nekih vedenjskih vzorcev (prižiganje in ugašanje stikal), urejanje predmetov na določen način in prošenje za pomiritev.[21] Kompulzije se razlikujejo od trzajev ali tikov (kot so dotikanje, tapkanje, drgnjenje ali mežikanje)[22] in stereotipnih gibanj (kot so udarjanje z glavo, zibanje telesa, grizenje samega sebe), ki so navadno manj zapleteni in niso povezani z obsesijami. Občasno je razlikovanje med kompulzijami in kompleksnimi trzaji težavno.[2] Pri 10–40% obolelih z OKM so prisotni tudi tiki, ki trajajo vse življenje.[23]

 
Dermatilomanija je motnja, kjer se posameznik nenehno praska, si trga kožo in ji škoduje tudi na druge mogoče načine.

Ljudje se na kompulzije zanašajo, da bi se izognili obsesivnim mislim; kljub temu se zavedajo, da je olajšanje zgolj začasno in se bodo vsiljene misli že kmalu vrnile. Nekateri bolniki se kompulzij poslužujejo, da bi se z njihovo pomočjo izognili situacijam, ki lahko sprožijo obsesije. Četudi nekateri ljudje večkrat ponavljajo določene aktivnosti, ni nujno, da jih izvajajo kompulzivno. Na primer, priprava na spanje, učenje nove spretnosti in verske aktivnosti niso kompulzije. Ali je neko dejanje kompulzija ali zgolj navada, je v veliki meri odvisno od konteksta, v katerem se aktivnost izvaja. Takšen primer je poklic knjižničarja, pri katerem je normalno, da bo oseba 8 ur na dan razporejala knjige, medtem ko je abnormalno, da bi isto stvar delala druga oseba. Z drugimi besedami, navada naredi posameznikovo življenje učinkovitejše, medem ko so kompulzije vselej moteči faktor.[24]

Poleg doživljanja tesnobnosti in straha, ki navadno spremljata OKM, lahko bolniki več ur dnevno preživijo ob izvajanju kompulzivnih ritualov. V takšnih primerih postane za posameznika težko opravljati službene, družinske in družbene vloge. V nekaterih primerih lahko kompulzivna vedenja vodijo v fizične posledice. Rdeča in suha koža z dermatitisom je pogosta posledica kompulzij, pri katerih si oboleli obsesivno umiva svoje roke z antibakterijskimi mili in vročo vodo.[25]

Ljudje z OKM lahko za upravičevanje svojega vedenja uporabljajo različne racionalizacije. Primer je argument človeka, ki kompulzivno preverja vhodna vrata in trdi, da je bolje vložiti nekaj časa v preverjanje ključavnice, četudi to povzroči določeno količino stresa, kajti možnost ropa je veliko hujša. V praksi se pogosto zgodi, da po enkratnem preverjanju ključavnice posameznik še vedno ni popolnoma prepričan in gre vrata vnovič preverit, takšno vedenje se lahko nato nadaljuje še dolgo.[26]

V okviru kognitivne vedenjske terapije (CBT) se pacientom odredi, da se naj poskušajo prisiljenih misli znebiti tako, da ne izvajajo kompulzij. Naučeni so, da izvajanje ritualnih kompulzij dela OKM močnejši, medtem ko neizvajanje vodi v šibkejšo motnjo.[27]

OtrociUredi

Približno 1–2 % otrok zboli z OKM.[28] Simptomi obsesivno–kompulzivne motnje se pogosteje razvijejo pri otrocih starosti 10–14 let, pri čemer se simptomi pri dečkih pojavijo hitreje in so resnejši.[29]

Povezana stanjaUredi

 
Ta pentlja simbolizira trihotilomanijo in druge s telesom povezane kompulzivne navade.

Ljudje z OKM imajo pogosto razna povezana stanja, kot so obsesivno–kompulzivna osebnostna motnja, velika depresivna motnja, bipolarna motnja,[30] anoreksija nervoza, bulimija nervoza, avtizem, bolezen tikov (Tourettov sindrom), motnja aktivnosti in pozornosti (ADHD), dermatilomanija, dismorfna telesna motnja, trihotilomanija itn. Več kot 50% ljudi z OKM doživlja samomorilna nagnjenja in 15% je že poskusilo izvesti samomor.[8] Depresija, anksioznost in poprejšnji poskusi samomora višajo možnost za ponovni poskus v prihodnosti.[31]

Hudi simptomi OKM so pogosto povezani z nespečnostjo in pogostim prebujanjem. Pri ljudeh z OKM sta bili opaženi zmanjšani količina in kvaliteta spanja, hkrati so bolniki ponoči težje zaspali in se zjutraj s težavo vstali.[32]

Nekatere raziskave so pokazale povezavo med odvisnostjo od psihoaktivnih drog in obsesivno–kompulzivno motnjo. Znano je, da obstaja večja verjetnost zlorabe mamil pri tistih z anksioznostno motnjo (najverjetneje kot način spoprijemanja z zvišanimi ravnmi tesnobnosti). Pri posameznikih z OKM poleg tega mamila pogosto služijo kot tip kompulzivnega vedenja in ne samo kot sredstvo olajšanja. Med obolelimi z OKM se pogosto pojavlja depresija. Raziskovalci Mineka, Watson in Clark (1998) menijo, da so visoke ravni depresije med posamezniki z obsesivno–kompulzivno motnjo posledica slabega počutja zaradi nesposobnosti obvladovanja lastnega vedenja in razmišljanja.[33]

Določeni posamezniki, ki sicer izražajo znake OKM, niso nujno oboleli z obsesivno–kompulzivno motnjo. Vedenja, ki se kažejo kot obsesivna ali kompulzivna, je moč najti pri številnih drugih medicinskih stanjih; vključujoč obsesivno–kompulzivno motnjo osebnosti, avtizem, motnjo aktivnosti in pozornosti, posttravmatski sindrom in druge, pa tudi pri nekliničnih osebah.[34] OKM se velikokrat pojavlja komorbidno (soobolevno) z bipolarno motnjo in veliko depresivno motnjo. Med 60 in 80% vseh z OKM v življenju doživi epizodo velike depresivne motnje. Približno 9–35% obolelih z bipolarno motnjo ima tudi OKM; v primerjavi z 1–2% v splošni populaciji. Okoli 50% vseh z OKM ima določene ciklotimične lastnosti ali doživi hipomanično epizodo. OKM se pogosto povezuje z raznimi tipi anksioznostne motnje. Stopnja soobolevnosti za OKM in ADHD naj bi bila kar 51%.[35]

VzrokiUredi

Vzrok je neznan.[1] Vlogo v razvoju OKM naj bi igrali tako okoljski kot tudi genetski faktorji. Med dejavnike tveganja prav tako spadajo zgodovina zlorabe otrok in drugi stres povzročajoči dogodki.[2]

Z zdravili povzročen OKMUredi

 
Paket tablet olanzapina (Zyprexa), zdravila, ki je bilo povezano z razvojem OKM de novo.

Večje število zdravil naj bi povzročilo oziroma vzpodbudilo razvoj OKM pri bolnikih brez poprejšnjih simptomov. Atipični antipsihotiki (antipsihotiki druge generacije), kot je na primer olanzapin (znan kot Zyprexa), naj bi pri bolnikih vzpodbudili razvoj OKM de novo.[36][37][38][39]

GenetikaUredi

S pojavom in razvojem OKM naj bi bile povezane določene genetske komponente, saj motnja v večji meri vpliva na enojajčne (identične) kot na dvojajčne (neidentične) dvojčke.[2] Nadalje je za obolele z OKM verjetneje, da njihovi bližnji družinski člani izkazujejo enake motnje kot pa pripadniki kontrolne skupine. V primerih, kjer se OKM razvije že v otroštvu, je verjetnejša družinska povezava kot pri OKM, ki se pojavi komaj v odrasli dobi. Na splošno genetski faktorji predstavljajo 45–65% variabilnosti simptomov OKM pri otrocih, diagnosticiranih z motnjo.[40] Študija iz leta 2007 je pokazala, da obstaja verjetnost podedovanega tveganja za razvoj OKM.[41]

Nekateri evolucijski psihologi menijo, da naj bi zmerne oblike kompulzivnega vedenja nekoč imele evolucijsko prednost. Koristna primera naj bi bila denimo neprestano preverjanje higiene in oprezanje za sovražniki v bližini.[42]

AvtoimunostUredi

Postavljena je bila kontroverzna hipoteza, da lahko v nekaterih primerih buren pojav OKM pri otrocih in mladostnikih povzroči sindrom, povezan s streptokoknimi okužbami skupine A, znanimi pod imenom pediatrična avtoimunska nevropsihiatrična motnja, povezana s streptokoknimi okužbami (PANDAS).[43] OKM in trzaji naj bi se po predvidevanjih nekaterih strokovnjakov pri otrocih pojavili kot posledica post-streptokokalnih avtoimunskih procesov.[44][45][46] Hipoteza PANDAS ni preverjena in v dovoljšni meri podprta s podatki, zato so določeni raziskovalci predlagali dve novi kategoriji: PANS (pediatrični akutni nevropsihiatrični sindrom) in CANS (otroški akutni nevropsihiatrični sindrom).[45][46] Tako PANDAS kot tudi PANS in CANS so deležni številnih kliničnih in laboratorijskih raziskav, a še vedno ostajajo v večji meri nepodprti.[44][45][46] Razpravlja se tudi o tem, da je PANDAS morda svojstveno stanje, ki se razlikuje od OKM in tikov.[47][48][49][50]

ZdravljenjeUredi

Za zdravljenje OKM se v prvi vrsti uporabljajo oblika psihoterapije, imenovana kognitivna vedenjska terapija (CBT), in psihotropična zdravila.[1][51] Druge oblike psihoterapije, kot sta psihodinamika in psihoanaliza, so lahko koristne pri nadziranju določenih aspektov motnje, a za potrditev njihove učinkovitosti ni dovolj kontroliranih študij.[52]

TerapijeUredi

 
Ena izmed tehnik ERP bi bila, da posameznik ključavnico na vhodnih vratih po odhodu iz hiše preveri le enkrat in nato zapusti svoje domovanje brez nadaljnjega preverjanja.

Posebna tehnika, ki se uporablja v okviru CBT, se imenuje izpostavljanje s preprečevanjem odziva (ERP). Gre za strategijo zdravljenja, kjer se obolelega uči, da prostovoljno prihaja v stik s situacijami, ki navadno sprožijo obsesivna razmišljanja in strahove ("izpostavljanje"), medtem ko bolnik ne sme izvesti tipične, s to obsesijo povezane kompulzije ("preprečevanje odziva"). Na tak način se posameznik nauči toleriranja neprijetnih in tesnobnih občutkov, ki so povezani z neizvajanjem ritualističnega vedenja. ERP se začne z blažjimi primeri; denimo dotikom blago "okužene" stvari (npr. robca, ki so se ga dotaknili z drugim robcem, slednji pa je bil v stiku s konico zobotrebca, ki se je dotaknila knjige, izvirajoče iz "okužene" lokacije, kot je denimo šola). Opisan primer je "izpostavljanje" bolnika, medtem ko "preprečevanje odziva" predstavlja neumivanje po dotiku. Drug tak primer je zapuščanje hiše, pri čemer oboleli ključavnico preveri le enkrat ("izpostavljanje"), nakar se ne vrne več nazaj in znova preveri vrat ("preprečevanje odziva"). Oseba se na takšen način učenja precej hitro habituira in hkrati ugotavlja, da se ob tem začnejo zniževati tudi ravni anksioznosti. Sčasoma lahko bolnik izpostavljenost stopnjuje (se dotakne česa še bolj "okuženega" ali sploh ne preveri vrat ob izhodu iz hiše) in ob tem ne izvaja tipičnih kompulzij.[53]

ERP podpira veliko raziskav in mnogi menijo, da naj bi bila najučinkovitejša tehnika za OKM.[53] Kljub temu ima metoda nekaj kritikov, ki so skeptični glede kvalitete določenih študij, ki podpirajo ERP.[54] Strokovnjaki v glavnem menijo, da je kombinacija psihoterapije in psihiatričnih zdravil bolj učinkovita kot pa obe možnosti sami.[55]

ZdravilaUredi

Za zdravljenje OKM se najpogosteje uporablja selektivne zaviralce ponovnega privzema serotonina (SSRI). Klomipramin, zdravilo, ki spada v razred tricikličnih antidepresivov, je podobno učinkovit, a ima višjo stopnjo stranskih učinkov.[4]

SSRI so drugi v vrsti za zdravljenje odrasle različice OKM z razmeroma blagimi simptomi in prvi v vrsti pri stanjih s hujšimi znaki.[51] Učinkovitost SSRI pri zdravljenju OKM je podprta s študijami; ena izmed njih je pokazala, da se ljudje na zdravljenje s SSRI odzivajo dvakrat bolj kot na zdravljenje s placebom.[56][57] Učinkovitost so strokovnjaki prikazali tako na krajše obdobje (6–24 tednov) kot tudi dolgoročno (28–52 tednov).[58][59][60]

Za zdravljenje OKM, na katerega SSRI nimajo dovoljšnega vpliva, se priporočajo antipsihotiki.[5] Učinkovit naj bi bil risperidon, medtem ko za delovanje olanzapina primanjkuje dokazov. Kvetiapin naj ne bi bil boljši od placeba (nekateri zagovarjajo njegovo uporabo ob obravnavanju na zdravljenje odpornega OKM s SSRI[9]). Uporabo olanzapina in kvetiapina omejuje predvsem pomanjkanje študij.[61] Leta 2014 so ugotovili, da naj bi bil aripiprazol učinkovit na krajši rok.[5] Atipični antipsihotiki na splošno niso učinkoviti kot sredstva monoterapije (zdravljenja z zgolj enim zdravilom).[9] Druga preiskava je poročala, da ni dokazov, ki bi podpirali uporabo antipsihotikov prve generacije (klasičnih antipsihotikov) pri zdravljenju OKM.[62]

Drugi postopkiUredi

 
Nezmožnosti prilagojena leta življenja za OKM glede na 100 000 prebivalcev leta 2004.
  ni podatkov
  <45
  45–52.5
  52.5–60
  60–67.5
  67.5–75
  75–82.5
  82.5–90
  90–97.5
  97.5–105
  105–112.5
  112.5–120
  >120

Elektrokonvulzivna terapija (ECT) naj bi bila izkazala učinkovitost pri nekaterih hujših neodzivnih primerih OKM.[63] Za zdravljenje se ponekod uporablja tudi kirurgija, pri čemer gre vselej za bolnike, na katere drugi načini zdravljenja ne vplivajo. Med postopkom se na določenem predelu možganov (cingulatni korteks) naredi kirurško lezijo. Po podatkih ene izmed študij naj bi 30% tako zdravljenih bolnikov po posegu doseglo izboljšanje.[64] Globoka možganska stimulacija in stimulacija vagusnega živca spadata med kirurške posege, pri katerih ni potrebno uničiti določene količine možganskega tkiva.[65]

EpidemiologijaUredi

Obsesivno–kompulzivna motnja vpliva na približno 2,3% ljudi na neki točki njihovega življenja,[6] pri čemer je letna stopnja nekje 1,2%. OKM se pojavlja po vsem svetu.[2] Načeloma je neobičajno, da bi se simptomi pojavili po dopolnjenem 35. letu in več kot 50% ljudi razvije probleme pred starostjo 20 let.[1][2] OKM vpliva na moške in ženske v podobnem razmerju.[1]

PrognozaUredi

OKM posamezniku znižuje kvaliteto življenja. Četudi psihološka in farmakološka pomoč lahko vodita v zmanjšanje simptomov OKM in zvišata kvaliteto življenja, zmerni simptomi pogosto vztrajajo še naprej, obdobja brez kakršnih koli znakov OKM pa so redka.[66][67] Pri pediatričnem OKM ima približno 40% obolelih obsesivno–kompulzivno motnjo tudi v odraslosti in okoli 40% doseže remisijo.[68]

SkliciUredi

  1. 1,00 1,01 1,02 1,03 1,04 1,05 1,06 1,07 1,08 1,09 1,10 1,11 1,12 1,13 1,14 The National Institute of Mental Health (NIMH) (January 2016). "What is Obsessive-Compulsive Disorder (OCD)?". U.S. National Institutes of Health (NIH). Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 23 July 2016. Pridobljeno dne 24 July 2016.
  2. 2,00 2,01 2,02 2,03 2,04 2,05 2,06 2,07 2,08 2,09 2,10 2,11 2,12 2,13 2,14 2,15 2,16 2,17 2,18 2,19 Diagnostic and statistical manual of mental disorders : DSM-5 (5 izd.). Washington: American Psychiatric Publishing. 2013. str. 237–242. ISBN 978-0-89042-555-8.
  3. 3,0 3,1 Angelakis, I; Gooding, P; Tarrier, N; Panagioti, M (25 March 2015). "Suicidality in obsessive compulsive disorder (OCD): A systematic review and meta-analysis". Clinical Psychology Review. Oxford, England: Pergamon Press. 39: 1–15. doi:10.1016/j.cpr.2015.03.002. PMID 25875222.
  4. 4,0 4,1 4,2 4,3 4,4 Grant JE (14 August 2014). "Clinical practice: Obsessive-compulsive disorder". The New England Journal of Medicine. 371 (7): 646–53. doi:10.1056/NEJMcp1402176. PMID 25119610.
  5. 5,0 5,1 5,2 5,3 5,4 Veale, D; Miles, S; Smallcombe, N; Ghezai, H; Goldacre, B; Hodsoll, J (29 November 2014). "Atypical antipsychotic augmentation in SSRI treatment refractory obsessive-compulsive disorder: a systematic review and meta-analysis". BMC Psychiatry. 14: 317. doi:10.1186/s12888-014-0317-5. PMC 4262998. PMID 25432131.
  6. 6,0 6,1 6,2 Goodman, WK; Grice, DE; Lapidus, KA; Coffey, BJ (September 2014). "Obsessive-compulsive disorder". The Psychiatric Clinics of North America. 37 (3): 257–67. doi:10.1016/j.psc.2014.06.004. PMID 25150561.
  7. Drs; Sartorius, Norman; Henderson, A.S.; Strotzka, H.; Lipowski, Z.; Yu-cun, Shen; You-xin, Xu; Strömgren, E.; Glatzel, J.; Kühne, G.-E.; Misès, R.; Soldatos, C.R.; Pull, C.B.; Giel, R.; Jegede, R.; Malt, U.; Nadzharov, R.A.; Smulevitch, A.B.; Hagberg, B.; Perris, C.; Scharfetter, C.; Clare, A.; Cooper, J.E.; Corbett, J.A.; Griffith Edwards, J.; Gelder, M.; Goldberg, D.; Gossop, M.; Graham, P.; Kendell, R.E.; Marks, I.; Russell, G.; Rutter, M.; Shepherd, M.; West, D.J.; Wing, J.; Wing, L.; Neki, J.S.; Benson, F.; Cantwell, D.; Guze, S.; Helzer, J.; Holzman, P.; Kleinman, A.; Kupfer, D.J.; Mezzich, J.; Spitzer, R.; Lokar, J. "The ICD-10 Classification of Mental and Behavioural Disorders Clinical descriptions and diagnostic guidelines" (PDF). www.who.int World Health Organization. Microsoft Word. bluebook.doc. str. 116 (foot). Pridobljeno dne 23 June 2021 – via Microsoft Bing.
  8. 8,0 8,1 Fenske JN, Schwenk TL (August 2009). "Obsessive compulsive disorder: diagnosis and management". American Family Physician. 80 (3): 239–45. PMID 19621834. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 12 May 2014.
  9. 9,0 9,1 9,2 Decloedt EH, Stein DJ (2010). "Current trends in drug treatment of obsessive-compulsive disorder". Neuropsychiatr Dis Treat. 6: 233–42. doi:10.2147/NDT.S3149. PMC 2877605. PMID 20520787.
  10. Bynum, W.F.; Porter, Roy; Shepherd, Michael (1985). "Obsessional Disorders: A Conceptual History. Terminological and Classificatory Issues.". The anatomy of madness: essays in the history of psychiatry. London: Routledge. str. 166–187. ISBN 978-0-415-32382-6.
  11. Markarian, Y; Larson, MJ; Aldea, MA; Baldwin, SA; Good, D; Berkeljon, A; Murphy, TK; Storch, EA; McKay, D (February 2010). "Multiple pathways to functional impairment in obsessive-compulsive disorder". Clinical Psychology Review. 30 (1): 78–88. doi:10.1016/j.cpr.2009.09.005. PMID 19853982.
  12. Baer 2001, str. 33, 78.
  13. Baer 2001, str. xiv.
  14. Mash, Eric J.; Wolfe, David A. (2005). Abnormal child psychology (3 izd.). Belmont, California: Thomson Wadsworth. str. 197. ISBN 978-1305105423.
  15. 15,0 15,1 Osgood-Hynes, Deborah. "Thinking Bad Thoughts" (PDF). Belmont, Massachusetts: MGH/McLean OCD Institute. Arhivirano iz prvotnega spletišča (PDF) dne 15 November 2011. Pridobljeno dne 30 December 2006.
  16. Williams, Monnica. "Sexual Orientation Worries in Obsessive-Compulsive Disorder". OCD Types. Pridobljeno dne 4 February 2021.
  17. Williams, Monnica; Farris, Samantha (2011). "Sexual Orientation Obsessions in Obsessive-Compulsive Disorder: Prevalence and Correlates". Psychiatry Research. 187 (1–2): 156–159. doi:10.1016/j.psychres.2010.10.019. PMC 3070770. PMID 21094531.
  18. Murphy, DL; Timpano, KR; Wheaton, MG; Greenberg, BD; Miguel, EC (2010). "Obsessive-compulsive disorder and its related disorders: a reappraisal of obsessive-compulsive spectrum concepts". Dialogues in Clinical Neuroscience. 12 (2): 131–48. doi:10.31887/DCNS.2010.12.2/dmurphy. PMC 3181955. PMID 20623919.
  19. Weisman, Myrna M. (May 1998). "The cross national epidemiology of obsessive–compulsive disorder". New Developments in Obsessive-Compulsive and Spectrum Disorders. 3 (1): 6–9.
  20. Highlights of Changes from DSM-IV-TR to DSM-5 (PDF), American Psychiatric Association, 2013, str. 7, arhivirano (PDF) iz prvotnega spletišča dne 19 October 2013, pridobljeno dne 12 April 2016
  21. Boyd MA (2007). Psychiatric Nursing. Issues in Mental Health Nursing. 15. Lippincott Williams & Wilkins. str. 13–26. doi:10.3109/01612849409074930. ISBN 978-0-397-55178-1. PMID 8119793.
  22. Storch; et al. (2008). "Obsessive-compulsive disorder in youth with and without a chronic tic disorder". Depression and Anxiety. 25 (9): 761–767. doi:10.1002/da.20304. PMID 17345600.
  23. Conelea; et al. (2014), "Tic-related obsessive-compulsive disorder (OCD): phenomenology and treatment outcome in the Pediatric OCD Treatment Study II", Journal of the American Academy of Child & Adolescent Psychiatry, 53 (12): 1308–16, doi:10.1016/j.jaac.2014.09.014, PMC 4254546, PMID 25457929
  24. "Obsessive-Compulsive Disorder, (2005)". Pridobljeno dne 15 December 2009.
  25. "Hygiene of the Skin: When Is Clean Too Clean? Subtopic: "Skin Barrier Properties and Effect of Hand Hygiene Practices", Paragraph 5". Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 21 April 2009. Pridobljeno dne 26 March 2009.
  26. "OCD and Checking: Better Safe Than Sorry | Psychology Today". www.psychologytoday.com (angleščina). Pridobljeno dne 2021-08-26.
  27. https://www.med.upenn.edu/ctsa/forms_ocd_cbt.html
  28. Jones, Anna M.; Nadai, Alessandro S. De; Arnold, Elysse B.; McGuire, Joseph F.; Lewin, Adam B.; Murphy, Tanya K.; Storch, Eric A. (2013-02-01). "Psychometric Properties of the Obsessive Compulsive Inventory: Child Version in Children and Adolescents with Obsessive–Compulsive Disorder". Child Psychiatry & Human Development (angleščina). 44 (1): 137–151. doi:10.1007/s10578-012-0315-0. ISSN 0009-398X. PMID 22711294.
  29. Last, Cynthia G.; Strauss, Cyd C. (1989). "Obsessive—compulsive disorder in childhood". Journal of Anxiety Disorders. 3 (4): 295–302. doi:10.1016/0887-6185(89)90020-0.
  30. Chen YW, Dilsaver SC (1995). "Comorbidity for obsessive-compulsive disorder in bipolar and unipolar disorders". Psychiatry Research. 59 (1–2): 57–64. doi:10.1016/0165-1781(95)02752-1. PMID 8771221.
  31. Angelakis, I; Gooding, P; Tarrier, N; Panagioti, M (July 2015). "Suicidality in obsessive compulsive disorder (OCD): a systematic review and meta-analysis". Clinical Psychology Review. 39: 1–15. doi:10.1016/j.cpr.2015.03.002. PMID 25875222.
  32. Paterson JL, Reynolds AC, Ferguson SA, Dawson D (2013). "Sleep and obsessive-compulsive disorder (OCD)". Sleep Medicine Reviews. 17 (6): 465–74. doi:10.1016/j.smrv.2012.12.002. PMID 23499210.
  33. Mineka S, Watson D, Clark LA (1998). "Comorbidity of anxiety and unipolar mood disorders". Annual Review of Psychology. 49: 377–412. doi:10.1146/annurev.psych.49.1.377. PMID 9496627.
  34. Pediatric Obsessive-Compulsive Disorder Differential Diagnoses Arhivirano 17 September 2012 na Wayback Machine. – 2012
  35. Pallanti, S; Grassi, G; Sarrecchia, ED; Cantisani, A; Pellegrini, M (2011). "Obsessive-compulsive disorder comorbidity: clinical assessment and therapeutic implications". Frontiers in Psychiatry. 2: 70. doi:10.3389/fpsyt.2011.00070. PMC 3243905. PMID 22203806.
  36. Alevizos, Basil; Papageorgiou, Charalambos; Christodoulou, George N. (1 September 2004). "Obsessive-compulsive symptoms with olanzapine". The International Journal of Neuropsychopharmacology. 7 (3): 375–377. doi:10.1017/S1461145704004456. ISSN 1461-1457. PMID 15231024.
  37. Kulkarni, Gajanan; Narayanaswamy, Janardhanan C.; Math, Suresh Bada (1 January 2012). "Olanzapine induced de-novo obsessive compulsive disorder in a patient with schizophrenia". Indian Journal of Pharmacology. 44 (5): 649–650. doi:10.4103/0253-7613.100406. ISSN 0253-7613. PMC 3480803. PMID 23112432.
  38. Lykouras, L.; Zervas, I. M.; Gournellis, R.; Malliori, M.; Rabavilas, A. (1 September 2000). "Olanzapine and obsessive-compulsive symptoms". European Neuropsychopharmacology. 10 (5): 385–387. doi:10.1016/s0924-977x(00)00096-1. ISSN 0924-977X. PMID 10974610.
  39. Schirmbeck, Frederike; Zink, Mathias (1 March 2012). "Clozapine-Induced Obsessive-Compulsive Symptoms in Schizophrenia: A Critical Review". Current Neuropharmacology. 10 (1): 88–95. doi:10.2174/157015912799362724. ISSN 1570-159X. PMC 3286851. PMID 22942882.
  40. Abramowitz JS, Taylor S, McKay D (2009). "Obsessive-compulsive disorder". Lancet. 374 (9688): 491–9. doi:10.1016/S0140-6736(09)60240-3. PMID 19665647.
  41. Menzies L, Achard S, Chamberlain SR, Fineberg N, Chen CH, del Campo N, Sahakian BJ, Robbins TW, Bullmore E (2007). "Neurocognitive endophenotypes of obsessive-compulsive disorder". Brain. 130 (Pt 12): 3223–36. doi:10.1093/brain/awm205. PMID 17855376.
  42. Bracha HS (2006). "Human brain evolution and the "Neuroevolutionary Time-depth Principle:" Implications for the Reclassification of fear-circuitry-related traits in DSM-V and for studying resilience to warzone-related posttraumatic stress disorder" (PDF). Progress in Neuro-Psychopharmacology and Biological Psychiatry. 30 (5): 827–853. doi:10.1016/j.pnpbp.2006.01.008. PMC 7130737. PMID 16563589.
  43. Boileau B (2011). "A review of obsessive-compulsive disorder in children and adolescents". Dialogues Clin Neurosci. 13 (4): 401–11. doi:10.31887/DCNS.2011.13.4/bboileau. PMC 3263388. PMID 22275846.
  44. 44,0 44,1 Dale RC (December 2017). "Tics and Tourette: a clinical, pathophysiological and etiological review". Curr Opin Pediatr (Review). 29 (6): 665–673. doi:10.1097/MOP.0000000000000546. PMID 28915150.
  45. 45,0 45,1 45,2 Marazziti D, Mucci F, Fontenelle LF (July 2018). "Immune system and obsessive-compulsive disorder". Psychoneuroendocrinology (Review). 93: 39–44. doi:10.1016/j.psyneuen.2018.04.013. PMID 29689421.
  46. 46,0 46,1 46,2 Zibordi F, Zorzi G, Carecchio M, Nardocci N (March 2018). "CANS: Childhood acute neuropsychiatric syndromes". Eur J Paediatr Neurol (Review). 22 (2): 316–320. doi:10.1016/j.ejpn.2018.01.011. PMID 29398245.
  47. Shulman ST (February 2009). "Pediatric autoimmune neuropsychiatric disorders associated with streptococci (PANDAS): update". Curr. Opin. Pediatr. 21 (1): 127–30. doi:10.1097/MOP.0b013e32831db2c4. PMID 19242249. Despite continued research in the field, the relationship between GAS and specific neuropsychiatric disorders (PANDAS) remains elusive.
  48. Maia TV, Cooney RE, Peterson BS (2008). "The neural bases of OCD in children and adults". Dev. Psychopathol. 20 (4): 1251–83. doi:10.1017/S0954579408000606. PMC 3079445. PMID 18838041.
  49. Robertson MM (February 2011). "Gilles de la Tourette syndrome: the complexities of phenotype and treatment" (PDF). Br J Hosp Med (Lond). 72 (2): 100–7. doi:10.12968/hmed.2011.72.2.100. PMID 21378617.
  50. Singer HS (2011). "Tourette syndrome and other tic disorders". Hyperkinetic Movement Disorders. Handb Clin Neurol. Handbook of Clinical Neurology. 100. str. 641–57. doi:10.1016/B978-0-444-52014-2.00046-X. ISBN 9780444520142. PMID 21496613.
  51. 51,0 51,1 National Institute for Health and Clinical Excellence (NICE) (November 2005). "Obsessive-compulsive disorder: Core interventions in the treatment of obsessive-compulsive disorder and body dysmorphic disorder". Information about NICE Clinical Guideline 31. UK National Health Service (NHS). Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 12 January 2017. Pridobljeno dne 24 July 2016.
  52. Koran LM, Hanna GL, Hollander E, Nestadt G, Simpson HB (July 2007). "Practice guideline for the treatment of patients with obsessive-compulsive disorder". The American Journal of Psychiatry. 164 (7 Suppl): 5–53. PMID 17849776.
  53. 53,0 53,1 Huppert & Roth: (2003) Treating Obsessive-Compulsive Disorder with Exposure and Response Prevention. The Behavior Analyst Today, 4 (1), 66 – 70 BAO Arhivirano 23 March 2010 na Wayback Machine.
  54. Klein DF (2000). "Flawed meta-analyses comparing psychotherapy with pharmacotherapy". Am J Psychiatry. 157 (8): 1204–11. doi:10.1176/appi.ajp.157.8.1204. PMID 10910778.
  55. Skapinakis, P (15 June 2016). "Pharmacological and psychotherapeutic interventions for management of obsessive-compulsive disorder in adults: a systematic review and network meta-analysis". Lancet Psychiatry. 3 (8): 730–739. doi:10.1016/S2215-0366(16)30069-4. PMC 4967667. PMID 27318812.
  56. Arroll B, Elley CR, Fishman T, Goodyear-Smith FA, Kenealy T, Blashki G, Kerse N, Macgillivray S (2009). Arroll B (ur.). "Antidepressants versus placebo for depression in primary care". The Cochrane Database of Systematic Reviews. 2009 (3): CD007954. doi:10.1002/14651858.CD007954. PMID 19588448.
  57. "Review Finds SSRIs Modestly Effective in Short-Term Treatment of OCD". Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 13 April 2013.
  58. Fineberg NA, Brown A, Reghunandanan S, Pampaloni I (2012). "Evidence-based pharmacotherapy of obsessive-compulsive disorder". The International Journal of Neuropsychopharmacology. 15 (8): 1173–91. doi:10.1017/S1461145711001829. PMID 22226028.
  59. "Sertraline prescribing information" (PDF). Arhivirano (PDF) iz prvotnega spletišča dne 16 June 2015. Pridobljeno dne 30 January 2015.
  60. "Paroxetine prescribing information" (PDF). Arhivirano iz prvotnega spletišča (PDF) dne 19 February 2015. Pridobljeno dne 30 January 2015.
  61. Komossa, K; Depping, AM; Meyer, M; Kissling, W; Leucht, S (8 December 2010). "Second-generation antipsychotics for obsessive compulsive disorder". The Cochrane Database of Systematic Reviews (12): CD008141. doi:10.1002/14651858.CD008141.pub2. PMID 21154394.
  62. Pignon, B; Tezenas du Montcel, C; Carton, L; Pelissolo, A (7 November 2017). "The Place of Antipsychotics in the Therapy of Anxiety Disorders and Obsessive-Compulsive Disorders". Current Psychiatry Reports. 19 (12): 103. doi:10.1007/s11920-017-0847-x. PMID 29110139.
  63. Cybulska Eva M (2006). "Obsessive Compulsive disorder, the brain and electroconvulsive therapy". British Journal of Hospital Medicine. 67 (2): 77–82. doi:10.12968/hmed.2006.67.2.20466. PMID 16498907.
  64. Barlow, D. H. and V. M. Durand. Essentials of Abnormal Psychology. California: Thomson Wadsworth, 2006.
  65. Barlas S (8 April 2009). "FDA Approves Pioneering Treatment for Obsessive- Compulsive Disorder". Psychiatric Times. 26 (4). Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 10 July 2009.
  66. Eddy KT, Dutra L, Bradley R, Westen D (2004). "A multidimensional meta-analysis of psychotherapy and pharmacotherapy for obsessive-compulsive disorder". Clin Psychol Rev. 24 (8): 1011–30. doi:10.1016/j.cpr.2004.08.004. PMID 15533282.
  67. Subramaniam, M; Soh, P; Vaingankar, JA; Picco, L; Chong, SA (May 2013). "Quality of life in obsessive-compulsive disorder: impact of the disorder and of treatment". CNS Drugs. 27 (5): 367–83. doi:10.1007/s40263-013-0056-z. PMID 23580175.
  68. Boileau, B (2011). "A review of obsessive-compulsive disorder in children and adolescents". Dialogues in Clinical Neuroscience. 13 (4): 401–11. doi:10.31887/DCNS.2011.13.4/bboileau. PMC 3263388. PMID 22275846.